Trud brez uspeha in življenje, polno smisla

23

Kdor želi kaj dobrega narediti, se ozira v resničnost okrog sebe, da vidi, kaj je možno storiti; ozira pa se tudi vase, vrača se v svoje srce in v svoj um, da tam prejme spoznanje, kako naj deluje, kakšna naj bo mera njegovih dejanj.

Tudi v tem premišljevanju o delu za skupno dobro bomo ravnali tako, da se bomo ozirali okrog sebe, še bolj pa vase, v notranjost. Vsaj dotakniti se želimo namreč nekaterih temeljnih vprašanj, kakor so: kaj ob delu za skupno dobro pomeni biti slovenski katoličan? Kaj za nas pomeni, da so naše vrste maloštevilne in da smo „mala čreda“? Ob čem meriti svoj dosežek ali uspeh, ki se navzven pogosto kaže kot neuspeh? In kako upati, da je ob vsem tem mogoče živeti življenje, polno smisla?

Preveč vprašanj za eno kratko predavanje – toda vredno se jih je vsaj dotakniti, ker stojijo v ozadju domala vseh mnogolikih položajev v prizadevanjih za skupno dobro.

 I

Ko danes govorimo o krizi, največkrat mislimo na ekonomsko krizo. Toda nekateri pojavi v naši stvarnosti so tako resni in daljnosežni, da je v njih treba videti nič manj kot krizo slovenske zavesti, t.j. duhovno krizo Slovencev, najbrž bi smeli kar reči, da kažejo – krizo slovenstva. Naštejmo nekaj od teh stvari, ki so po naši pameti simptomi krize slovenske zavesti.

  • Pomislimo na razne oblike diskontinuitete v naši kolektivni zavesti. Denimo, da je neka raziskava ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pokazala, da velika večina mladih ni vedela, da je osamosvojitev Slovenije pripravil in izpeljal Demos; pač pa so z našo osamosvojitvijo mladi v anketi tesno povezali osebo tedanjega predsednika republike.
  • Pomislimo na falsificirani enobejevski mit, ki ga zadnjih deset let bolestno prikazujejo kot temelj slovenske državnosti, popolnoma odtrgano od resničnosti (ki je bila povsem drugačna). Če neki večji del skupnosti sprejema tako daljne izmišljenine, je v tem treba videti znamenje resne, krizne oddaljenosti od resničnosti.
  • Pomislimo na zamenjevanje vzroka s posledico: mnogi ljudje danes ob težki socialni problematiki porečejo: država ni preprečila zlorab, ni preprečila kraje skupnega premoženja itn. Oblastniki niso hoteli. Ti naj bi bili torej vzrok socialnih stisk, vsepovprek. Toda to, da neki politiki „niso hoteli“ preprečiti kraje, je v resnici posledica zavestnih političnih odločitev levih strank, njihovi nameni in odločitve pa so tukaj vzrok. Toda ker mnogi tega vzroka nočejo videti, postavljajo na njegovo mesto posledico.
  • Pomislimo, kako hitro so mnogi naši ljudje pozabili na tako otipljive reči, kakor je bilo nasilje prejšnjega, totalitarnega režima, denimo, njegovo vseprisotno ovaduštvo, njegov kapilarni nadzor v podjetjih in šolstvu, njegovo preganjanje drugače mislečih. Ob tem pa hkrati jugonostalgija, idealiziranje totalitarne preteklosti itn. Takšna pozaba še nedavnega totalitarnega nasilja in hudodelstev pač že meji na hotenje: ne videti, ne slišati, ne umeti, ne sprejeti, ne biti v stiku z resničnostjo. Pomanjkanje stika z dano resničnostjo, življenje v milnem mehurčku ideologij je zlasti pri mnogih t.i. intelektualcih prignano do te stopnje, da pri njih peša zdravorazumsko vzročno-posledično sklepanje. Kakšne posledice bo neka odločitev imela? Kaj pride iz tega, kaj pride iz onega? Čut za posledičnost je danes oslabljen. Zavest, da imajo dejanja posledice, tudi takšne, ki si jih ne želimo, je bila pri naših slovenskih prednikih zelo močna. V slovenski verski literaturi 18. in 19. stoletja, denimo, je pri meditaciji o štirih poslednjih stvareh pogosto z barvitimi podobami orisana „dolina Jozafat“ – namreč znameniti svetopisemski topos, ki je uvod v poslednjo sodbo. V dolini Jozafat, kjer se zberejo ob koncu časov ljudje vseh rodov in jezikov, se ni moč nikamor skriti ali ubežati, marveč se tam razkrijejo pred vsem svetom vsa človekova dela, misli in hotenja, vsa resnica o njegovem žitju in bitju. Slovence mnogih generacij je vsaj občasno spremljala ta živa misel – da vsakogar med nami, tudi „mene“, čaka vstop v „dolino Jozafat“. In danes? – Kaj naj sploh rečemo? Niti toliko vzročno-posledične pameti ponekod ni, da bi ljudje razumeli, da če bo kašča prazna, iz nje ne bo več mogoče jemati. Da, tako se zdi: ko izgine misel na poslednje stvari in na večno povračilo dobrega in hudega, navsezadnje prej ali slej zakrni tudi praktična zavest, da imajo naša dejanja posledice.

Vse to žal še kako je očitno znamenje duhovne krize naše narodne skupnosti. Znamenje mrtvila. In kakor drži, kar je filozof Milan Komar zapisal o poti iz mrtvila – da je edina pot iz mrtvila razmah človekovega duha, to je, razmah uma in volje v stiku z resničnostjo – prav tako velja tudi nasprotno, da je mrtvilo le druga beseda za upad uma in volje, za upad stika z resničnostjo. Ko začne temneti spoznanje o resničnem, začne zamirati tudi spoznanje o dobrem in pravičnem.

Opomba: Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012, na Zboru kristjanov in drugih ljudi dobre volje v organizaciji Civilne iniciative “Prebudimo Slovenijo”. Danes je objavljen 1. del besedila.

 

23 KOMENTARJI

  1. Spet enostranski, bolje rečeno enoumni od stricev iz ozadja zapovedan pogled na vzroke krize. Ker avtor govori o duhovni krizi, pa še toliko bolj.

    Kadar se o duhovni krizi govori, se vedno spomnim besed akademika prof. dr. Janka Kosa, ko je dejal, da vidi duhovno krizo samo v zahodnem svetu. Ne vidi je pa na primer v muslimanskem svetu, tudi ne na Kitajskem….

    Bi torej že nehali iskati vzroke krize, take in drugačne, samo v prejšnjem sistemu in raje poiskali njene bolj verjetne vire? Desnica tega ne zna, levica je v tem boljša, kar priznajmo si.

    • Spet enostranski, bolje rečeno enoumni od stricev iz ozadja zapovedan pogled na vzroke krize. Ker avtor govori o duhovni krizi, pa še toliko bolj.

      Janko, enoumnost je tu močno čutiti prav iz tvojega pisanja. Imam celo vtis, da vsega sploh nisi prebral. Pomanjkanje časa ali ideološka ozkost? Na tak, dobro zastavljen članek pri zdravi pameti ne moreš dati mnenja, kot si ga. Še posebej ne kot razgledan in kritičen katoličan, za kar se izdajaš, da si.
      Vzroki krize so, to moramo priznati, v komunistični revoluciji-državljanski vojni in v načrtovanem polstoletnem javnem zatiranju osnovnih človekovih pravic po svobodi druženja in govora, javnega izpovedovanja vere, dostopa do različnih virov informacij, do normalnega soočenja različnih pogledov, nazorska ozkost in teptanje osnovnih pravic tistim, ki se z zvrha ukazano ideologijo niso strinjali… V zgornjem besedilu je čutiti vse na pravem mestu in ima podlago v realni podobi trenutnega stanja duha na naši strani Alp.
      Vendar moramo priznati, da revolucija k nam ni prišla čisto po suhem. Našli so se namreč tako hudo pokvarjeni katoličani, da so bili pripravljeni za svoje sebične interese svoje prepričanje celo povsem negirati do njegovega povsem diametralnega nasprotja v borbenem ateizmu. Da se razumemo! Za revolucijo in toliko njeno gorje ni kriva vera ne Cerkev. Nekaj žerjavice na ogenj pa so prispevali tudi njeni vidni predstavniki,Predvsem tisti, ki so bili do komunizma preveč naivni in na zunaj verni laiki, ki jim je bila vera le na jeziku in bolj malo v srcu. Vendar se je tudi večina njih na koncu koncev bolj ali manj spajdašila z boljševiki in skupaj z njimi napadala tiste, ki so bili veri in narodu najbolj zvesti. Te ljudi večinoma zastonj iščete v domobranskih vrstah. Večina od njih so postali okupatorjevi in partizanski zavezniki. V vsakem primeru tisti, zaradi katerih je narod plačal največji krvavi davek. Vendar to je bila revolucija, ki je nastopila ravno v času fatimskih dogodkov. Ravno ti pa so potrebni poznavanja, saj brez njih ne moremo doumeti toliko zapletenost političnih dogajanj in vse tragičnosti dvajsetega stoletja. Samo v tej luči lahko resnično dojamemo, zakaj se na človeštvo zgrinja toliko gorja in kje je edini pravi izhod iz sedanjega kaosa in poplave “Kučanovih” več resnic. Vse resnice se namreč ob Resnici spoznajo za laž. Jezus je jasno govoril o lažnih pastirjih, ki prihajajo k ovcam zato, da kradejo in koljejo…
      In če je bilo za vse te krive preroke skupno predvsem na eni strani brezboštvo in na drugi odvračanje od načina življenja, ki ga svetuje veselo oznanilo Božjega Sina, se je oboje združilo v brezbožno komunistično revolucijo. Ki je postala najhujša kužna bolezen vseh časov in ima vse znake največje pandemije, kar jih je kdaj bilo. Predvsem je to možganska bolezen, ki svojo žrtev, potem ko ji umori dušo, prepriča, da za dobro človeštva (interese partije) ubija drugače misleče – verne, poštene. Vsaj na naših tleh je bilo to tako. To ne zveni nič kaj optimistično, če nam nebi na pomoč prihajala celo nebesa… po Marijinih prikazovanjih (Medžugorje, Kurešček), tudi po sporočilih s teh milostnih krajev, ki na poseben način potrjujejo resnico, ki nam je razodeta po Sv. Pismu, kristjani prejemamo pomoč, da lahko živimo sporočilo upanja tudi v srcu nemirov sedanjega trenutka in svetu prinašamo veselo novico, da smo odrešeni, da nasilje in smrt nimata zadnje besede. Kdor se bo spreobrnil, bo živel, spreobrnjenje pa je v tem, da se človek odreče nasilju in misli po maščevanju, vzljubi brata in odpusti celo svojemu sovražniku. S tem bo rešil sebe in morda celo svojega sovražnika. Tako bo sovražnik, če ostane zakrknjen v svoji zlohotni volj, sam odgovoren za zlo, ki ga bo storil in bo tudi sam nosil posledice svojih hudobnih dejanj. Zato bi se morali vsi zavedati, da je ateizem veliko zlo, ateist pa je moj brat, ki sem mu dolžan stati ob strani tudi takrat, ko se bo morda odločil za ukrep “iti do konca” in pričevati celo za ceno darovanja lastnega življenja. Nihče nima večje ljubezni, kot tisti, ki da celo svoje življenje za svoje prijatelje. V tem je namreč veličina krščanskih mučencev(sv. Štefan), da celo v smrti izkažejo do svojih preganjalcev najvišjo stopnjo spoštovanja in prijateljstva. Zato sovražnikov nikoli ne kolnite. Blagoslavljajte jih in jih ljubite. To je tudi izraz trdne vere. Kako modro je ravnal Tonin v zvezi nekih dodatkov pri pokojnini bivšega predsednika države. Izročil mu je denar in ga s tem postavil na preizkus njegove lastne vesti ali ga bo namreč obdržal ali bo z njim ravnal tako kot od človeka visoke moralne osveščenosti in plemenitosti zahteva stanje v kakršnem se je znašla država: vsesplošna kriza in veliko ljudi na robu preživetja.

      Bi torej že nehali iskati vzroke krize, take in drugačne, samo v prejšnjem sistemu in raje poiskali njene bolj verjetne vire? Desnica tega ne zna, levica je v tem boljša, kar priznajmo si.

      Levica nima alternative, razen v krščanstvu ali si bo morala izmisliti nekaj podobnega, kar je enako samomorilsko kot ostati pri tem, kar ima sedaj. Desnica ima alternativo, isto kot levica, le s to prednostjo, da je zanjo bolj odprta, vendar se mora v tem še bolj okrepiti in ostati zvesta.
      Potrebno bo veliko modrosti in potrpežljivosti, da se bomo izognili vsem čerem, ki jih nastavljata skušnjava po laži in nasilju. Izhod vidim le v bolj iskrenem sodelovanju prav med obema stranema… v skupno dobro vseh državljanov. Vlada je dobro zastavila in Tonin je sedaj njena dodana vrednost. Le prepoznati jo še moramo, da bi v slepoti ne zgrešili priložnosti, ki nam je ponujena.

    • A levica, daje boljša? Zate morda že, ker zvrne vso krivdo na desnico in zadnjo Janševo vlado, pa je (dežurni) krivec najden.

      Če pa gledaš resnico – 80% časa na 50 let podlage je bila na oblasti levica. Vsaj toliko krivde tudi nosi.

      Realno je nosi še več, kajti dejansko je zažrta povsod, tako, da desnica niti nima veliko možnosti.

  2. Avtor očitno ne pozna slovenske realnosti. Dobronameren namig: naj si ogleda podatke o brezposelnih in naj upošteva, da gre za zelo očiščene podatke.

  3. Oh, kako smo si različni. Kot jaz vidim, sta sta gospoda komentatorja Janko in Rx170 lepo podkrepila ugotovitve avtorja.

    • Ne. Avtor sicer pravilno išče elemente vzrokov vendar samo v eni podmnožici, pa še to pristransko in strogo selektivno. Pa postavlja vzročno posledične povezave in jih z ničemer ne podkrepi.

      • Ne razumete avtorja. Ne gre za (takšno ali drugačno) podmnožico, ampak za sistem! Avtor obsoja (ali bolje problematizira) totalitarni sistem, ki ima tako daljnosežno moč zamegljevanja realnosti, da mnogi ljudje, ki so prežeti z njim, povsem pomešajo vzroke in posledice in še poglabljajo škodo. Glede tako imenovanih podmnožic, pa avtor vse ljudi vidi kot grešnike, ki pa imajo priložnost se izboljševati in to prav na način, da se trudijo postavljati vzroke in posledice na njihovo pravo mesto. Totalitarni sistem v Sloveniji (in tako rekoč povsod drugod) se je pričel z ubijanjem in nadaljeval z lažjo (zamolčevanjem, vzgajanjem v tej laži, vohunjenjem, krajo lastnine …) – to je VZROK za povsem porušeno življenjsko ravnovesje, v katerem vse podmnožice (tudi desne) kot POSLEDICA delajo napake, saj nihče natančno ne ve, kaj je prav in kaj ne. Delanje napak je človeško. Mnogi ljudje vidijo dlje in globlje in skušajo zakričati RESNICO, vendar so običajno ustavljeni na najbrutalnejši način. To se dogaja tudi v aktualnem trenutku, zlasti v politiki. Avtor se jasno zaveda, da večina apologetov totalitarnega sistema prav zaradi neizmerne zmešnjave v samem bistvu ne nosi krivde SMRTNEGA GREHA (zmeda se zaje tako globoko v nas kot rak, pri čemer smo v bistvu nemočni), vendar se na nekih točkah vendarle pojavi tudi HOTENJE. Ko pa se pojavi hotenje, takrat ne moremo več govoriti, da so ljudje povsem nedolžni, saj gre za ‘izdelek’ ČLOVEKOVE SVOBODNE VOLJE. Hotenje v teh pojavih je negativno, saj negira vsako razpravo in polemičnost ter pod seboj zdrobi vsako kritiko (tudi upravičeno). Kdo lahko ukaže umor človeka? Če je bolan, ga je treba tako jemati. Če je normalen, je kriv – storil je SMRTNI GREH.

        Problem totalitarnega sistema je manipuliranje z zmotljivo človeško naravo. Kot nadgradnja povsem zmedene realnosti se rojevajo bolestno samozavestni psihopati, ki so prepričani, da se vse vrti okrog njih in da je vse vesolje namenjeno njihovim željam (oziroma bolje, potrebam). In tu nastane nova problematična zamenjava vzroka in posledice. Totalitarni sistem, ki naj bi po nekaterih bil idealen, vzpozstavi zakon močnejšega. V komunizmu v načelnem smislu niso imeli največ besede najbolj sposobni in najbolj humani, ampak najmočnejši (partija).

        Janko in rx170 – ne vem, kaj se vidva gresta na forumu Časnika.si. Ne vem, ali res verjameta v to, kar pišeta, ali samo provocirata. In tudi, kaj pomeni ta Jankova fotografija, ki naj bi s tem, ko je objavljena, odražala nekakšno igro z odprtimi kartami – češ, jaz se ne skrivam za anonimnostjo? Kdo ste vi? Ali vas kdo pozna? Ali pa je ta slika samo fotomontaža oziroma neka fotografska izmišljotina? Zdi se mi, da ste tudi vi, kot sodelavec foruma na Časniku.si, samo nekakšna fikcija. Nekakšen Jack Razparač, za katerim se skriva organizacija. Pišete povsem brez veze (seveda namenoma). Čisto po ultra-levičarsko – izpostavite problem, bruhate po desnici, ne nakažete pa nobene rešitve.

        • Lucijan, sem čisto pravi Janko, tudi na sliki, samo priimek še manjka. Naj še kdo od urednikov Časnika.si, s nekaj njih se osebno poznam, potrdi.

          Tu gor sem pa z namenom pripomoči k temu, da se kristjani strogo držimo načela iskanja resnice, pravičnosti in poštenosti. V tem sam vidim delovanje ti. aktivnega kristjana: najprej pomesti pred svojim pragom, potem se šele lotiti kritike drugih. Tisti, ki se osnovnih krščanskih načel ne drži, bo še naprej deležen moje ostrine, tu gor in še kje drugje! Z najbolj v nebo vpijočimi primerki sem pripravljen iti tudi do konca, če bo treba.

          S tem namreč mislim, da bom najbolj prispeval k temu, da se krščanska desnica na slovenskem moralno izčisti, kajti šele taka se bo lahko resno lotila svoje vloge pripomoči k boljši družbi.

          • Berem: “Tisti, ki se osnovnih krščanskih načel ne drži, bo še naprej deležen moje ostrine, tu gor in še kje drugje! Z najbolj v nebo vpijočimi primerki sem pripravljen iti tudi do konca, če bo treba.”

            Vau! Gospod Janko! Kakšna krščanska drža! In vi, gospod Janko boste pa pravičen sodnik, kajne?

          • Ni treba biti meni sodnik, obstajajo sodišča, častna razsodišča, disciplinske komisije, arbitri, … v končni fazi Bog!

          • Janko je v svoji pravičniški vnemi pozabil, da je napuh eden od glavnih grehov. Njegovo postavljanje v vlogo vrhovnega sodnika je prav tragikomično. Me pa spominja na tisto zgodbo: Gospa je res, da se bosta po vaši veri zveličali le vi in vaša služkinja Mary? No, odgovori gospa, glede Mary še nisem čisto prepričana!

            Me pa zanima kdo so tisti najbolj v nebo vpijoči nepoboljšljivi primerki? In kaj pomeni pripravljenost ” iti do konca” ?

            sicer pa ROFL:)

            ROFL

          • Jankota napuh celo tako slepi, da je ekstremno pristranski v prid levice.

            Da ne govorimo o tem, da so njegove obtožbe zelo splošne, ko je pa treba biti konkreten, se pa potuhne.

  4. Se strinjam, da je to le del vzrokov, ki zadevajo predvsem preteklost, ne pa sedanjost. Avtor je najverjetneje menil, da sedanje poznamo. Ti zadevajo predvsem pomankljiv občutek za resnico, pravičnost, poštenost, odgovornost, solidarnost, negospodarnost in neučinkovitost. Natančneje pa jih bom naštel, če bo potrebno

    • Se popravljam, našteti vzroki izvirajo predvsem iz preteklosti, vendar zadevajo tudi sedanjost. Predvsem bi morali govoriti in pisati, kaj takoj storiti, da se vse napake odpravijo, ne pa na začetku kdo jih je storil, saj bo vsak začel razmišljati ali se mu sprememba splača ali ne. To je stvar pravosodnih organov.

  5. Bistvo problema in rešitve je medsebojno spoštovanje in sodelovanje
    vseh: tistih, ki se imajo za desne im tistih, ki se imajo za leve in dosegati pozitivne kompromise, ki nas mogoče nekoliko počasneje, vendar zaneljivo in varno peljejo naprej.Tako eni kot drugi pa imajo med seboj tudi takšne, ki bi se morali posloviti od odgovornih položajev v družbi.
    SOdelovanje pa zahteva določene veščine, ki ustvarjajo medsebojno zaupanje.

  6. Kaj bi mi brez leny. 🙂
    Na desnici pogrešam spoštovanje. Dokler bo Štuhec take streljal, mu vsa pamet nič ne pomaga. Tudi nam ne, ne samo njemu. Dokler bo Janša prodajal narod EU in Bruslju, nam nič ne pomagajo nobene reforme. Narod se bo raje prodal Kučanu, kot Bruslju, pa še prav ima.
    Dokler bo desnica vpila da se krade družbena lastnina, bodo lopovi svobodni. Dokler desnica postavlja brezpravne radarje (Knagler), bo levica zmagovita. Pa še prav je tako.

  7. Zdravko, nisi daleč od resnice, v nekem smislu tudi rx170 in Janko ne. Samo reko morate preplavati. No ja, malo za šalo malo za res.

    • Janko, si za moje pojme malo preoster vendar se v nekaterih stvareh s teboj strinjam. Sam opažam, da se tudi meni dogaja podoben sindrom kot tebi, kot mnogim. Vemo, da je nekaj hudo narobe, o tem govorimo, a ostajamo vsak preveč pri svoji pameti, in prevečkrat prezremo pomoč, ki nam jo nudijo nebesa tudi v tem izredno težkem in celo za narodovo in svetovno preživetje pomembnem zgodovinskem trenutku in se rajši tolažimo z bajkami o pomoči raznih slepih energij iz vesolja. Dejstvo je, da bomo v stoletju skoraj vsi živeči doživeli konec sveta. Kdor razreši vprašanje smrti oziroma njen smisel, razreši smisel življenja. Iz tega naslova razumem stisko nevernih in vem da je velika. Zato imamo verni v tej družbi veliko in odgovorno nalogo. Na primeren način, prinesti svoje pričevanje o našem upanju tudi njim predvsem z življenjskim pričevanjem. To pa je tudi pot, ki se upira vsakemu napuhu in je zato najboljši možni način, da ga vsaj nekoliko ukrotimo.

      • Lahko sanjaš o tem, kako se strinjaš z Jankotom, ima pa eno veliko hibo, zaradi česar je popolnoma neverodstojen.

        Vedno obtožuje na splošno, konkreten pa ni bil nikoli. In ko poskušaš biti konkreten, se pa potuhne.

        To je tudi razlog, zakaj ga nihče ne jemlje resno – že dolgo časa.

    • Ne plavam jaz z njimi. Mene res moti, da se premalo učimo na napakah. Danes nihče več ne razume, da je družbena lastnina v resnici brez lastnika, in zato tudi kraje ni. In ko slišim desničarja vpiti lopovi, je to človek ki ga vsak mali partijec utiša v treh minutah. In to se mora nehati, sicer nas bodo vse zvlekli s seboj v jame.

  8. Razmišljanje in prizadevanje, ki temelji na ljubezni je vsemogočno! To nam dokazuje zgodovina in življenjeske izkušnje. Tudi prvi kristjani, ki so resnično delovali na temelju ljubezni.

    Razmišjanje in delovanje, ki temelji na sovraštvu, je kratkega veka. Z nim se širi zlo, krivice in trpljenje.

    Goreče vztrajajmo na ljubezni, pa bomo dosegle vse cilje, ki plemenitijo nas in našo slovensko skupnost!

Comments are closed.