Trud brez uspeha in življenje, polno smisla

Kdor želi kaj dobrega narediti, se ozira v resničnost okrog sebe, da vidi, kaj je možno storiti; ozira pa se tudi vase, vrača se v svoje srce in v svoj um, da tam prejme spoznanje, kako naj deluje, kakšna naj bo mera njegovih dejanj.

Tudi v tem premišljevanju o delu za skupno dobro bomo ravnali tako, da se bomo ozirali okrog sebe, še bolj pa vase, v notranjost. Vsaj dotakniti se želimo namreč nekaterih temeljnih vprašanj, kakor so: kaj ob delu za skupno dobro pomeni biti slovenski katoličan? Kaj za nas pomeni, da so naše vrste maloštevilne in da smo „mala čreda“? Ob čem meriti svoj dosežek ali uspeh, ki se navzven pogosto kaže kot neuspeh? In kako upati, da je ob vsem tem mogoče živeti življenje, polno smisla?

Preveč vprašanj za eno kratko predavanje – toda vredno se jih je vsaj dotakniti, ker stojijo v ozadju domala vseh mnogolikih položajev v prizadevanjih za skupno dobro.

 I

Ko danes govorimo o krizi, največkrat mislimo na ekonomsko krizo. Toda nekateri pojavi v naši stvarnosti so tako resni in daljnosežni, da je v njih treba videti nič manj kot krizo slovenske zavesti, t.j. duhovno krizo Slovencev, najbrž bi smeli kar reči, da kažejo – krizo slovenstva. Naštejmo nekaj od teh stvari, ki so po naši pameti simptomi krize slovenske zavesti.

  • Pomislimo na razne oblike diskontinuitete v naši kolektivni zavesti. Denimo, da je neka raziskava ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pokazala, da velika večina mladih ni vedela, da je osamosvojitev Slovenije pripravil in izpeljal Demos; pač pa so z našo osamosvojitvijo mladi v anketi tesno povezali osebo tedanjega predsednika republike.
  • Pomislimo na falsificirani enobejevski mit, ki ga zadnjih deset let bolestno prikazujejo kot temelj slovenske državnosti, popolnoma odtrgano od resničnosti (ki je bila povsem drugačna). Če neki večji del skupnosti sprejema tako daljne izmišljenine, je v tem treba videti znamenje resne, krizne oddaljenosti od resničnosti.
  • Pomislimo na zamenjevanje vzroka s posledico: mnogi ljudje danes ob težki socialni problematiki porečejo: država ni preprečila zlorab, ni preprečila kraje skupnega premoženja itn. Oblastniki niso hoteli. Ti naj bi bili torej vzrok socialnih stisk, vsepovprek. Toda to, da neki politiki „niso hoteli“ preprečiti kraje, je v resnici posledica zavestnih političnih odločitev levih strank, njihovi nameni in odločitve pa so tukaj vzrok. Toda ker mnogi tega vzroka nočejo videti, postavljajo na njegovo mesto posledico.
  • Pomislimo, kako hitro so mnogi naši ljudje pozabili na tako otipljive reči, kakor je bilo nasilje prejšnjega, totalitarnega režima, denimo, njegovo vseprisotno ovaduštvo, njegov kapilarni nadzor v podjetjih in šolstvu, njegovo preganjanje drugače mislečih. Ob tem pa hkrati jugonostalgija, idealiziranje totalitarne preteklosti itn. Takšna pozaba še nedavnega totalitarnega nasilja in hudodelstev pač že meji na hotenje: ne videti, ne slišati, ne umeti, ne sprejeti, ne biti v stiku z resničnostjo. Pomanjkanje stika z dano resničnostjo, življenje v milnem mehurčku ideologij je zlasti pri mnogih t.i. intelektualcih prignano do te stopnje, da pri njih peša zdravorazumsko vzročno-posledično sklepanje. Kakšne posledice bo neka odločitev imela? Kaj pride iz tega, kaj pride iz onega? Čut za posledičnost je danes oslabljen. Zavest, da imajo dejanja posledice, tudi takšne, ki si jih ne želimo, je bila pri naših slovenskih prednikih zelo močna. V slovenski verski literaturi 18. in 19. stoletja, denimo, je pri meditaciji o štirih poslednjih stvareh pogosto z barvitimi podobami orisana „dolina Jozafat“ – namreč znameniti svetopisemski topos, ki je uvod v poslednjo sodbo. V dolini Jozafat, kjer se zberejo ob koncu časov ljudje vseh rodov in jezikov, se ni moč nikamor skriti ali ubežati, marveč se tam razkrijejo pred vsem svetom vsa človekova dela, misli in hotenja, vsa resnica o njegovem žitju in bitju. Slovence mnogih generacij je vsaj občasno spremljala ta živa misel – da vsakogar med nami, tudi „mene“, čaka vstop v „dolino Jozafat“. In danes? – Kaj naj sploh rečemo? Niti toliko vzročno-posledične pameti ponekod ni, da bi ljudje razumeli, da če bo kašča prazna, iz nje ne bo več mogoče jemati. Da, tako se zdi: ko izgine misel na poslednje stvari in na večno povračilo dobrega in hudega, navsezadnje prej ali slej zakrni tudi praktična zavest, da imajo naša dejanja posledice.

Vse to žal še kako je očitno znamenje duhovne krize naše narodne skupnosti. Znamenje mrtvila. In kakor drži, kar je filozof Milan Komar zapisal o poti iz mrtvila – da je edina pot iz mrtvila razmah človekovega duha, to je, razmah uma in volje v stiku z resničnostjo – prav tako velja tudi nasprotno, da je mrtvilo le druga beseda za upad uma in volje, za upad stika z resničnostjo. Ko začne temneti spoznanje o resničnem, začne zamirati tudi spoznanje o dobrem in pravičnem.

Opomba: Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012, na Zboru kristjanov in drugih ljudi dobre volje v organizaciji Civilne iniciative “Prebudimo Slovenijo”. Danes je objavljen 1. del besedila.