Trud brez uspeha in življenje, polno smisla (zadnji del)

O delu za skupno dobro v času krize slovenstva. Nadaljevanje 1. in 2. dela.

IV

Nemški mislec Josef Pieper pravi o kreposti razumnosti tako: „Prvenstvo razumnosti pred drugimi glavnimi krepostmi pomeni, da uresničevanje dobrega predpostavlja poznavanje resničnosti. Delati dobro zna le tisti, ki ve, kakšne so stvari in kako je z njimi.“ Za uresničevanje dobrega je neogibno potrebno, da se naše ravnanje sklada z realno situacijo. Če otrok prosi za jajce, mu ne bomo dali škorpijona. Najprej moramo videti resničnost, šele nato lahko v skladu s tem naredimo kaj dobrega. To se zdi preprosto. In vendar mnogi ravnajo nasprotno, denimo v nezaslišani izjavi glede Hude Jame ali v trditvi, da naj bi Hitler ne imel nikjer tako dobrih posnemovalcev kakor pri Slovencih – s čimer je avtor te izjave udaril ves slovenski narod. Teh ljudi primarno ne zanima resnica, ampak jih giblje ideologija.

Kristjana, ki se trudi za skupno dobro, pa privlači resničnost sama, da bi v nji lahko uresničeval dobro. Resničnost zanj ni nema, ampak ga nagovarja. Kristjan sluti, da za resničnostjo stoji Bog, ki je v globino stvari položil neizčrpni smisel. Stvari kristjana nagovarjajo s tem smislom, to je, s tihim glasom vrednot. Ko si prizadeva za skupno dobro, sodeluje z naravnim redom, položenim v stvarnost, nanj odgovarja s svojim življenjem. Kdor je, denimo, kakor koli pomagal pri referendumu o t.i. družinskem zakoniku, je gotovo čutil, da brani mesto družine in človeka nasploh v naravnem redu Stvarstva. Za svojim delom, za svojimi prizadevanji čuti neizčrpno trdnost naravnega reda, ki ga skuša braniti in udejanjati v skupnem življenju. Zato ga neuspehi ne zlomijo, kajti njegova notranja trdnost se opira na trdnost stvarjenjskega reda. Kristjan, ki se trudi za skupno dobro, živi v intimnem in razboritem stiku z resničnostjo, zato sliši glas, ki prihaja iz stvari, in ob tem se njegov duh široko razmahne, ker ga navdaja privlačna sila vrednot. Edith Stein je o duhu dejala: Duh je smisel in življenje v polni realnosti; bolje rečeno, je življenje, polno smisla. Da, kadar naš um razbira globoki smisel stvarnosti, ker je učljiv in posluša glas vrednot, in kadar naša volja sledi temu spoznanju s primernimi dejanji – takrat je gotovo naš duh v polnem razmahu, takrat je življenje polno smisla. Gotovo so tu tudi borbe in „neuspehi“. Toda ti se ne dotaknejo skritega, trdnega temelja, iz katerega tak človek deluje. Tudi ob neuspehih tak človek ostane srčen, kar pomeni: neuspehe prenaša kot udarce in rane zaradi dobrega, za katero se trudi. Dobro, katerega se trdno oklepa, daje njegovemu življenju trdno podstavo smisla.

V

„Neuspeh“ kristjana v trudu za dobro je namreč samo nemočen človeški izraz za to, da uspeh pogosto nima takšne neposredne oblike, kakor jo pričakujemo sami in si je želimo, ampak se uspeh naših prizadevanj lahko kaže na povsem drugih področjih ali po časovnem zamiku ali pri osebah, pri katerih tega sploh ne bi pričakovali. Trud za dobro ima nepredvidljive sadove, nad njimi ne gospodarimo mi, marveč nekdo drug.

Kdor ve, od kod prihaja in kam gre, se zaveda, da so bili pred nami drugi ljudje v zgodovini Slovencev, ki so se stanovitno oklepali dobrega, t.j. ki so vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi od njih so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Komaj predstavljivo. Njihova zunanja usoda se zdi, po človeško gledano, največji možni neuspeh. Njihova imena so bila prekleta, njih dela zasuta z molkom ali potvorbo, njih grobovi so neznani.

Največji možni „neuspeh“.

In vendar more biti njihova zgodaj dopolnjena mladost (Z. Simčič) vir življenjskega vzgona vsakomur, kdor je odprt za nepotvorjeno resnico dejanskih stvari. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo, in za nobeno ceno niso hoteli storiti dejanj ali privolitev, s katerimi bi to védenje izgubili. Če bi ti ljudje začeli sodelovati z revolucionarnim prevratom slovenskega sveta ali vanj privolili, bi s tem pretrgali vez s svojim slovenskim krščanskim izročilom, vez s svojim svetom – in potem bi ne vedeli več, od kod prihajajo in kam gredo. Pretrgali bi svojo povezanost s tem, kar nas je v stoletjih izoblikovalo v narod; in bi ne vedeli več, kdo so. Velik del slovenskega naroda je danes dedič tistih, ki so prav to vez na razne načine pretrgali, bodisi dejavno ali s privolitvijo ali z opustitvijo – in zato danes velik del slovenskega naroda ne ve, od kod je prišel in kam gre.

Ne verjamem, da je mogoča kakšna prenova Slovenije, vredna te besede, brez vitalne oživitve prav tega vprašanja. Kakšno in čigavo izročilo nadaljujemo, kar tudi pomeni: kakšno izročilo obnavljamo, prenavljamo, da ga lahko nosimo v nov čas.

***

Vprašanja o dediščini, kontinuiteti in prenovi ni mogoče reševati drugače, kakor osebno. Seveda mora osebni premislek mnogih privesti na koncu tudi do ustreznih strukturnih, pravnih dejanj. Toda začeti se mora na osebni ravni, v naši notranjosti, kakor vsaka prenova. Zato naj to razmišljanje sklenem z odlomkom iz baročnega rokopisa Adama Skalarja iz leta 1643, kjer je to veliko vprašanje o istovetnosti kristjana prvikrat vstopilo iz evropske asketike v slovensko duhovno izročilo. Takole zapiše Skalar po sv. Bernardu in sv. Bonaventuri v svojem rokopisu:

„’Toje premišluvajnje se ima nad tabo začeti, de ti nikar na druge reči na misliš inu sam sebe pozabeš.’ Zakaj pravi on: ‘Veliko ludi znajo velike reči inu je žele vedit, ali sami sebe na znajo inu na spoznajo, na druge gledajo inu sami sebe pozabijo, Boga v zunanih rečeh išejo inu te znotrajne zamude.’ Zato čem jest od teh unanih reči na te znotranje priti, inu od teh na te visoke se ugniti: kam jest grem, od kod sem inu kaj sem, inu taku skuzi spoznajne moje na to spoznanje božje se vzigniti.“

Opomba: Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012, na Zboru kristjanov in drugih ljudi dobre volje v organizaciji Civilne iniciative “Prebudimo Slovenijo”. Danes je objavljen zadnji del besedila.