O delu za skupno dobro v času krize slovenstva. Nadaljevanje 1. dela.
II
Sredi takšne krize nam je živeti in delovati. Z zunanjega, izkustvenega gledišča to za kristjane pomeni predvsem, da so s svojimi cilji in prizadevanji v sedanji družbi največkrat – manjšina. Da torej obstajajo le kot „mala čreda“, če uporabimo evangeljski izraz. In ker kristjani kot manjšina, ki sledi nekaterim absolutnim vrednotam, delujemo v svetu relativizma, pogosto izkušamo neuspeh za neuspehom. Za kristjane v politiki, denimo, so lahko dolgi meseci dela, včasih cela leta, v enem samem trenutku izničeni. Kot da so bili meseci in leta trdega dela – zaman. Veliki napori – kakor da bi izpuhteli v brez-dno naše kolektivne nerazsodnosti in duhovnega kaosa. Toda kristjani v politiki so le najbolj izpostavljen in viden primer. Na mnogih drugih položajih v družbi izkušamo manjše ali podobne boje, katerih končni izid se po vsem sodeč kaže kot – neuspeh. Vsaj navzven je tako videti.
Kakšen pa utegne biti notranji pogled na to isto situacijo?
III
Tu vas poprosim, da se spomnite nekega evangeljskega odlomka. Farizeji, ki iščejo, kako bi Jezusa zavrnili, porečejo: „’Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.’ Jezus je odgovoril in jim rekel: ‘Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično’,“ – in zdaj sledi bistveni del odgovora: moje pričevanje, pravi Jezus, „je resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem.“ (Jan 8,14) Biblicisti pravijo, da se v tem stavku izraža star obrazec iz svetopisemskih knjig, s katerim so potujočega tujca povpraševali o njegovi istovetnosti: od kod prihajaš in kam greš? To je bilo določilno vprašanje identitete. Jezus da temu vprašanju nov pomen, kajti on pričuje o sebi kot Bog, njegova vednost je vzvišena nad vsak dvom. Toda kljub svoji ontološki vzvišenosti je uporabil starodaven obrazec osebne istovetnosti: „vem, od kod prihajam in kam grem.“
Samo Jezus v polnosti ve za svoj izvor in svoj cilj. Mi drugi pa ju moramo šele iskati in odkrivati. V tem je kajpada velikanska razlika. Toda čeprav ta stavek za Jezusa pomeni nekaj drugega kakor za nas, pa je v tem stavku izoblikovan temeljni princip človekove identitete (saj je bil Jezus tudi človek): zavest nepretrgane kontinuitete o lastni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kdor se tako zaveda svojih izvorov ter preteklosti, svojega tu in zdaj ter svoje poti v prihodnost, za njega res velja, da ve, od kod prihaja in kam gre, tak človek je istoveten sam s sabo, in – kakor bi rekel Komar – stoji na svojem. Zato ne potrebuje aplavza drugih, ni odvisen od hvale ljudi, ker je ukoreninjen v resničnosti.
V moči krščanske vere zaupamo, da prihajamo iz Božje stvarjenjske zamisli in da gremo proti absolutnemu cilju v večnosti ter da so zato temelji naše identitete položeni v presežno, v skrivnost. Toda ker smo ustvarjeni kot telesna in časovna bitja, našo istovetnost bistveno dograjujejo in podpirajo tudi časovne prvine: naša osebna ter skupna zgodovina, naša konkretna sedanjost, naša s skrbjo pričakovana prihodnost. To ni nič abstraktnega, marveč pomeni mnogo zelo konkretnih stvari: če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo med drugim spomniti na to, da so bili naši predniki – vsaj večinoma – eno ali dve generaciji nazaj še vsi kmetje; da so bili zelo povezani z zemljo in s kmečkimi izročili; da so bili vsi deležni katoliške vzgoje in so prejemali zakramente. Itn. Če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo spominjati, kaj vse se nam je katoličanom kot skupnosti zgodilo v času revolucije in totalitarne dobe. Kdor se trudi, da živi v trirazsežju svojega človeškega časa, ta dejansko ve zase, je istoveten s sabo, je priseben in pri stvareh – je navzoč v resničnosti. Neštete drobne niti naše istovetnosti nas vežejo na brezštevilne drobce resničnosti, na našo osebno preteklost, družino in rod, skupnost, deželo, slovenski narod, zgodovino …
Opomba: Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012, na Zboru kristjanov in drugih ljudi dobre volje v organizaciji Civilne iniciative “Prebudimo Slovenijo”. Danes je objavljen 2. del besedila.
