Vir: MMC RTV SLO. Posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj, kolikor je mogoče, posnemajo naravo. Zakonodajalcu bi svetoval, da se tega drži tudi pri družinskem zakoniku, trdi Jože Trontelj.
Na nedavni strokovni okrogli mizi z naslovom “Družinski zakonik – pravo in vrednote”, ki jo je organiziralo Akademsko društvo Pravnik, je med drugimi strokovnjaki sodeloval tudi Jože Trontelj, predsednik predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Poudaril je, da svobodna izbira v zadevah spolnosti in reprodukcije ne more biti neomejena. Številne omejitve so potrebne in uveljavljene zaradi varstva interesov otrok, posameznikov in družin. Pri nas smo imeli pred leti razvneto razpravo o tem, ali naj z zakonom omogočimo dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) reproduktivno zdravim ženskam brez moškega partnerja. Komisija za medicinsko etiko je razsodila, da bi bilo to neprimerno, saj bi se zavestno odločili, da bomo prihodnjega otroka prikrajšali za očeta.
Trontelj je v svojem govoru pojasnil, da so se v preteklosti že pojavljali pritiski za biomedicinsko pomoč pri rojstvu otrok v istospolnih zvezah, vendar so bili zavrnjeni z argumentom, “da istospolnim parom ni mogoče posvojiti otrok – ne zaradi česa drugega, zaradi spoštovanja najboljšega interesa otrok”. Če bo enkrat ta argument umaknjen, ker bo taka posvojitev dovoljena, se bodo po njegovem mnenju na široko odprla vrata tudi za naslednji korak, za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) za istospolne pare, kar pa, tako Trontelj, vzbuja nadaljnje skrbi.
“Biomedicinske ‘akrobacije’ bodo ustvarjale nove vrste otrok”
OBMP po njegovem mnenju sicer ni omenjen v predlogu zakonika, je pa pomembna tema v ozadju. Predlagatelj oz. zagovorniki so kot razlog za uvedbo pravice do posvojitve otrok namreč navajali, da je treba urediti status okoli stotih istospolnih skupnosti, v katerih že živijo otroci, ki pa lahko izvirajo tudi iz postopkov OBMP-ja.
“Biomedicinske ‘akrobacije’ bodo ustvarjale nove situacije, nove vrste otrok. Kako bomo poskrbeli, da ne bodo izpostavljeni diskriminaciji? Prav prva obdobja odraščanja, vrtec in osnovna šola, ko je otrok tudi najobčutljivejši, utegnejo biti najtežja. Otroci, vrstniki so med seboj pogosto celo okrutnejši od odraslih. Današnje družbe so marsikje tolerantne, a tudi med odraslimi nismo brez težav. In v svetovnem merilu, ali smemo računati z naraščajočo tolerantnostjo v prihodnosti? Izkušnje kažejo, da o tem odloča vrsta dejavnikov,” je zatrdil.
Trontelj je prepričan, da strpnost mogoče še najbolj pospešujejo zmeren, vzdržen ekonomski razvoj, ki ne povzroča razslojevanja, mir, naraščajoča kultura medosebnih odnosov. Meni, da ni gotovo, da lahko na vse to računamo tudi v prihodnje, saj zdajšnja kriza ne vliva optimizma. Vsekakor pa po njegovem mnenju uporabljeni postopki lahko povzročijo resne čustvene in druge zaplete, ki utegnejo negativno vplivati na odnos do otroka in na njegovo prihodnost.
“Drugo težavno vprašanje je, ali istospolni par res lahko enako dobro poskrbi za vzgojo otroka kot prava družina, v kateri sta oče in mati. O tem zagotovo ne vemo dovolj. Sam se na nekatere sociološke študije ne zanesem – rezultati so preveč odvisni od pomembnih, težko ocenljivih danosti, žal pa tudi od želje, kaj naj bi se dokazalo. Poleg tega skoraj ni zares neoporečnih, dolgotrajnih študij, na katere bi se človek lahko oprl,” je pojasnil.
Dejal je, da pogosto slišimo ugovor, češ da je vsakdanje življenje polno primerov prikrajšanosti za enega izmed roditeljev, kar je res, vendar to po njegovem mnenju ne more biti argument, da bi k množici prikrajšanih otrok namerno dodajali še nove. Sprašuje se, kaj bi sicer rekli o pojasnilu zakonodajalca, da je samo poskušal urediti že obstoječo situacijo, v kateri se je znašlo sto ali dvesto parov, ki so si s pomočjo iz tujine že pridobili otroka. Gotovo je, tako Trontelj, treba poskrbeti za te otroke in storiti vse, da ne bi trpeli neupravičene diskriminacije, “vendar ali je res edina pot za to daljnosežna sprememba zakonodaje”.
Smo na spolzkem klancu?
“Zakonodajalec bi moral zmeraj imeti pred očmi nenačelni mehanizem, kako se določena družbena norma iz prepovedanega spremeni v dovoljeno. Najprej imamo izjemen primer, ki naravnost terja, da zaradi njegove posebnosti dovolimo nekaj, kar je sicer prepovedano. Pojavijo se podobni izjemni primeri. Ker smo popustili prvič, moramo tudi pri vseh naslednjih. Izjema preneha biti izjema, postane bolj ali manj običajna praksa, ki se uporablja tudi za neizjemne primere. Nazadnje je treba spremeniti zakon. Temu v etiki rečemo hoja po spolzkem klancu,” je poudaril.
Kot poroča spletna stran 24kul.si, je Trontelj za konec še dodal: “Pred leti sem sodeloval v širši skupini, ki je pripravljala zakon o OBMP-ju. Skupino je vodil ugleden strokovnjak za družinsko pravo Karel Zupančič. Njegovo modro vodilo pri postavljanju načel je bilo: Procreatio arteficialis imitetur naturam – posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj, kolikor je mogoče, posnemajo naravo. To žlahtno konservativno vodilo je bilo res v veliki meri vgrajeno v zakon. Zakonodajalcu bi svetoval, da se ga drži tudi pri družinskem zakoniku.”
