Ob hitro bližajoči se stoletnici prve svetovne vojne si razširimo obzorja s strnjenim zapisom življenjske poti dr. Ljudevita Pivka, osebnosti, ki je še kako zaznamovala »veliko vojno«.
Mladostniška leta
Ljudevit Pivko se je rodil 17. avgusta 1880 v Novi vasi pri Sv. Marku (sedanjih Markovcih) pri Ptuju. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo, najprej v Varaždinu in nato na Ptuju. Višjo gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer je prav na prelomu stoletja tudi maturiral. Pot ga je nato vodila v Prago, kjer je študiral slavistiko in germanistiko in se naužil panslavizma. Slednji je pri njem pustil neizbrisen pečat. Po prvem letu je odslužil kadrski rok v Krakovu, nato nadaljeval študij za eno leto v Pragi in še dve leti na Dunaju, kjer je 1905 doktoriral in se kasneje nekaj mesecev strokovno izpopolnjeval v Frankfurtu in Berlinu. Leta 1906 je na Dunaju opravil profesorski izpit in nastopil službo kot suplent oz. pripravnik na klasični gimnaziji v Mariboru. Na različnih mariborskih šolah je deloval v naslednjih letih (med leti 1908–1914 na klasični gimnaziji, med leti 1919–1925 in med leti 1929–1931 na moškem učiteljišču, od leta 1935–1937 pa na realni gimnaziji v Mariboru). Istega leta, se pravi 1906, se je poročil s Čehinjo Ljudmilo Mužikovo, hčerjo ravnatelja hranilnice v Kostelcu nad Črnimi lesi, nekaj kilometrov vzhodno od Prage. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Istega leta se je pridružil soustanoviteljem Sokolskega društva v Mariboru. Zavedni Čeh Emanuel Ilich je to telovadno dejavnost in sokolsko miselnost prinesel v Maribor, Pivko pa se je z njo seznanil že med študijem v Pragi. Postal je odličen telovadec, v povezavi s sokolstvom pa ga je najbolj gnala sokolska narodnoobrambna ideja, ki ji je podredil svoj odnos do telovadbe. Svoje narodno zavedno delo je sicer pričel že pri Ljudski knjižnici, ki je nastala v okviru Slovanske čitalnice. Najbolj pa seveda pri Sokolih, kjer je postal član vaditeljskega zbora, bil med 1909-1911 tajnik in v letih 1911-1914 podstarosta društva (drugi najvišji položaj). Njegova zamisel je bila knjižnica Mariborskega Sokola, ustanovljena za krepitev slovenske narodne zavesti, ki naj bi prinesla tudi kaj denarja v prazno blagajno. Zato so izpod Pivkovega peresa v knjižnici izšla naslednja dela: Kratka zgodovina slovenskega naroda (1908 + 1912), Šaljivec iz Podravja (1910), Telovadne igre, 1. del (1911) in 2. del (1913), Ribičeva Jurka (1911), Šestdeset let slovenskega političnega dela, Češke pravljice in načela Karla Havlička Borovskega (vse 1912), leto kasneje pa prevod dela Leva Tolstoja, Ljudske pripovedke. Denar, ki bi ga še kako potreboval za številno družino, je skoraj v celoti namenil društvu. Pisal je pod psevdonimoma Pavel Poljanec in Janko Osojnik. Zaradi tako vnetega sodelovanja ni čudno, da so Sokoli sami v nekrolog leta 1937 za Pivka zapisali, da je bil »idealen sokol in duša predvojnega sokolstva v Mariboru«. V teh predvojnih letih je bil tudi politično aktiven. Narodnostno radikalno, kulturno pa liberalno usmerjen se je leta 1906 priključil Narodno napredni stranki.
»Njegov vedri značaj mu je na stežaj odpiral mlada srca.«
Pivkovi učenci pred vojno so se ga z veseljem spominjali v kasnejših časih. Dr. Anton Dolar je o njem zapisal, da je bil »vzgojitelj širokega formata. Ni sicer odkrival pedagoških novih vidikov, je pa kot realist Masarykovega kova vršil in učil podrobno prosvetno delo med narodom ter se povsod, kamor ga je življenje vrglo, udejstvoval vzgojeslovno. Glavno torišče mu je bila seveda šola…- rad jo je imel. Njegova vzgojiteljska osebnost, zlasti pa njegov vedri značaj mu je na stežaj odpiral mlada srca.« Dolar je v svojem zapisu citiral tudi nekega Janka Klaserja, ki je kot tretješolec poslušal Pivkova predavanja iz slovenščine. Klaser naj bi razlagal: »Že prvo uro se nam je prikupil. Saj je bil pravo nasprotje sicer dobremu, a predpisano resnemu predniku, kateremu je bila slovenščina le bolj pomožni predmet za latinščino. Pivko je bil mlad in vesel, poln življenja. Vidim ga še, kako se je lahno naslonil na kateder ter nam pravil, da je slovenščini odmerjeno sicer malo ur, da pa je za nas najvažnejši predmet. Nato nam je (za nas nekaj popolnoma novega) razvil delovni načrt za vse leto. Kar imenitni smo se zdeli sami sebi, da se je profesor tako tovariško z nami pomenkoval. Potem je odprl knjigo in začel z Aškerčevim Mejnikom. Po uvodnih besedah nam je pesem vzorno prečital in nato razložil, da smo jo globoko doumeli. Prva naloga je bila o »Junaku Martinu«. Ko nam je prinesel popravljene zvezke, je vsakemu nekaj pripomnil. Dobro nam je dela njegova pohvala, ko je s priznanjem omenjal kakšen izraz iz novejše beletristike. Zato smo ga radi ubogali, naj se učimo tudi drugih pesmi, ki niso v čitanki, ter nam je pri tem puščal mnogo svobode. V zvezi z berili nam je kaj rad razlagal slovensko zgodovino, ki jo je prav takrat izdal in smo jo dobili po znižani ceni.«
Do božiča bomo že nazaj
V klavrnem stanju mednacionalnih odnosov so Slovenci pričakali naprej obe balkanski vojni in nato še »veliko vojno«. Usodni streli Gavrila Principa nad prestolonaslednika Franca Ferdinanda na Vidov dan (28. junij) 1914 v Sarajevu pri Latinski čupriji so zamajali ne samo slovenska ozemlja, ampak kmalu ves svet. Kmalu je bil Pivko mobiliziran v avstrijsko vojsko, najbrž ob mnenju večine, da bodo do božiča že doma. Pot ga je najprej vodila na jug monarhije v Boko Kotorsko in nato v Albanijo. Po njegovih spominih se je v tem času pričel zavedati, da ni več avstrijski državljan in da mu »sokolski ideal in narodno čustvo narekujeta dolžnost, da ne smem pomagati onim, ki hočejo razbiti Srbijo«. Zaradi uspešnosti v bojih je pridobil oficirski zaslužni križ. Vseskozi je prisotna pri Pivku misel, da bi prebegnil. Še pred vstopom Italije v vojno, Pivko – tedaj je bil stacioniran v Tolminu –je razmišljal, da bi v primeru italijanskega vstopa v vojno odhitel na njihovo stran, zraven pa bi vzel še somišljenike. Vendar ga kmalu premestijo v Dalmacijo, kjer deluje v 1. bosansko-hercegovskem polku, v katerem so bili poleg že omenjenih tudi Čehi. S svojo ekipo pride marca/aprila 1916 na soško bojišče. Takrat se začne resno zavzemati za možnost prebega. V spominih pravi: »Čim prej bo Avstrija razbita, tem prej dosežemo izpolnitev narodnih idealov.« Že aprila 1916 skuša v Doljah pri Tolminu prestopiti, vendar se to ponesreči. Poleti istega leta pošlje po dveh ruskih ujetnikih, ki sta odšla v Italijo, paket z zaupnim gradivom. Uporabi ime Ivan Vidović Pavlin. V tistem času se je Pivko izredno izkazal v bojih z Italijani, zato si je prislužil železni križec.
»Carzanska noč«
Novembra 1916 se Pivkov polk premakne v Sugansko dolino v bližino mesteca Borgo, 13. maja 1917 pa proti vzhodu v isti dolini do vasi Carzano, ki leži v bližini sotočja rek Maso in Brenta. Tukaj se je Pivko začel tudi srečevati z nasprotno stranjo. Tam je bil v stikih s stotnikom, šefom obveščevalne službe pri prvi in šesti italijanski armadi, Cesarejem Pittorellijem Lalatto. Prvič sta se sešla 21. julija 1917 in nato do 17. septembra istega leta še dvanajstkrat. Prva dva sestanka sta bila politične narave. Nikakor nista imela istih pogledov, bilo je tudi veliko nezaupanja. Pivko izve za Krfsko deklaracijo, Italijan mu namreč prinese nekaj časopisov. Ker je bil londonski pakt iz maja 1915 tajen, Pivko seveda ni vedel, kaj so Italijani izpogajali v primeru zmage (slovenska ozemlja), lahko pa je o tem sklepal. Prav tako je bil pod močnim češkim vplivom. Čehom se Italijani seveda niso zdeli nevarni, saj njihovo ozemlje ne meji na njihovo. Kakorkoli že, z Italijanom se odločita, da bosta sodelovala na vojaškem področju, kjer je cilj jasen, uničiti habsburško državo. Pivkov načrt je bil naslednji: prodreti z Italijani prvotno v obliki klina proti Carzanu v notranjost in nato v formaciji klešč priti globoko v zaledje nasprotnika. Po nekaterih optimističnih načrtih naj bi celo zajeli cesarja Karla, ki je bil na obisku fronte. Vendar je tik pred izvršitvijo načrta (začetek septembra 1917) skoraj prišlo do preobrata, Avstrijci so namreč posumili, da bi Pivko lahko pobegnil. Možakar se je rešil in cesar Karel, ki je obiskal fronto 13. septembra, je neljubi dogodek obžaloval in ukazal, naj Pivka premestijo v štab 11. armade. »Carzansko noč« so sedaj prestavili na noč s 17. na 18. september. V znak norčevanja in posmeha je Pivko v svojem bivališču razobesil svoje avstrijske medalje/odličja. Vendar zaradi italijanskega obotavljanja in nezaupljivosti do velikega načrta ni bilo v bistvu nič. Italijanski napad se je začel z zamudo in počasi, tako da so vsi skrbni načrti poteka prodora šli v nič. Prodora ni bilo in zgodaj zjutraj se je italijanska vojska pričela umikati, z njo pa Pivko in njegovi somišljeniki. Domača javnost za Pivkovo izdajo ni izvedela, vse dokler niso na Češkem aretirali njegove žene in še nekaterih sorodnikov. Avstrijsko časopisje ga je razglasilo za izdajalca, medtem ko je slovensko ostalo dokaj nevtralno in skeptično. To je bil tudi edini prestop kakšnega Slovenca med 1. svetovno vojno.
Drugi del prispevka boste lahko prebrali v prihodnjih dneh.
Foto: Stari forum
// //
