Trinajst odtenkov sive

0

Avtor: Alojz Ihan. Nova slovenska vlada je uradniška. Ni strokovna, ker strokovnjaki menda niso hoteli. Ni politična, ker so se pomembni politični igralci pritajili v varne luknje in ozadja. Ni nepolitična, ker se je strankokracija s preračunljivimi medijskimi spini v obdobju klinično mrtve Janševe vlade uspešno znebila vseh možnih nestrankarskih kandidatov po zlajnani, zdaj že amatersko prozorni metodi ljudskega nategovanja – najprej vržeš v eter enega Kraljiča, da ljudje odreagirajo, potem še enega Zakrajška, pa Mraka, Cerarja …, in ko prideš do Žabota, je ljudstvo že povsem utrujeno in apatično od slepilnih vab in brezpomenskih odzivov na nove in nove obraze, kar je seveda tudi glavni namen – da postane ljudem vseeno, in strankokracija ljudstvu nazadnje servira lepo ohlajenega strankarskega kandidata, ki bi bil še pred mesecem izžvižgan in raztrgan. Zdaj pa ga ljudje, čeprav hladnega in brez pravega okusa, nekako prežvečijo v želji, da bo stvar mimo.

Zadovoljni z reprodukcijo starega

To metodo desenzibilizacije v medicini sicer uporabljamo za nevtralizacijo alergij, slovenska politika pa z njo že desetletja prekanalizira ljudsko nezadovoljstvo in razburjenje zaradi slabega življenja do točke, ko so vsi spet zadovoljni z reprodukcijo starega. Zato smo po vseh revolucionarnih obetih sprememb nazadnje dobili uradniško vlado ljudi brez kančka karizme (če izvzamem zelo specifično karizmo Karla Erjavca). Ljudi, ki še nikoli niso javnosti pokazali svoje volje, osebnih not in odprtih kart, in tega seveda že iz osebnostnih zavor, ki se ne sprostijo naenkrat in na ukaz, tudi na novi poziciji ne bodo (z)mogli storiti. Kar avtomatsko prinese nezmožnost večjih premikov, ki od voditelja zahtevajo osebnostno jasnost, karizmo in barvo.

Taka vlada v določenih časih in okoliščinah sploh ni slaba, prav nasprotno. Brezbarvne uradniške vlade so najboljša oblika vladanja v urejenih in stabilnih družbenih sistemih, v katerih se minister ali tudi premier pelje s kolesom ali z mestnim avtobusom, in skoraj ni človeka, ki bi ob njem privzdignil obrvi ali se ozrl. Enako velja za brezbarvne, uradniške župane – kaj pa je krajanu treba vedeti, kdo mu organizira odvoz smeti in popravljanje cest? Posamezni državljan normalne države ima v življenju veliko pomembnješa in radostnejša opravila, kot je pobiranje komunalnega prispevka, dokler vse to funkcionira.

…….

Je brezbarvna vlada rešitev?

Zato mi ob takih problemih, ki zahtevajo velikanske premike, nekako ne gre v račun, da smo dobili uradniško, po naravi rutinersko vlado, katere siva, prosojno matirana brezbarvnost (s kako senco v ozadju, ki ji ne moreš ugotoviti oblike in jo še manj pogledati v oči) obeta zgolj prizadevnost za ohlajanje donedavnega ljudskega vrenja v slogu modrega SZDL-jevskega vključevanja vsega in doziranja ohlapnih informacij. Čemur prav samomorilsko sledijo tudi mediji, ki so si še pred nedavnim dvigali naklade z nenehnim novičarskim elektriziranjem ljudi o tem, kako je vse narobe. Še sindikalistov s peno na ustih ni naenkrat nikjer več.

Ampak ob tem je treba opozoriti, da je elektrizirana vzburjenost ljudi, ki so bili še pred nedavnim na ulicah, pravzaprav objektivna danost, ker se naš svet v resnici podira. Ljudje se v resnici mrzlično ženejo za preživetjem in številni obupujejo, to ni medijski spin, in Janša je bil samo priročen in fizično izjemno vzdržljiv strelovod; in zdaj ko je očitno izginil ne le kot predsednik vlade, ampak kot politična persona, se zna Slovenija brez njega (in s skritim Jankovićem) znajti v hudi elektrostatični stiski. Ob sivi vladi, ki se po uradniško ne bo hotela iti strelovodarstva, se nam zna dogoditi krut socialni eksperiment z osnovnim vprašanjem, kam usmeriti slovensko znevrotizirano, travmatično energijo (zaradi brezupnega stanja družbe), ki jo je do sedaj uslužno absorbiral JJ, in je nekako organizirano prodajala medije, vzdrževala zanimanje za proteste, sindikate, upokojence; zdaj pa, ko se naši politični strelovodi umikajo, bo še vedno ostalo dejstvo, da bo treba (upravičeno in objektivno) znevrotizirano energijo nekam dati.

Z načrtnim SZDL-jevskim ohlajanjem, ko se politiki kot na povelje nehajo prepirati o zakonih in sindikalisti nehajo teatralično peniti pred kamerami in časopisi le še vljudno – konstruktivno – poročajo o načrtih protestnikov, nam bo Slovencem za blaženje objektivnih travm nazadnje preostala le še tradicionalna klasika – žganjica in štrik ali izselitev v tujino. Kakih drugih veščin v svoji tradiciji pač nimamo in nam jih v zadnjih desetletjih “civilizacije” in urbanizacije tudi ni uspelo pridobiti. Kar je žalostno. Z izjemo protestov z Roške, ki jih zdaj lepo organizirano spravljamo nazaj v predal, da bi čim prej pozabili tudi na to.

Vir: Finance