Trije primeri navidezne resničnosti

8

navidezna resnicnostČlovek bi v teh lepih spomladanskih dneh raje zapisal vsaj nekaj vrstic o prvi obletnici izvolitve papeža Frančiška, ki je očitno opravičil zaupanje in že v prvem letu svojega pontifikata ne samo pridobil na popularnosti, ampak tudi dejansko posegel v nekatere najbolj problematične točke Cerkve. In ker hudič nikoli ne počiva, je tokrat zaigral na karto popularnosti – papež, ki je tako popularen tudi med ateisti in levičarji, že ne more biti »ta pravi«, ampak je po vsej verjetnosti antikrist. In smo spet pri navidezni resničnosti, ki jo ustvarja hudobec: da lahko zaneti nezaupanje in razdor znotraj Cerkve, je pripravljen pljuniti tudi v lastno skledo, ob tem pa si zadovoljno mane roke, ko opazuje predvidljive odzive katoličanov.

O papežu Frančišku bi svoje razmišljanje lahko nadaljeval, če ne bi imeli v Sloveniji tako vnebovpijočih primerov navidezne resničnosti. Prav v zadnjem času smo se lahko posebej soočili s tremi takšnimi primeri: imenovanje novega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), nastop nekdanjega partijskega šefa Milana Kučana pred komisijo za človekove pravice ter rudarska stavka v Zasavju.

1, Novi predsednik KPK

Ni dvoma, da je bilo imenovanje novega senata KPK eno najbolj odmevnih in tudi škandaloznih kadrovskih potez. Seveda so se kritike usule predvsem na predsednika republike Boruta Pahorja, ki ima zadnjo besedo pri izboru sestave KPK. In tu ni dvoma, da je Pahor zavozil, ker je dal svoj »žegen« kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da je bil nesojeni predsednik KPK Boris Štefanec še tik pred imenovanjem viden član Pozitivne Slovenije v Prekmurju (dejstvo, da je bil »drugoligaški« odvetnik, pustimo ob strani). Ni pa mogoče spregledati, da so Pahorja napadli predvsem nekateri najbolj razvpiti eksponenti tranzicijske levice. Namreč, dejstvo, da KPK vodi človek, katerega glavna referenca je pripadnost sedaj največji koalicijski stranki, bo seveda že v kali sprožilo nezaupanje v integriteto in profesionalnost komisije, ki je lani še v stari sestavi na nek način politično eliminirala tako predsednika SDS Janeza Janšo kot tedanjega predsednika PS Zorana Jankovića. A glavni »hakelc« se skriva v tem, da je predsednika in člane senata KPK izbirala posebna komisija, ki jo je vodila poslanka Melita Župevc, prav tako članica PS! Navsezadnje pa tudi prejšnji predsednik KPK v političnem smislu ni bil prav nič »nedolžen« – pred prihodom v KPK je bil namreč državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga je vodila tedanja predsednica LDS Katarina Kresal. Za zanimivost lahko omenimo, da je tudi nečak Viktorja Žaklja, nekdanjega predsednika Socialistične stranke Slovenije oz. naslednice Socialistične zveze delovnega ljudstva – prav pred dvajsetimi leti se je ta stranka na kongresu na Bledu pridružila liberalnim demokratom, ki jih je tedaj vodil dr. Janez Drnovšek, iz ozadja pa je stranko usmerjal Milan Kučan preko Nika Kavčiča. In še to: Klemenčiča je za predsednika KPK imenoval prejšnji predsednik republike dr. Danilo Türk, slednji pa v javnosti ni bil kaj dosti grajan zaradi svoje izbire. Še več, »pravoverni« mediji so dosledno prikazovali Klemenčiča kot nepristranskega in neodvisnega strokovnjaka. Sedaj so ploščo zamenjali, ker se je pač »zgodila napaka« in ker je novi predsednik KPK zaradi preveč očitne okuženosti s strankarstvom nenadoma zelo sporen. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali ne gre za spretno nastavljeno past, v katero se je ujel Pahor – slednji namreč nikoli ni imel preveč sreče s kadrovanjem že takrat, ko je bil predsednik vlade. Kakorkoli že, v tej zgodbi so nam vodilni slovenski mediji zamolčali vlogo Klemenčiča in Türka.

2. Kučanovo »pričevanje« o svoji vlogi pri delovanju SDV

V tem tednu se je pred parlamentarno komisijo za človekove pravice vendarle znašel tudi Milan Kučan, v letih 1986-1989 prvi človek CK ZKS in kasneje predsednik republike (najprej še predsednik predsedstva), kot profesionalni komunistični funkcionar pa je deloval že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegov nastop je dajal vtis, kot da je Kučan žrtev nekega poskusa diskreditacije s strani največje opozicijske stranke. Toda če Kučanu verjamemo na besedo, potem lahko sklenemo, da je bila Udba organizacija, ki je delovala mimo CK ZKS in njenih organov (kot je denimo komite za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ali pa svet za varstvo ustavne ureditve, ki je sicer deloval v sestavi republiškega predsedstva). In da Kučan celo v času svojega vodenja CK ZKS nikoli ni nič vedel. Spomnimo: ko se je govorilo o procesu JBTZ, so predstavniki komunistične oblasti vedno dajali vtis, da se jih to ne tiče, ker je zadevo tako ali tako imela v rokah JLA. Kar je seveda pravljica za naivne, saj je Igor Omerza v svoji knjigi o JBTZ natančno popisal aktivnost CK ZKS ter Udbe oz. SDV pri pripravi na aretacijo Janeza Janše. Slednjega je nato SDV izročila v roke JLA. V sami knjigi je tudi opisano, kolikokrat je bil tedanji republiški sekretar za notranje zadeve, sedaj že pokojni Tomaž Ertl ujet na laži ali polresnicah, ko je pojasnjeval ozadje procesa proti četverici JBTZ. In ta princip navidezne resničnosti se tudi tu ponavlja, češ Kučan ni o ničemer »nič vedel«. Njegov nastop pa je bil vseeno zelo nervozen in ni bilo mogoče spregledati, da je že v uvodnem delu seje tako rekoč pobegnil iz dvorane. Morda je to tudi posledica dejstva, da se ne more več opreti na mimikrijo, s katero je pred leti lahko uspešno prepričeval slovensko javnost, da je zgolj žrtev zlobnih desničarjev. Njegove zagate ne more rešiti niti že tradicionalno »motoviljenje« koalicijskih članov komisije z raznimi proceduralnimi predlogi (ki to v resnici niso) ter iskanji dlake v jajcu, češ Udba je bila v resnici razpuščena že v šestdesetih letih, torej v času umora Stjepana Crnogorca ni obstajala. Kar je seveda podobna polresnica kot samohvala Janeza Stanovnika v Cerknem, češ da je sodeloval pri ukinitvi zloglasne VOS, »pozabil« pa povedati, da je omenjeno organizacijo nasledila prav tako zloglasna Ozna. Kdo ima tu koga za norca?

3. Rudarska stavka v Zasavju

V zadnjem času sta se v Sloveniji zgodili dve odmevni rudarski stavki. Prva v Velenju in druga v Zasavju. V slednji so se rudarji celo zaprli v jamo, kar je močno spominjalo na politično stavko rudarjev v Starem Trgu (Kosovo) leta 1989, kar je bil neke vrste protest proti politiki Miloševićevega režima. Tokrat smo po slovenskih medijih prebirali ganljive zgodbe o rudarjih. Ni dvoma, da je po evangeliju delavec vreden svojega plačila in da so po principu »stare pravde« tudi v tem primeru delavci upravičeni do rednega prejema plače. Vendar pa je šlo ozadje celotne zgodbe povsem mimo. Če namreč drži, da je trboveljski rudnik že deset let v fazi zapiranja (!) in da že dolga leta ne daje nobenega premoga več, potem se lahko vprašamo, komu je v interesu, da se rudnik čim dlje zapira – tako naj bi mu čas zapiranja sedaj podaljšali celo do leta 2018, kar bo stalo dodatnih 45 milijonov evrov. V tem primeru imamo torej opraviti z nefunkcionalnim rudnikom, od katerega Slovenija nima ničesar! Pač pa ga moramo vzdrževati davkoplačevalci in zato velja za pravcato »sežigalnico davkoplačevalskega denarja«. In to je samo eden od primerov zgrešene javne porabe ter povsem očiten relikt socialističnega pristopa do gospodarstva. Postavlja se celo vprašanje, ali sta bili obe stavki morda celo namerno zrežirani (ali sprovocirani s strani vodstev) glede na to, da je v zadnjem času nastalo precej novih socialističnih strank. Slednje so namreč hitro izkoristile priložnost in pohitele z javno izraženo podporo stavkajočim rudarjem, kar bo seveda prineslo tudi nekaj točk na naslednjih parlamentarnih volitvah. Slovenci imamo pač posluh za to, če se kdo potegne za pravice »malega človeka«.

Pokukati za kulise navidezne resničnosti običajno ni problem. Je pa problem volja, da sploh to storimo. Bolj udobno je namreč verjeti, da je »Hanzi« narodni heroj, ki je branil državo pred sovražniki, kot pa da je bil dobro plačan morilec v službi kriminalne združbe, ki je imela tudi status tajne policije. Je slovenska tradicionalna uporniška mentaliteta sploh sposobna preseči nivo lanskoletnih, iz postkomunističnega ozadja vodenih »ljudskih« vstaj? To je še posebej v zadnjem času zelo pomembno in tehtno vprašanje.

Foto: Flickr


8 KOMENTARJI

  1. Dober članek, ki predvsem odkriva navidezno resničnost, ki jo družboslovni doktorktorji iz FDV ves čas maskirajo v stilu prevarantov, ki sta častihlepnemu cesarju prodajala nova oblačila. Enostavno mora biti volilno telo blesavo in častihlepno, da kupuje te cenene trike komunistov že 70 let. Laž na laž, manipulacijo na manipulacijo, zrežirane proteste in zrežirane demonstracije, centralno planske investicije in nove “uspešne” zadolžitve. Kolektivna norost.

  2. Vladajočim kastam je z epsko borbo trboveljskih rudarjev (aluzija na “ne-dokumentarec” Ljubljana pozdravlja osvoboditelje) za svoje plače uspelo ustvariti sodobno paradigmo: “Če bo Republika Slovenija kadarkoli v bodoče poskusila poseči v (neupravičene) privilegije posameznih vladajočih kast, se morajo te “po partizansko” upreti državi in oblast bo pokleknila, posledično pa bodo lahko kot zmagovalci na lipicancih prijahali v belo Ljubljano ter do konca svojih dni (oni in njihovi potomci) uživali zaslužene privilegije zaradi svojega epskega poguma”. To ni dokumentarec o nižjih kastah, temveč o revolucionarjih na lipicancih. Epilog – ob vsakem posegu v pravice vladajočih kast bomo na 1001 način doživeli reprizo “rudnika Trbovlje”. Zato se sprašujem, ali je Slovenija “Res publica”?

  3. V civilizacijsko razvitih državah Evrope v podjetjih ni stavk, ker je vsak delavec v podjetju nazvan in obravnavan kot gospod, torej človek, ki enkopravno sodeluje pri ustvarjanju dohodka. Prav zaradi tega je motiviran, da dela efektivno in racionalno.

  4. Ne pišite traparij o rudarjih, če ne poznate zadeve . Rudnika ne zapreš kot vodovodno pipo. Jama se mora zapirati po določenem postopku zaradi varnosti. Vprašajte kakšnega montanista (rudarskega strokovnjaka) pa vam bo razložil.
    Razlika med rudarji in ostalimi je da imajo rudarji “jajca” tudi malo bolj na ostro povedati kakšno stvar. Za razliko od vseh tistih, ki so jih nategnili gradbeni baroni, pa niso niti ust odprli.
    Zadeve niso tako enostavne kot se prikazuje v medijih.
    Kdor koli izkorišča stisko ljudi za lastno promocijo je to račun brez krčmarja.

    • Kaiser, po.mojem podcenjujete držo avtorja članka, ki je podobno ignorantski in brezčuten kot njegovi prijatelji iz SDS. Važno je, da so njihove riti na toplem.

Comments are closed.