Tri zanke fiskalnega pakta

0
206

Od dogovora o podpisu medvladne pogodbe o okrepitvi proračunske discipline v državah EU na neformalnem srečanju voditeljev držav članic EU konec leta 2011, izjemi sta Velika Britanija in Češka, ki k dogovoru nista pristopili, in od marčevskega podpisa fiskalnega protokola na vrhu EU, ki je dogovor uradno potrdil, poteka v Sloveniji precej dinamična razprava na temo, kako in ali sploh omejiti zadolževanje države.

Tako so se že v aprilu v nekdanjem Kollmannovem gradu na pobudo vlade srečali predsedniki parlamentarnih strank in razpravljali o možnostih in načinih uveljavitve fiskalnega pakta v Sloveniji. Vzporedno s tem se je v državnem zboru pričela intenzivna razprava o prednostih in slabostih pakta in o tem, kako pakt o uravnoteženih javnih financah udejanjiti: kot ustavno kategorijo, zakonsko normo ali pa sploh ne. Vsebina pakta je bolj ali manj izoblikovana in potrjena na ustavni komisiji državnega zbora, nanaša pa se na zgoraj omenjeni podpisani medvladni protokol o uravnoteženju javnih financ in na priporočila strokovne skupine ustavne komisije.

Fiskalni pakt je strokovno ime za dogovor o tem, da proračunski izdatki držav podpisnic ne bi smeli presegati 3% BDP, nekoliko ožje definirani strukturni primanjkljaj pa 0,5% oziroma 1% BDP, odvisno od stanja zadolženosti javnih financ v državi podpisnici. Morebitna uveljavitev fiskalnega pakta ne pomeni konec državnemu zadolževanju, kot bi kdo utegnil pomisliti in da država lahko kot ustavno sprejme strožjo dikcijo od podpisane. Ne glede na to bodo države lahko še naprej izdajale dolg in iz naslova teh prihodkov financirale svojo potrošnjo. Niti se ne bodo mogle izogniti s tem povezani skušnjavi nesmotrnega investiranja z zadolževanjem pridobljenega denarja niti skušnjavi politično motiviranega upravljanja investicij. Tudi ob morebitnem zapisu fiskalnega pravila v ustavo kot najvišjo normo pri nas bo torej ostalo dovolj prostora za zadolževanje in nesmotrno upravljanje z državnimi financami.

Gre za prvo zanko, ki jo morajo odgovorni imeti pred očmi, ko bodo odločali o fiskalnem pravilu: davki in prispevki naj financirajo tekočo potrošnjo javnega sektorja, zadolževanje preko finančnih trgov pa naj bo uporabljeno za ekonomsko smiselne infrastrukturne projekte, ki jih je moč tržiti in s tega naslova odplačevati obroke (avtoceste, železnice, osnovna komunalna infrastruktura ipd.). Poanta je v tem, da so lahko državne bilance, tudi t.i. strukturne, lepo uravnotežene, dolg pa se kljub temu viša in z njim nevarnost zloma javnih financ ob znižanju dohodkov v proračun. Jemanje kreditov do meje rednih prihodkov, torej do meje izravnanosti proračunov, je lahko slepilno. To odgovoren poglavar gospodinjstva ve: že ob manjšem padcu prihodkov lahko njegovo gospodinjstvo finančno bankrotira.

Vpis pravila o uravnoteženih javnih financah v ustavo pomeni zavezo, ki je postavljena na najvišjo raven vrednostnega okvirja naše države, podobno opredelitvi, da je Slovenija socialna država. Ustavna določba namreč pomeni najvišjo možno stopnjo kredibilnosti in moči, ki jo je moč v naši državi dodeliti katerikoli vrednoti. Je podobne teže, kot jo imajo nauki iz Svetega pisma za katoličane.

In že smo pri drugi zanki. Kot se zgodi, da katoličan utegne kdaj v določenih okoliščinah kršiti nauke Svetega pisma, utegne tudi državnik kdaj organizirati koalicijo, ki bo zaobšla z ustavo zaščiteno normo, v našem primeru fiskalno pravilo. Ljudje smo po svoji naravi vsaj do določene mere namreč oportunisti. To vemo že kot majhni otroci, ko svoje starše javno izsiljujemo, naj nam kupijo sladkarije. Če jok kot sredstvo za dosego cilja uspe in nam starši v resnici kupijo želeno sladkarijo, ga bomo v ta namen še uporabljali. Našo kredibilnost določajo dejanja, ne besede. Dober prikaz hipokrizije in oportunizma v politiki ponuja knjiga Do as I Say (Not as I Do): Profiles in Liberal Hypocrisy, avtorja Petra Schweitzerja.

Za konec. Otmar Issing, nekdanji prvi ekonomist Evropske centralne banke, je v intervjuju, objavljenim v septembrski izdaji Slovenskega časa, izpostavil, da nam kriza daje lepo priložnost za izvedbo številnih strukturnih reform. Zavedanje, da lahko tudi državni proračun bankrotira, je odprlo oči državnikom in jih usmerilo k iskanju načinov dviga učinkovitosti državnega aparata. Fiskalno pravilo, ki ga nalaga fiskalni pakt, je lahko dovolj močna zaveza, da se bo s koraki v to smer nadaljevalo. Tisti državniki, ki bodo našli pravo mero odločnosti, znanja in politične volje, bodo smiselno izpeljali nujne spremembe in razbremenili svoje državne proračune. S tem bodo omogočili lažje financiranje nujnih funkcij države, vključujoč skrb za brezposelne in onemogle, ki je v obdobjih padanja gospodarske aktivnosti še toliko bolj potrebna. Pasivnost, nekredibilnost in s tem ohranjanje statusa-quo zna biti precej bolj boleče. Slednje je tretja in ta trenutek najbrž najbolj boleča zanka, ki nam jo prinaša morebitna uveljavitev fiskalnega pravila. Brez strukturnih reform bo fiskalno pravilo namreč kaj malo zaleglo in bo pomenilo zgolj neprijeten pesek v lastne oči.

Mitja Steinbacher, Pravična in svobodna družba



Prijava

Za komentiranje se prijavite