Tri velike kuge antične dobe in kaj se lahko iz njih naučimo

2
Atenska kuga, slika flamskega slikarja Michaela Sweertsa, (nastanek 1652-54).

V času kuge nas bolj kot sicer zanimajo vzroki za njen pojav. Dediščina nam lahko postreže s številnimi pričevanji, ki zaradi časovne distance omogočajo širše razumevanje, prav tako pa so pojavi kužnih bolezni razumljivejši, če se jim približamo v širšem geografskem kontekstu in v luči podnebnih sprememb.

Gospodarski razcvet Rima so omogočile ugodne klimatske razmere

Domala vsi poznamo pomen, dobo in obseg Rimskega cesarstva, le malokdo pa je seznanjen s podnebnimi razmerami, ki so pripomogle k njegovemu gospodarskemu razcvetu. Rim je bil po mitološki pripovedi ustanovljen leta 753 pred Kr. Iz neznatne blatne vasice se je v naslednjih stoletjih razvil najprej v pomembno vojaško silo na Apeninskem polotoku. Že v 2. stol. pred Kr. je premagal Kartagino, sredozemsko pomorsko velesilo, se razširil v Grčijo in na Bližnji vzhod ter si podredil Španijo in prodiral na sever v Galijo. To je, zgodovinsko gledano, čas pozne rimske republike, ki se je z zavzetjem Egipta leta 30 pred Kr. iztekla v zgodnjecesarsko dobo. V klimatskem smislu velja za eno najbolj ugodnih, govorimo celo o rimskem klimatskem višku. Splošno mnenje se nagiba k temu, da bi v drugačnih podnebnih razmerah Rimski imperij ne doživel takšnega razcveta.

Zaradi razvojnih potreb gospodarstva in vojske so izsekavali gozdove

V predzadnjem stoletju pred iztekom tisočletja je skokovito narastlo število naselij na Apeninskem polotoku. Zaradi imperialistične politike Rima je sledilo izsekavanje gozdov na tem območju. Les je bil potreben za ogrevanje, za številne metalurške in lončarske delavnice, za impozantno gradnjo rimskih mest, predvsem pa za močno bojno ladjevje. Spopad za Sredozemsko morje je bil neusmiljen, zmagal je tisti, ki je imel močnejše bojno ladjevje. Gozdovi so se krčili tudi zaradi širjenja obdelovalne zemlje za gojenje žita, vinske trte in oljke.

V času rimskih kraljev in dobi republike med 8. in 2. stol. pred Kr. so bila sredozemska poletja hladna in zime vlažne, deževne. V zgodnjecesarskem času, po cesarju Avgustu, začetniku rimskega imperija, imenovanem tudi avgustejska doba (27 pred do 14 po Kr.), pa je bilo občutno topleje in manj vlažno. Rimski naravoslovec in enciklopedist Plinij Starejši poroča, da na severu Italije rastejo oljke in vinska trta, kjer jih prej ni bilo. Iz raziskav ostankov lončarskih delavnic v Goriških Brdih sklepamo, da so tedaj tudi v Vipavski dolini uspevali oljčni nasadi. Obdobje tega izjemno ugodnega klimatskega optimuma označujejo izginotje ledenikov, velika vlažnost, posebej v afriškem in vzhodnem delu sredozemskega pasu, in sorazmerno velika podnebna stabilnost.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Rimska vojska, sicer dobro hranjena in vzdrževana ter disciplinirana, je pomenila nevarnost za širjenje bolezenskih klic

Rimljani so svoje cesarstvo dojemali za brezmejno ali kot se je zapisalo Vergiliju: imperium sine fine. Rimski imperij, pri čemer mislim na širše območje pod vplivom rimskega imperija, ne le nadzorovanega ozemlja Rimskega cesarstva, je bil prepreden s potmi po suhem in morju, ki so povezovale Rim prek Afrike in Bližnjega vzhoda tudi z Indijo, s Kitajsko in vodile celo v Vietnam in Indonezijo. Z Vzhoda, predvsem z območij tropov, ki so naravni inkubator vseh mikrobov, pa so se kmalu razširile do tedaj neznane kužne bolezni.

Znotraj imperialnih meja pa je bila pomemben faktor prenosa kužnih bolezni rimska vojska. V času zgodnjega cesarstva je obsegala 28 legij redne najemniške vojske in prav tako veliko ali še večjo pomožno vojsko. K temu je treba dodati mornarico in precej veliko cesarjevo gardo. Ocena se giblje na okoli 250.000 mož, ki jih je stalno spremljala najmanj enako velika množica civilnega prebivalstva. Za primerjavo: nekdanja jugoslovanska armada je štela 207.000 mož. Čeravno je bila rimska vojska odlično vzdrževana, skrbno hranjena in disciplinirana, je zaradi nenehnih premikov po geografsko in kulturno zelo raznolikem prostoru rimskega cesarstva ter zaradi obsežnega spremstva civilistov predstavljala stalno nevarnost za prenos in širjenje bolezenskih klic.

Kljub zunanjemu veličastju in preračunljivi preskrbi s hrano je velika večina ljudi v Rimu živela bedno

Druga tempirana biološka bomba so bila antična mesta. Rimska okupacija je v mnoge dele sveta na Zahodu razširila urbana središča, medtem ko so na Vzhodu mesta obstajala že dolga tisočletja prej. Kultura bivanja večine mestnega prebivalstva pa je bila navkljub impozantnim zgradbam za preskrbo z vodo in veličastni kanalizaciji na zelo nizki ravni. Posebej je to veljalo za najrevnejše prebivalstvo, ki se je zaradi kolonialne politike razlaščanja zemlje množično zlivalo v Rim in druga mestna središča, kjer so živeli v bednih družbeno-higienskih razmerah. Urbs, kot se je imenovalo glavno mesto Rim, je imel kar milijon in pol, na višku svoje moči pa morda celo dva milijona prebivalcev. Prebivalstvo je bilo dobro preskrbljeno z osnovnimi prehranskimi izdelki, za kar je preudarno in politično preračunljivo skrbela rimska politična elita.

V starem Rimu je izstopala izjemna organizacija preskrbe s hrano ali t. i. annona civica. Obstajali so seznami odraslih moških prebivalcev mesta Rima, frumentationes, ki so imeli pravico do 33 kg brezplačnega žita mesečno. V mestu je bilo kar 45 posebej označenih točk za razdeljevanje zastonjskih in subvencioniranih živil po imenskih seznamih dvesto tisoč upravičencem. Letno so samo v mestu Rimu razdelili okoli trideset milijonov modijev žita, kar približno ustreza dvesto tisoč tonam, in okoli 7,5 milijona litrov olja. Mesto je premoglo ogromna granaria, skladišča za žito in druge prehranske izdelke. V sodobno opremljenem rimskem pristanišču za rečne tovorne ladje je bilo prostora za osemsto ladij po 250 ton nosilnosti, ki so služile samo za transport prehranskih izdelkov za mesto Rim.

Za več dobička tudi navidezna socialna skrb in prizadevanje za politični mir

Administrativno, politično-vojaška struktura zgodnjega rimskega cesarstva: označene poti kažejo tudi glavne trgovinske povezave. (Vir: Blogspot)

V namen stalne oskrbe so bila tudi vsa velika mesta v Sredozemlju opremljena z modernimi pristanišči, kamor so pritekale reke blaga za urbs in rimsko armado. Prevoz z ogromnimi tovornimi ladjami je povezoval celotno Sredozemlje. Potekal je večidel na račun države, ki je subvencionirala preskrbo s hrano, najemala ladje pri zasebnikih, gradila ceste in tržnice po imperiju ter plačevala prevoze v mestna mravljišča. Vse za dobro imperija in v zameno za politični mir. Seveda so dobre prometne povezave spodbujale tudi živahno trgovino zasebnikov, izjemen razvoj obrti in neslutene tehnološke inovacije, posebej na področju stavbarstva, gradnje cest in vodovodov. Navkljub vsemu pa ne moremo spregledati, da politični mir in navidezna socialna skrb nista bila edina cilja. Gibalo vsega je bil dobiček, ki je na račun države in obsežne zemljiške posesti nemoteno pritekal v žepe najbogatejših.

Senatorski razred je posedoval večino najboljše plodne zemlje po cesarstvu. Tako je bila npr. v 2. stoletju po Kr. provinca Prokonzularna Afrika (današnja Tunizija, vzhodna Alžirija in zahodna Libija) skoraj celotna v lasti dveh najpomembnejših rimskih družin. Sever Afrike je bil zaradi ugodnih klimatskih razmer kmetijsko izredno razvit. Lastniki velikanskih posesti so z aktivnim odločanjem v senatu vplivno soodločali o gradnji mreže cest in pristanišč, danes bi rekli o gradnji infrastrukture na državne stroške. Z ladjami, najetimi s strani države, so prevažali lastno žito iz Kartagine, Aleksandrije in Cirenajke v Rim ter druga cesarska središča. S subvencioniranimi prehranskimi izdelki, t. i. annona, so redno oskrbovali tudi številno cesarsko armado – in kovali velikanske dobičke. Razvoja cesarstva, kot se je zdelo, ni bilo mogoče ustaviti; v resnici to slepo zaverovanost, ošabno prevzetnost Rimljanov najbolje odražajo že navedene Vergilove besede imperium sine fine.

Tri velike kuge antične dobe – prva je bila antoninska kuga

Angel smrti trka v času kuge na vrata. Bakrorez Levasseur po J. Delaunayu, (Vir: Wikimedia)

Iz Rimskega cesarstva je zgodovinsko najbolj znan primer kuge iz časa vladavine cesarja Marka Avrelija, ki je morila med letoma 165 in 180 po Kr., domala hkrati z vojnami proti Markomanom onkraj Donave. Po tedanji vladarski hiši se imenuje se antoninska kuga.

Med vojno rimske armade s Perzijci na Bližnjem vzhodu, danes bi temu rekli med invazijo na Irak, so čez Donavo vdrla germanska plemena s prostora današnje Češke in Slovaške. Oplenila so vso deželo od Epira do Dalmacije in Severne Italije skoraj do Verone. Prebivalstvo je grozovito trpelo, tisoče so odpeljali v suženjstvo. Vojska se je nemudoma vrnila z Vzhoda, glavnina je priplula v Akvilejo, današnji Oglej, od koder je čez naše kraje krenila proti Donavi. S prihodom vojaštva se je razširila kuga.

V cesarskem spremstvu je bil tudi Galen, najslavnejši zdravnik antične dobe. Podrobno je opisal simptome bolezni, ki se je hitro širila in zdesetkala prebivalstvo v cesarstvu do te mere, da je moral cesar v vojsko vpoklicati celo tolovaje in druge kaznjence ter celo sužnje. Po opisih sodeč, je šlo najverjetneje za črne koze. Število umrlih ocenjujejo na sedem do osem milijonov, kar je bilo za državo z okoli petdesetimi milijoni prebivalcev velikanski udarec. K naglemu širjenju bolezni in h katastrofalnemu številu žrtev je brez dvoma pripomoglo uničenje, ki so ga prinesli plenjenja in vojni spopadi ter posledično izstradano in telesno močno oslabljeno prebivalstvo.

Ciprijanovi kugi – vodenim kozam – je čez dvesto let sledila največja antična epidemija: justinijanska kuga

Leta 240 po Kr. je v Rimskem imperiju spet kosila kuga. Po imenu poročevalca jo zgodovinarji imenujejo Ciprijanova kuga, sledila je veliki suši. Podnebne spremembe so ob gospodarskih in političnih krizah imperija posredno močno vplivale na pomanjkanje hrane in oslabelost življa. Bolezen je imela lahko delo, vendar tudi v tem primeru ni šlo za pravo kugo, temveč najverjetneje za epidemijo vodenih koz.

Črna ali bubonska kuga pa je udarila z vso močjo v času bizantinskega cesarja Justinijana, ki je vladal med letoma 527 do 565. Bolezen se je razširila z žitnimi ladjami iz Egipta. Najprej se je leta 541 pojavila v Peluziju v severnem Egiptu, nato je izbruhnila po vseh pristaniških mestih vzhodnega Sredozemlja in se od tam naprej širila v notranjost Evrope, na Bližnji vzhod in v Perzijo.

Josse Lieferinxe, sveti Sebastijan prosi Jezusa za milost življenja grobarjev, ki so pokopavali umrle v času justinjanske kuge ok. 1497–1499. (Vir: Wikipedia)

Bolezenske klice justinijanske kuge so bile iste na Kitajskem in v Nemčiji, morila je od 6. do 8. stoletja

Janez iz Efeza in Evagrij Sholastik, ki mu je kuga pobrala ženo in otroke, sta natančno opisala potek bolezni. Na podlagi opisov je mogoče prepoznati značilnosti bubonske kuge, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis. Prenašajo jo bolhe s podgan črne vrste, razširjenih predvsem v Aziji. Podgane so se razmnožile v obsežnih cesarskih žitnicah in se s tovornimi ladjami selile po pristaniščih. Prokopij, znameniti kronist z Justinijanovega dvora, v svojih zapisih omenja, da je bolezen v Konstantinoplu pokosila vsak dan po deset tisoč ljudi. Številka je verjetno močno pretirana, pretresljivi pa ostajajo njegovi opisi kupov razpadajočih trupel po mestnih ulicah, ki jih ni bilo več kam pokopati. Kuga je opustošila tudi podeželje, žetev na poljih je ostala nepožeta in sledila je huda lakota. Sestradani in izčrpani ljudje so postali lahek plen bolezni. Sledil je še hujši udar kuge, ki je pobral od tretjine do morda celo polovice evropskega prebivalstva.

Mnogi raziskovalci menijo, da je bila justinijanska kuga najhujša v zgodovini. S sodobnimi genskimi raziskavami je bilo mogoče ugotoviti istost bolezenskih klic na skeletih za kugo umrlih na Kitajskem in v Nemčiji. Iz Azije se je bolezen razširila čez osrednjo Azijo na Bližnji vzhod in v Sredozemlje. Hkrati namreč beležimo tudi velike premike ljudstev iz osrednje Azije proti Evropi. Ena od domnev je, da jih je k množičnim selitvam prisilila dolgotrajna suša. Izpad žitnega pridelka, ki je brez dvoma razredčil tudi podganjo zalego, pa je najverjetneje prispeval k temu, da se je kužni mikrob prilagodil na novega gostitelja, tj. človeka.

Ostanki bazilike v Filipih, Grčija, zgrajene v zahvalo za konec justinijanske kuge (Vir: https://commons.wikimedia.org/)

Velika justinijanska kuga se je polegla šele leta 549, v manjših ali večjih zamahih pa je kosila še vse do srede 8. stoletja. Izmučeni preživeli so konec proslavili tudi z zahvalno gradnjo bazilike v grških Filipih.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Veliko vprašanj in le malo (zanesljivih) odgovorov

V odgovorih se iščejo povezave med klimatskimi spremembami, lakoto in izbruhom bolezni, kar lahko pripelje do propada civilizacije

Iz naštetih primerov najbolj znanih kužnih bolezni v antiki se ponuja več vprašanj in bolj malo zanesljivih odgovorov. Prvo vprašanje se glasi, kako so izbruh kužne bolezni in spremembe vremena povezani. Ko se zaradi posledic dolgotrajne suše in izpada letine število primerkov živalskega gostitelja dramatično zmanjša, mikrobi preskočijo (se prilagodijo) novemu gostitelju. V našem primeru povzročijo slabe letine žita, ki je osnova podganje hrane, preskok Yersinije pestis s podgan na ljudi. S tem je začaran krog sklenjen in požene bliskovito širjenje bolezni med izstradano prebivalstvo. Velika umrljivost privede do pomanjkanja delovne sile, polja ostanejo neobdelana, sledijo nadaljnja obdobja lakote, kar privede do imunske izčrpanosti prebivalstva, ki zlahka podlega napadom mikrobov.

Drugo vprašanje se nanaša na selitev ljudstev in padec Zahodnega rimskega cesarstva l. 476. Poznamo najmanj petdeset različnih teorij, ki bolj ali manj prepričljivo razlagajo propad velikega imperija. Vprašanje klimatskih sprememb je eno tehtnejših. So obsežne podnebne spremembe in dolgotrajne suše z lakotami v osrednji Aziji pognale celotna ljudstva proti Zahodu? Kakorkoli, tudi tu se ponuja podoben odgovor. Razpad rimskega državnega sistema zaradi hudih notranjih in zunanjih kriz ter dolgotrajne vojne so poleg vsega privedle tudi do opustošenja polj, pomanjkanja žita in sestradanega prebivalstva. Prazna polja so povzročila množično selitev glodalcev (in z njimi mikrobov) v mesta, pospešila njihovo širitev z ladjami in prometom in nazadnje omogočila množičen izbruh kuge.

Bakterija povzročiteljica kuge naj bi se razvila na Kitajskem, morila pa je po vsem svetu

Tretje vprašanje se nanaša na samo naravo mikrobov, ki sodijo med najstarejša zemeljska živa bitja, prilagojena, da živijo na gostitelju. Vsepovsod so in ni se jih mogoče ubraniti, posebej nadležni so, ko jih zunanje okoliščine prisilijo k spremembi navad in v zamenjavo gostitelja. Človekova naravna obramba pred njimi so sluznice in koža. Večja ko je človekova telesna odpornost, bolje jo v spopadu z nevidno zverino odnese.

Zelo poučna je tudi kratka zgodovina, danes bi rekli CV bakterije Yersinia pestis. Pojavila se je pred 55.000 leti, domnevno se je izvila iz veje povzročiteljev TBC. Pred 1500 leti je evoluirala iz enzootične oblike, ki gostuje na živalih, v endozootično obliko na ljudeh. Justinijanska bakterija je gensko enaka kot tista, odkrita na skeletnih ostankih iz kitajskega Tjan Šana iz okoli leta 180 po Kr. V 4. stol. je kuga pustošila na Kitajski, v 5. je že bila v Edesi ob Črnem morju, v 6. stol. v Aleksandriji in v 8. stol. uničuje po Indiji.

Korenine zla so v človeškem pohlepu

Zaradi justinijanske kuge je umrla okoli tretjina prebivalstva. Izčrpanost Bizanca je omogočila prodor germanskih Langobardov v Italijo in invazijo Arabcev v Sredozemlje. V ozadju zlahka prepoznamo usodne spremembe podnebja, kot je npr. že omenjena velika suša v osrednji Aziji in posledične okoljske spremembe, ki so zdesetkale populacijo primarnega gostitelja in prisilile mikrob v adaptacijo na novega gostitelja. Ni mogoče prezreti, da so pri vsem tem pomemben, če ne morda najpomembnejši dejavnik človekove navade. V prvi vrsti so to množična potovanja, v primeru Rimskega cesarstva živahni trgovinski stiki, obsežni premiki vojske in pri justinijanski kugi premiki ljudstev. Sledijo gosta naseljenost v mestih, zelo pomanjkljiva higiena in telesna zanemarjenost kot tudi oslabelost in posledična neodpornost.

Krivec? Seveda smo ljudje močno nagnjeni k temu, da iščemo krivce drugod, ne pri sebi, zato je prav, da si postavimo še četrto vprašanje, kdo je veliki krivec za kužne bolezni. Na podlagi primerov iz antike lahko kar takoj okrivimo prenaseljenost, slabo higieno, podgane ter seveda viruse. Pravzrok, veliki božanski praoče pa se skriva na oddaljenem Olimpu. Prikaže se le, če ga imenujemo s pravim imenom: pohlep po dobičku. Ali kot so modro rekli stari Latinci, radix omnium malorum est cupiditas ali po naše, korenine zla so v človeškem pohlepu.

Marsikaj v starem Rimu spominja na današnje odnose in razmere

Največ je pri brskanju po preteklosti gotovo vredno to, da nam omogoči vpogled v sodobne dogodke in njihovo razumevanje. Rimski imperij je temeljil na veliki posesti zemlje. Intenzivno poljedelstvo je bilo usmerjeno v pridelavo znamenite sredozemske trojke žita, vina in olja. Celotne pokrajine, najbolj poveden je primer severne Afrike, so bile preoblikovane v monokulturna polja in nasade. Brezobzirno so izkoriščali ne le zemljišča, temveč vse naravne vire: gozdove, rudnike, živalske vrste, npr. za gladiatorske boje v arenah so iztrebili nekatere vrste zveri, in predvsem so izžemali človeško silo. Suženjstvo je bilo železen temelj imperija in osvajalne vojne so bile glavno sredstvo dobave suženjske delovne sile. Dnevno so prodajali na desettisoče sužnjev na velikih trgih. Še več!

Že površen pogled na politično situacijo v zgodnjem cesarstvu pokaže, da so kot posledico surovega prilaščanja posesti malih kmetov v severni Italiji pognali z domov stotisoče malih kmetov. Ti so se zatekli v Rim, ki je postal pravo leglo revnega prebivalstva brez dohodkov. Ker so imeli samo otroke, so jim rekli proles, tisti, ki rodijo, od tod izraz proletarci. Politični mir pa je bilo treba kupovati s kruhom in igrami. Ker še danes vsi uspešni menedžerji vedo, da se mora nakup izplačati, so rimski senatorji že na začetku obrnili politično igro sebi v prid. Velikanski prihodki so pritekali iz rimskih provinc in njihovih veleposesti, usmerjenih v pridelavo ogromnih količin pridelkov. Te so razdeljevali mestnemu prebivalstvu in preskrbovali vojsko na stroške države in v svoj znaten dobiček.

V rimskem cesarstvu niso znali obvladati razmer – jih bomo mi sedaj znali?

Po nekaj stoletjih se je razvoj rimskega imperialnega sistema upočasnil. Zmanjkalo je suženjske sile. Prišle so podnebne spremembe, k čemur so morda pripomogle tudi velike kmetijske površine z monokulturami. Na vrata Cesarstva so pritisnila azijska ljudstva. Izpridil se je nekoč sijajen politični in gospodarski sistem. Ko je bilo proti koncu prebivalstvo čedalje bolj prepuščeno na milost in nemilost usodi, so udarili visoki davki koruptivnih oblastnikov.

Mar nas našteto nehote ne opomni na sodobne razmere na Zahodu? Kako zelo so nam znana prenaseljena mestna središča, slabe higienske razmere, npr. kitajska mesta, slumi, izkoriščanje suženjske delovne sile v pehanju za dobiček, iztrebljanje živalskega in rastlinskega sveta, nasadi monokultur grozljivih razsežnosti, ki jih nekateri imenujejo kar zelene puščave. In z druge strani, prikrivanje izkoriščanja naravnih virov do onemoglosti okolja in prebivalstva, čeprav bi zanesljivo bilo mogoče razviti tehnologije z manj nevarnimi energenti. Mar niso naša množična potovanja, predvsem pa nesmiselno nakupovanje poceni industrijskih izdelkov brez vrednosti privedla prometne razmere do skrajnosti?

Takratno prebivalstvo ni bilo odporno zaradi pomanjkanja hrane, danes pa zaradi preobilja nekakovostne hrane

Pojav predebelih otrok, ki dobiva razsežnosti epidemije, je posledica nepravilnega prehranjevanja in uživanja sladkih napitkov. Fotografija fantičev s hamburgerjem in kokakolo je obšla svet kot resno opozorilo. (Vir: Summer breaks make American kids obese: Study)

In navsezadnje: v pehanju za brezmejnimi in predvsem neupravičenimi zaslužki je sodobna hedonistična družba potisnjena v telesno in umsko otopelost ter posledično tudi v nerazumno, samomorilsko zanemarjanje osnov zdrave telesne dejavnosti. Posledice so na dlani: naraščanje neodpornosti zaradi slabih prehranskih navad, uživanja poceni in nezdrave hrane, pretirane in največkrat neutemeljene uporabe zdravil in vse slabših gibalnih navad. Psihologi nemočno ugotavljajo, da še nikoli nismo živeli tako dobro in še nikdar niso bili ljudje tako nesrečni. Grozljiva je podobnost splošnega dušnega stanja ljudi po pustošenju vojn in napadov roparskih ljudstev. Splošna letargija in neodpornost prebivalstva, predvsem mestnega. A da bi bila ironija še večja, to pot ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi izobilja neprimerne in škodljive hrane.

Mikrobov se ne moremo znebiti, za zdravje je treba poskrbeti s preventivo

Ni da bi pretiravali s primerjavami, pa vendar velik del človeštva s svojimi nezdravimi navadami, lenobnostjo in posledično slabo telesno kondicijo, z gosto poselitvijo in dobrimi prometnimi zvezami ter s prenasičenostjo z medikamenti zaradi njihove neprimerne rabe predstavlja idealen plen za mikrobe. Lahek plen pa je tudi izstradana polovica svetovnega prebivalstva.

A tudi uničevanje naravnega okolja in odmiranje živalskih vrst, čemur sledijo hitra prilagajanja mikrobov, nista brez pomena, saj prisiljujeta mikrobe k iskanju novih gostiteljev.

Po treznem premisleku lahko sklenemo, da so mikrobi vsake vrste presneto nevarna stvar, kar dokazuje število umrlih zaradi te ali one kužne bolezni. Ni se jim mogoče izogniti, ker so praprebivalci Zemlje. Preventiva je boljša kot kurativa, ta pa vključuje skrb za dobro telesno odpornost, kar v naših časih pomeni zdrav način prehranjevanja, dobre gibalne navade in skrb za tiste, ki živijo slabše. Najpomembnejše pa je hkrati tudi najtežja naloga. Nanaša se na posameznika in celotno človeštvo: ustaviti neskončen pohlep po dobičku, ki žene v izkoriščanje okolja do nevzdržnosti, še preden nas bodo kužne bolezni, torej mikrobi »disciplinirali« in »prisilili« v spoštljivo sožitje s seboj in z naravo.

Od vsega se je najbolj bati, da bomo v epidemiološki stiski zamenjali cilj za sredstvo in se, namesto da bi se posvetili kakovosti skupnega življenja, do smrti izčrpali v boju proti njegovi temeljni lastnosti. Kot predstavnike inteligentne, visoko razvite, pa vendar umrljive vrste bi nas morala mnogo bolj kot dolžina skrbeti smiselna kakovost našega (skupnega) življenja.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

2 KOMENTARJI

  1. Vrhunski članek, čestitke avtorici!

    Epidemije bodo morda res postale bolj vsakdanje, po drugi strani pa bo ravno trenutna koronavirusna kriza morda upočasnila pojav globalizacije. istočasno pa bo potrebno podnebne spremembe nekako obrniti vsem v prid in se prilagoditi.

  2. Pridružujem se gornji čestitki. Članek sem prebral z užitkom.
    Poraja pa se mi vprašanje: smo danes glede kužnih bolezni miselno kaj na boljšem kot stari Rimljani? Namreč, nekateri ljudje pri nas javno izjavljajo, da si je koronavirus izmislil Janša. Take izjave so bleščeč primerek miselne revščine. In to v 21. stoletju!