Tri slovenske nadloge in 124 evrov

Biblični faraon se je naivno ukvarjal z žabami in kobilicami, toda naše težave so resnejše. Vsaj tri od nadlog, ki tepejo Slovence, se dobro kažejo v zdaj že razvpiti zadevi dolgovanih 124 evrov nesrečne družine Vaskrsić iz Litije. Ta zadeva pa je tudi laboratorij naše kulture v najširšem smislu. Tudi pravne kulture.

Dejstva. Kot je bilo mogoče prebrati, je gospod Vaskrsić  Vodovodu-Kanalizaciji že od leta 2008 dolgoval bagatelnih 124 evrov za praznenje greznice. Stvar je prišla v izvršbo in kljub več sodnim pisanjem izvršilnega sodišča je dolžnik ostal neodziven. Upnik je predlagal rubež hiše, prva dražba je bila neuspešna, na drugi je bila hiša prodana.

Prva nadloga. Ni znano, zakaj je Zoran Vaskrsić zavračal plačilo 124 evrov, vendar lahko, glede na to, da je bil njegov dolg že v fazi izvršbe, s precejšnjo verjetnostjo domnevamo, da je terjatev VO-KA utemeljena. Morda je računal na neučinkovitost sistema in upal, da bo že nekako prelisičil upnika in sodišče, da mu denarja vendarle ne bo potrebno dati. S tem izmikanjem in skrivanjem premoženja je poteptal temeljno načelo, da je potrebno dogovore spoštovati.

Pacta sunt servanda torej. Pričakovanje, da se bo spoštovalo dogovorjeno,  medosebnim odnosom daje neko bistveno strukturo, omogoča vzpostavitev temeljnega zaupanja med ljudmi. To dela življenje predvidljivo, skratka znosno. In obratno: ko postane kršitev dogovorov vsakdanja in splošna praksa, se začenja razkrajati temeljno civilizacijsko tkivo, ki drži družbo skupaj. Neplačani delavci Vegrada in graditelji stadiona v Stožicah bodo najbrž stežka zaupali še kakšnemu delodajalcu. Osel gre na led samo enkrat.  Težava pri takem razkroju je, da ga ni mogoče zaustaviti in zakrpati z dekretom. Na dolžnikovi strani pa gre predvsem za stvar kulture in vesti. Če te vesti in občutka dolžnosti ni, se bo dolžnik ne glede na ves državni prisilni aparat izogibal plačilu, dokler se bo pač dalo. Zato so čudaška slovenska omahovanja o prodaji premoženja tujcem pravzaprav odveč. Zanimanja za investicije ni tudi zato, ker naše, plačniško notorično nedisciplinirano okolje, postaja zmeraj bolj nestabilno in pravzaprav neprivlačno. Toliko o Vaskrsićevi plati medalje.

Druga nadloga je v pozitivističnem, po domače skoraj mehaničnem pojmovanju prava. Morda je Vaskrsić svoje premoženje res skrival pred rubežniki. Morda se je s svojim ravnanjem res posmehoval upniku. Toda ne glede na to, kaj si mislimo o plačilni nedisciplini in kršitvi dogovorov, je izvršba na nepremičnini zaradi nekega povsem bagatelnega dolga v nasprotju s temeljnim občutkom za pravičnost.

Zakon res določa, da se lahko upnik poplača z rubežem nepremičnine, četudi je dolga samo 124 ali pa celo samo za en sam evro. Toda razlika med minornim dolgom in vrednostjo hiše je tako velika, da je rubež v takih primerih preprosto v nasprotju z idejo prava, ki je iskanje pravičnosti. Sklicevanje na to, da zakon sodišču druge možnosti ni dal, ni dovolj. Izvršilni postopek je resda do konca formaliziran postopek, s posebej poudarjeno formalno legaliteto, toda zanašanje na to, da je zakon pač zakon, preprosto ne da pravilne rešitve tega težkega primera. Za pravilno rešitev namreč ni dovolj že to, da ustreza temu, kar pravi zakon, temveč mora ustrezati celotnemu pravnem kontekstu, ki ga poleg zakonov sestavljajo vsaj še ustava in tudi temeljna načela, kot je npr. civilistično načelo enakosti dajatev ali pa splošno ustavno načelo sorazmernosti.

In iz teh načel izhaja, da je z rubežem hiše zaradi bagatelnega dolga nekaj narobe. Pravo je zlasti metoda iskanje prave mere. In neredko umetnost. Drži, zakon je zakon, toda v tovrstnih težkih primerih se je potrebno resno vprašati, ali je taka absolutno nesorazmerna izvršba tudi pojmovno sploh še lahko pravična in dodatno, ali je kot taka potemtakem res lahko tudi pravno pravilna?

In končno tretja nadloga: vseprisoten občutek neenakosti in dvojnih standardov. Praksa dvojnih meril torej, ena veljajo za maherje, ki jim (državne) banke njihove dolgove-kredite enostavno “reprogamirajo”, druga pa za ubožne upnike (delavce in podizvajalce) teh maherjev. In spet tretja merila veljajo za vse majhne Vaskrsiće z njihovimi vsakdanjimi dolgovi. Ozračje, ki je koristno za kšeftarje z dobrimi zvezami, toda katastrofalno za avtoriteto prava. Prizore, ki so simptom obupa in konca zaupanja v pravno državo pa smo že doživeli in jih bomo najbrž še: samopomoč in blokiranje obvoznic s težko mehanizacijo.