Ovadba zoper zadnjega partijskega sekretarja Milana Kučana, ker je razorožil vojsko, ki ji je bil poveljnik, ne sme pustiti nikogar neprizadetega. Smo namreč edina država na svetu, ki je na začetku svoje demokratične poti na čelo postavila človeka, ki si samostojne države ni želel. Smo tudi edini, ki bivšemu partijskemu sekretarju dovolimo, da se je povzpel na stolico »učitelja demokracije«, kar je samo po sebi nesmisel. Kučan je namreč večkrat javno povedal, da Slovenija ni njegova izbira, zato pravilno sklepa vsak, ki trdi, da je bil proti osamosvojitvi. Glede na to Kučan tudi ni dvomil, ko je podpisal ukaz, ki je koristil njegovi, t. j. okupatorski vojski, ki je na svojih čepicah imela isto partizansko rdečo zvezdo kot krvniki slovenskega naroda. JLA je namreč bila naslednica in varuhinja partizanske dediščine. Nihče ne dvomi, tudi tožitelji ne, da bo krivosodni sistem obtožbo zavrgel. Sistem, ki je še globoko v totalitarizmu, sistem, ki preganja osamosvojitelje, ker so se bojevali za našo državo, za našo domovino, ne bo preganjal partijskega sekretarja, ki je razorožil našo vojsko. Kljub vsemu mislim, da je obtožnica potrebna, ker tako ne bo prišlo do zaključka procesa, ki so ga zagnali pred nekaj leti in bi ga jaz imenoval »desant na osamosvojitev«.
Komuniste je vedno skrbela sodba zgodovine. Zelo skrbijo, da v zgodovino ne bodo zapisani kot pristaši zločinske ideologije. Skrbi jih, da se o njihovih zločinih ne govori in da se pozabijo. V zgodovino hočejo biti zapisani kot »oh in sploh« ljudje. Nič čudnega, če režimski zgodovinar v »stroko« uvede novo literarno zvrst »avtorizirana biografija«. To je knjiga, v kateri piše samo tisto, kar slavljenec želi, da se o njem zapiše in služi samo temu, da počaščenega predstavi kot zgodovinsko velepomembno osebo.
Desant na osamosvojitev je proces, ki ga skozi medije in režimske pravljičarje peljejo kontinuitetniki z namenom, da se predstavi le-te kot ključne akterje naše samostojnosti. Po četrt stoletja, ko je vsakomur jasno, celo jugonostalgikom(!), da Jugoslavije več ne bo in da bo Slovenija samostojna tudi ostala, je potrebno očistiti in na novo napisati vlogo komunistov, kontinuitete. Brez sramu to delajo po starem receptu laži, laži, laži, bo že nekaj ostalo. Narod, ki ni premogel niti toliko spomina, da bi se spomnil kdo mu je dolga desetletja kratil svobodo, kdo mu je pobil najboljše fante in može, kdo ga je pahnil v gospodarsko bedo in zaostalost ter je postavil sebi na prvo mesto partijskega sekretarja, danes, po totalni prevladi udbomafije ali levičarstva, ne zmore spomina na svoje junake, ki so pamet in življenje zastavili za svobodno in demokratično Slovenijo. Vlada je bila Demosova ali Peterletova, krščanski ljudje so prispevali kritično maso in nosili breme odpora, Janša je bil obrambni in Bavčar notranji minister, oba sta kot prijatelja garala za našo samostojnost. Komunisti, t. j. Kučan in njegovi, so ves čas le ovirali to delo in pogojevali svobodo s totalitarno dediščino. Njihova vloga je bila povsem primerljiva vsaki peti koloni. Njihova drža je bila (in še vedno je) sovražna do Slovenije in slovenstva. Njihov internacionalizem je povsem ponotranjen, zato pa tudi zdaj, ko nenehoma vladajo naši državi, le-to pojmujejo kot plen, ki ga je potrebno izropati. In točno to delajo. Mediji so se že naveličali pisati o novih in novih milijardnih zadolžitvah, ki jih ponavljajo leve vlade. Pa kaj bi, saj vse tiste milijarde potem pretočijo v svoje žepe in jih re-investirajo v projekt »večno ostati na oblasti«. Mi pa, državljani, ki vdani v svojo usodo, na vsakih volitvah ponovimo izvirni greh naše demokracije: večinsko volimo kontinuiteto in potem hočemo nove čase in nove ljudi. Opazovalec bi upravičeno vzklikal: »Saj so zmešani!«
Ne, spoštovana javnost, Kučan ni maral samostojne, neodvisne in demokratične Slovenije, a je kljub temu hotel postati njen predsednik. Kaj ni to absurdno? Še bolj pa je žalostno, da mu je uspelo trikrat! Jo pa izkorišča in si je dal izglasovati, prav po partijsko, dosmrtno pokojninp za svoje zasluge. Katere zasluge že? Pošteno bi bilo, da bi se vsem privilegijem odpovedal, saj je bistvo demokracije tudi v tem, da se državni funkcionarji vrnejo na svoja delovna mesta in postanejo spet eden izmed državljanov. In državljan Kučan se lahko mirno vrne na svoje partijsko mesto … Ah, pozabil sem, da je to na smetišču zgodovine.
Da, upokojenec Kučan, ki je bil partijski sekretar in h kateremu se je stekala vsa udbovska dejavnost, je bil prvi predsednik naše države. Funkcija, ki jo je zaradi svoje partijske preteklosti drugače opravljal, kakor se bo to dogajalo v prihodnosti. Predsedniško mesto je namreč prazna lupina in bi mirno lahko shajali brez nje. Funkcija ima namreč smisel, če si Kučan in hočeš delal v ozadju s tajnimi dosjeji o sodržavljanih in podjetjih, ki ti jih dostavlja zloglasna partijska organizacija. Če nisi bivši partijski sekretar, pa se, ker kandidiraš na smrt bolan, zapreš v kvazi duhovnost ali na stroške državljanov potuješ v najbolj eksotične države in izgubiš stik z realnostjo ali pa postaneš neke vrste ljudski klovn, ki vsaj sovraštva in delitev ne spodbujaš. In zato imamo trenutno najboljšega od vseh predsednikov, ker si prav takega zaslužimo.
Obtožnica torej uspešno posega v javni prostor in nas sili, da ob četrt stoletnici veličastnih dogodkov obnovimo spomin na Slovenijo, ki je ležala pomorjena v Kočevskem Rogu, Teharjah in Hudi Jami, se je z nesluteno življenjsko silo prebudila, odplaknila komunizem in Slovenijo osamosvojila. Takrat smo si bili edini na nekomunističnih temeljih. Zato zdajšnje sklicevanje zadnjega partijskega sekretarja na »enotnost« zveni kot labodji spev. Ne, tovariš, ne bomo več nasedali na usmiljenje in lepe oči. Ne bomo več edini in enotni pod partijskimi pogoji, ko smo vsi morali isto govoriti ali biti tiho, isto misliti ali pa smo pristali v zaporu. Zdaj hočemo resnico in ne partijskih manipulacij. In resnica tudi tokrat ni naklonjena komunistom.
Tožitelji so potegnili dobro politično potezo. S svojo obtožnico so onemogočili, da bi komunisti dosegli svoj namen, da se samo-predstavijo kot osamosvojitelji. V bistvu so rešili naš narodni in državni spomin pred desantom levice. In Kučanu se je spet tresel glas, ko je moral odgovarjati na nepredvidljiva in nenaročena novinarska vprašanja in gledalci smo lahko videli, da od njegove samozavesti ni ostalo nič. Bodo že režimski mediji poskrbeli za serijo intervjujev, srečanj in reportaž, ki ga bodo poskusili oprati. A kakor dobro vedo mojstri komunikacije, težko je popraviti, kar sporočajo tresoč glas, rdečica na obrazu in momljanje pri odgovorih.
