Trenutek nesmisla

So trenutki, ko beseda preprosto ostane v grlu. Eden takih je bil danes zjutraj, ko mi je prijatelj povedal, da je v petkovi prometni nesreči pri Voklem odšel od nas Dominik Frelih. Zdaj ni čas za to, da bi naštevali, kaj vse je bil in kaj vse je dobrega storil in bi še storil, če bi mu bilo dano ostati tukaj. Za zdaj zadostuje, če povemo, da je z enim najbolj branih člankov z začetka pomagal shoditi tudi Časniku.

Precej časa bo ostal grenak okus v ustih, ker sva se v zadnjih letih videla vse preredko. Vedno sva rekla “Ko se naslednjič srečava, greva zagotovo na kavo”. A očitno te kave ne bo. Seveda nam kot kristjanom ostaja nekakšna gotovost, da bomo nekoč nekje skupaj pili novo kavo, ampak v pričujočem trenutku žalosti in nesmisla niti ta ni zares tolažilna.

Dominik, vesel sem, ker sva se smela poznati.