V objemu slovenske pomladi: Trenja med vodstvom in članstvom v SDZ

6
433

Na volitvah leta 1990 je bila sicer stranka SDZ na zmagoviti strani Demosa, vendar vodstvo ni skrivalo razočaranja, ker je Peterletova stranka SKD dobila več glasov. Do tedaj je namreč SDZ veljala za nesporno voditeljico in favoritinjo novih demokratičnih sil. Kar nekaj njenih političnih veljakov se je verjetno pred volitvami videlo v vlogi mandatarja, vendar je po dogovoru to mesto pripadalo Demosovi stranki, ki bi dobila največ glasov na volitvah. Hočeš nočeš je bilo treba vodstvo Vlade prepustiti Peterletu, katerega so mnogi funkcionarji SDZ videli kot preveč »klerikalnega«.

To vem iz prve roke, saj sem takšne ocene slišal na neformalnem sestanku ob pivu, ko smo proslavljali (skupno) zmago na volitvah. Vsaj za dr. Bučarja se spomnim, da je uporabljal besedo »klerikalni«, kar se je za mene zdelo zelo nelogično, ker pač v delovanju in stališčih Peterleta nisem videl ničesar klerikalnega.

Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi
Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi

Sicer pa je že od samega začetka v SDZ obstajalo precejšnje nasprotje glede političnih stališč ter vrednot – med vodstvom in večino članstva. Večina vodstva (predvsem pod vplivom predsednika Rupla) je bila pretežno levičarsko usmerjena in delno celo pripravljena igrati vlogo nekakšne “dvorne opozicije” silam prejšnjega sistema. Morda je obstajal celo kak dogovor, naj bi ob morebitni zmagi Demosa na volitvah 1990 SDZ preprečila dosleden prevzem oblasti s strani novih demokratičnih gibanj oziroma vsaj preprečila njihov “revanšizem”. Skratka zaščitili naj bi nosilce prejšnjega sistema ter Sloveniji zagotovili nadaljnjo pretežno levo provenienco.

Nasprotno pa je večina članstva vstopila v SDZ z iskreno željo po spremembi družbenega sistema in vzpostavitvi demokracije (ter seveda osvoboditvi Slovenije izpod jugoslovanskega jarma) ter so bili mnogi tudi izrazito protikomunistično usmerjeni. Ker je vodstvo v svojih javnih stališčih izražalo avtentično voljo večine članstva le glede nacionalnega vprašanja, ne pa tudi negativnega odnosa do komunizma in njegovih nosilcev ter naslednikov, je prihajalo do vse večjih trenj in napetosti med vodstvom in “bazo”.

To je kulminiralo na III. kongresu SDZ v Cankarjevem domu, ko je večina članstva (na zelo demokratičen način) izrekla jasno nezaupnico dotedanji politiki vodstva SDZ ter preprečilo zasuk stranke v levo. Na žalost je peščici izrazito levo usmerjenega vodstva (okrog Rupla) sledilo tudi precej drugih intelektualcev, predvsem zaradi prijateljskih vezi, in tako stranko dokaj osiromašilo.

Napaka Janeza Janše

Največjo napako je naredil Janez Janša, ki bi po svoji politični filozofiji gotovo sodil prav v to stranko (on je bil celo glavni avtor novega “prevratniškega” programa), vendar zaradi velikega števila prijateljev med odhajajočimi “demokrati” ni mogel ostati med Narodnimi demokrati. Če pa bi ostal – kot predsednik, kar mu je bilo ponujeno, potem bi bili Narodni demokrati močna stranka, na volitvah 1992 bi prišli v parlament (Jelinčič jim ne bi mogel pobrati glasov, kot jih je tako “oskubljenim” in brez karizmatičnega vodje) in levica ne bi zmagala na volitvah, saj bi bila močnejša desna koalicija.

6 KOMENTARJI

  1. To so stara dejstva, ki so danes zavajajoča in nekonstruktivna.
    Človek, ki preveč ve in premalo zna, ni konstruktiven in politično moder. Škoda!!!!!!

  2. Dejstva so dejstva. Me veseli, da jih ne oporekate, saj dobro poznate tedanje razmere. Danes pač nimamo vsi enakih pogledov na sedanjo situacijo, zato si nima smisla drug drugemu očitati politične (ne)modrosti…

    • Gospod Tomažič,
      z vsem spoštovanjem do vaših preteklih prizadevanj, da bi se odnosi med strankama NSi in SDS izboljšali, je vendarle treba povedati, da vaša izvajanja ne temeljijo povsem na dejstvih.

      Ko Janezu Janši očitate “največjo napako” in uporabite veznik “če bi”, ne pišete o dejstvih, temveč o nekakšnih predvidevanjih, kaj bi bilo, če bi se zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo in ostaja vprašanje, ali bi se sploh odvilo po vaših predvidevanjih.
      Lahko je umovati za nazaj, toda pogrevanje nekih daljnih kvazi zamer prav ničesar ne prispeva k zbliževanju strank na politični desni.

      Še posebej v predvolilnem času desni volivci nočemo in ne potrebujemo medsebojnih očitanj med sorodnimi strankami iz našega volilnega izbora, kajti prepiri vnašajo le zmešnjavo.

      Sicer pa ja, vidim, da je pod naslovom pričujočega članka zapisano “EPP Promocija”, upam torej, da bo moj komentar koristil promociji vaše knjige 😀

  3. Me zanima, gospod Zabukošek, če boste tudi ob mojem naslednjem članku (odlomku iz knjige) ocenili, da je nekonstruktivno danes “pogrevati” politična vprašanja iz leta 1992…?

  4. Tedaj so napake delali vsi. Tudi Peterle, ki ga ta propagandni sestavek (verjetno namerno) ne omenja. Toda po bitki je lahko biti general.

    Kljub temu, ključna cilja: osamosvojitev z mednarodnim priznanjem in uvedba demokratičnega večstrankarskega sistema sta bila dosežena. Verjetno pa nihče iz demokratičnega bloka ni pričakoval vračanja v preteklost. Kar se je žal tudi zaradi naivnosti in neizkušenosti demokratov v precejšnji meri res zgodilo. Iz preteklih napak se je treba učiti, ne pa na tej osnovi razdirati demokratični blok.

    Škoda da NSi ne premore več konstruktivnosti in naklonjenosti do uspeha sorodnih strank in celotnega bloka. Mislim, da to pritlehno opravilo škodi predvsem njej.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite