Damon Horowitz je profesor filozofije in podjetnik. Pred časom se je pridružil Googlu kot njihov “hišni” filozof. Poslušal sem njegov govor na TED dogodku, kjer poudari moč, ki jo imajo (pri Googlu) v rokah, ker so pač sposobni zajemati tako velike količine osebnih podatkov o posameznikih.
Mož se ukvarja z mislijo kako to moč izrabiti za “prav”, govori o pomenu moralnega operacijskega sistema, ki bi nas v vsakodnevnih odločitvah vodil v prave izbire med “prav in narobe”. Ljudi, ki gradijo tehnologijo, naj bi vodil skozi razmišljanje kaj naj naredijo s tehnologijo. Grozljivo pa je, ugotavlja profesor, da ljudje mnogo več (in raje) razmišljamo o tehnologiji sami, kot o moralnem operacijskem sistemu, ki naj bi to tehnologijo vodil. Predvsem zato, pravi profesor, ker moralni operacijski sistem zahteva razmišljanje. To pa ni lahko.
Nič ne more razmisliti o etičnih vprašanih namesto nas ljudi. Etike ne moremo prenesti v stroj, ki bi se med prav in narobe odločal namesto nas. Mi ljudje in samo ljudje – lahko in tudi – moramo razmišljati, vendar kot izpelje iz misli Hannah Arendt (“Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje (Hannah jim v filmu pravi “Nobodies”), ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.”), se nam ne da. Ker je razmišljanje neprijetno, težko. Vendar kljub temu – pravi profesor – mora vsakdo v vsakodnevnih situacijah vaditi razmišljanje.
Šolanje in vzgoja kot odvajanje od razmišljanja
Koliko pa smo deležni vaj razmišljanja – tu nimam v mislim razmišljanja o matematičnih in fizikalnih, pač pa o etičnih “orehih” – v naših šolah? Tudi predmeti kot je filozofija, so bili v mojih časih pač drugorazredni pouk. Učili smo se pač o življenjepisih slavnih filozofov. No, pri predmetu Samoupravljanje s temelji marksizma smo dali pač večji poudarek filozofski misli Marxa in Engelsa. Bojim se, da tudi sedaj ni nič drugače.
Šolanje je postalo prostor “filanja” s podatki in le redki profesorji – vsaka čast izjemam! – naredijo odmik v smeri zahteve po samostojnem razmišljanju. Ker je to težko. Ker pri razmišljujočem mladem človeku ne morem imeti vse pod kontrolo.
Kaj pa starši? Ali v tistem precej kratkem obdobju vzgoje otrokom sploh omogočimo samostojne razmisleke o odločitvah med prav in narobe? Ali ne usmerimo raje svojih otrok v vse mogoče krožke, klavirje, treninge, …? Morda zato, ker se nam ni ljubi “bosti” (ker je tudi za nas starše razmišljanje težko) z zoprnimi etičnimi vprašanji svojih najstnikov in raje “špilamo” taksiste in jih prevažamo od ene do druge dejavnosti? Še največ vzgoje za odločanja med prav in narobe sem videl med skavti.
Razmisliti bo treba. Volitve so pred nami.
Prav mogoče je, da bodo v kratkem v Sloveniji spet volitve. Ko bomo morali državljani uporabiti svoj moralni operacijski sistem in se odločiti. Najverjetneje ga večina sploh ne bo uporabila. Kar nekako “modno” je protestirati proti celotni politični eliti tako, da ne narediš nobenega razmisleka, nobene odločitve (razen one, da ne greš na volišče) in prepustiš odločitve sodržavljanom.
Profesor Horowitz je na koncu predavanja ljudi povabil naj razmislijo o zadnjem primeru, ko so se morali odločiti med prav in narobe, ko so se spraševali: “Kaj bi moral storiti?”. Povabil jih je k razmisleku o tem, kako so pravzaprav prišli do odločitve. Kaj jim je pomagalo pri odločitvi? To, pravi, je prvi korak k sprejemanju odgovornosti za moč, ki leži v naših rokah, a se jo – tudi zaradi vzgoje – pravzaprav ne zavedamo.
Drugi korak pa je ta, da še nekomu razložite, kakšna je bila vaša pot do odločitve. Vendar – predlaga Horowitz – poiskati je treba človeka, ki je drugačen od vas (naravoslovec, slikar, pisatelj, glasbenik, duhovnik, nekdo, ki je drugačnega političnega prepričanja, …), ki ima drugačen način razmišljanja kot vi. Skupaj bosta iskala in se odločala med prav in narobe. To ponavljajte.
En od treningov so torej lahko že bližajoče volitve …
Foto: TED
