Trditev, da je Levica skrajna stranka, ni iz trte zvita

7

Ne smemo pozabiti, kaj hočejo levičarji, ko govorijo o »vrnitvi v demokracijo« ali pa o »zadnji bitki naše generacije« ali pa o »boju proti fašizmu«. Jasno je, da hočejo nazaj v totalitarizem. In Levica je med strankami, ki si to najbolj želijo, najbolj skrajna.

Na Siol.net so v soboto, 5. marca, objavili intervju z Matejem Tašnerjem Vatovcem, šefom poslanske skupine stranke Levica. Sicer se nimam navade ukvarjati z ekstremisti, vendar ne moremo obiti stranke, ki sedi v parlamentu (torej ima določeno moč in glas) pa zastopa skrajno nedemokratična stališča, ki korak za korakom peljejo v novi socialistični raj. V starem se niso ničesar naučili, bi človek vzkliknil! Bolj verjetno pa je, da so v starem pripadali tisti manjšini, ki je zatirala vse druge, pri tem pa takoj uživala vse dobrobiti, ki naj bi jih večina dobila v komunizmu, h kateremu so nas peljali po poti revščine, zatiranja, enoumja, mišljenja, če ne »boš pa videl«, in po tihem kazali na Kočevski Rog in druga morišča. Med vprašanji sem našel tudi spodnje:

»Menite torej, da v Sloveniji živimo v fašizmu?

Poglejte, to, v kar se je Slovenija prelevila v zadnjih dveh letih, je nekaj, česar si tudi v naši državi nismo mogli predstavljati, ko je Marjan Šarec odstopil kot predsednik vlade. Nihče si ni mogel predstavljati, da bomo imeli popolno podreditev javnih medijev, kar se je dogajalo z STA in kar se dogaja trenutno z RTV Slovenija, se pravi pretvorbo medijske krajine v enoumje oziroma v rezanje vseh kritikov, pritiske na sodstvo, na vse, ki razmišljajo drugače, kar smo videli z demonifikacijo protestnikov v času epidemije.

To so znaki ali simptomi, ki jih pač opazujemo v avtoritarnih družbah in režimih. Ne nazadnje je to tudi to, kar počne Putin v Rusiji, ko zapira svoje nasprotnike, tlači novinarje in izvaja cenzuro. Pri nas bi sateliti okoli stranke SDS prepovedali dve stranki, dva politična konkurenta. Jaz mislim, da so to znaki nekega avtoritarnega režima. Če želite, lahko to imenujemo tudi fašizem.«

Poslanec Vatovec govori, kot da ne živi v Sloveniji

Ko prebereš tak odgovor, se po argentinsko vprašaš: »Ali je ali se dela?« Tako smo se spraševali po zdravi pameti človeka, ki je bil izustil kakšno neumnost ali pa očitno delal traparije. Če kaj takega dela navaden državljan, potem ni panike, če pa to dela vpliven mož neke radikalne in ekstremistične stranke, potem pa je treba stvar nekoliko bolje pogledati.

V tem kratkem odgovoru vidimo vso izprijenost, tj. pokvarjenost (v smislu: narobe je!) gledanja in ocenjevanja slovenske realnosti.

Mož trdi, da smo se v dveh letih spremenili v vzorčno avtoritarno deželo. Vsi pa vemo, da imamo demokratično in pluralno vlado, ki je imela v parlamentu večino, dokler je niso z nedemokratičnimi potezami uničili: nekateri poslanci so bili kupljeni, ena stranka dobesedno uničena, drugi so v želji po političnem preživetju prebegnili, nobeden od njih pa ni pošteno odstopil od svojega poslanskega mandata in prepustil svojega mesta drugemu, ki bi delal v skladu z volilnim rezultatom.

Poslanec Vatovec pravi, da je pluralizem zanj pravzaprav enoumje

V dveh letih, odkar je Šarec vrgel puško v koruzo in odprl pot sedanji, veliko boljši vladi, kakor je bila njegova, nimamo nobene »podreditve javnih medijev«. Najprej je že izraz napačen, ker so vsi, ampak čisto vsi mediji javni. Javno ni isto kakor državno. Državni mediji so tisti, ki imajo poseben status. Med njimi je torej samo RTV Slovenija, ki jo moramo vsi plačevati in ima zato tudi drugačne, bolj zahtevne naloge kakor privatni mediji.

Mirno lahko zapišemo, da v dveh letih ni bilo nobene »podreditve javnih medijev«. Še manj je prišlo do podreditve RTVS. Prišlo je kvečjemu do nekaj malega pluralizacije organov, ki jim je potekel mandat, kar se naj bi počasi poznalo tudi na nižjih ravneh, tj. med novinarji. Nekateri od teh pa še vedno živijo v kardeljanskem duhu samoupravljanja in terjajo, česar nikjer po svetu nimajo niti med privatnimi mediji v Sloveniji tega ni. Če hočete dokaz: poglejte, v kaj se je spremenil Reporter. Isti novinarji, pa tako drugačen duh!

Žalostno je torej dejstvo, da našim novinarjem in njihovim političnim botrom nekaj več pluralnosti, poštene ocene njihovega slabega dela, pomeni podrejanje.

Drugačna je zgodba s STA. Tam je šlo za eklatanten primer kršenja pogodbenih obveznosti, privilegiranje svojih medijev in tudi navaden gospodarski kriminal. Če pa vse to v Sloveniji pokriješ s politično pravim plaščem, ti je vse dovoljeno. Da je zdaj tam šef bivši direktor RTVS, je svojevrstna ironija in tudi kaže na nemoč demokratičnih sil v Sloveniji, da uveljavijo ta hip veljaven red in disciplino. Globoka država se pač ne da!

Poslanec Vatovec ideološko pove, da je pluralizem, ki ga hočemo, zanj pravzaprav enoumje in da mu je nekaj minut, ki jih zdaj več dobita na RTV resnica in uravnoteženost, pravzaprav nedopustno poseganje v njihovo medijsko hišo. Pa smo pri tem še zelo daleč o poštenega in profesionalnega poročanja.

Poslanec Vatovec, če smo zdaj v fašizmu, kaj je potem demokracija?

Potem kar tako iz rokava strese »pritiske na sodstvo«. Na kaj bi se to opiralo, ne ve niti sam, razen pač na ideologijo. Pravosodje v Sloveniji dobiva dan za dnem, leto za letom zaušnice iz ESČP, pa nisem še slišal Vatovca, da bi predlagal: »Sodnik, ki dokazano krši človekove pravice (torej tudi našo zakonodajo), ne sme napredovati v višji naziv, ampak je povabljen, da se odpove trajnemu mandatu.« Pa govorim samo o tistih sodnikih, ki so jim sodbe zavrgli v Strasbourgu, kaj šele na tiste, ki jim manjkajo diplome ipd. Ne, naši sodniki so nedotakljivi kakor nekoč kočevski medvedje, in če kdo postavi pod vprašaj njihovo slabo sojenje in pristranskost, pa tudi ideološko okuženost z malikovanjem rdeče zvezde, menda »napada sodstvo« ali »pritiska nanj«. Kje je tu kritičnost? Ni je. Je samo ideološka skrajnost.

Višek sprenevedanja in ideološke interpretacije naše stvarnosti iz varnega mehurčka svojega ponosa, ki se veže na krvave revolucionarje, pa je ocena, da se »demonizira protestnike« in tiste, ki »razmišljajo drugače« oz. je za Vatovca to eno in isto. Pa se tovariš moti! Nihče ne demonizira nikogar, zahtevamo pa demokratično enaka pravila za vse na enak način.

Ob petkih se ponavlja scenarij že dve leti. Pridejo organizirano, nastopajo vedno isti, vabijo drug drugega po razvidni hierarhični poti, samo prijavijo ne niti ne prevzemajo odgovornosti. Povzročajo stroške, imajo medijsko kritje, ki je dobesedno fantastično in pristransko, pa smo celo videli teater v smislu »au, au … ali si snemal«, ko so policija poskušali narediti osnovni red. Tu je samo zahteva za zakonitost in enakost pred zakonom. Če je to za Levico demoniziranje, potem imajo (spet) težave z demokracijo, pa tudi z osnovno logiko in poštenostjo.

Poslanec Vatovec, ki pravi, da zdaj ni demokracije, laže in dela proti svobodi

Iz vsega povedanega je dokazano, da trditev, da je Levica skrajna stranka, ki se zavzema za nedemokratični sistem, ni iz trte zvita.

Poleg tega je ocena, da živimo v fašizmu ali pa če uporabljajo psovko janšizem, seveda ideološka in tako spet s svojo tipično, dodelano in prefinjeno maniro spridijo besede. Če smo zdaj v fašizmu, kaj je potem demokracija? Po njihovem je demokracija lahko samo enoumen, totalitarni, revolucionarno-suženjski komunistični sistem, ki smo se ga otresli pred tridesetimi leti.

Treba pa je ponavljati, da ne bi tudi tukaj prevzeli levičarske retorike. Kdor pravi, da zdaj ni demokracije, laže in dela proti svobodi, ki smo si jo izborili proti revolucionarjem KPS (ni važno, kako se zdaj imenujejo, ti so res isti). Naša demokracija ni odlična, ima mnogo napak (npr. nove obraze), je pa vsekakor boljša kakor enoumje socialistične Slovenije, ki je malikovala simbol totalitarizma in kjer so ti malikovalci sami sebe imeli za elito, imeli nešteto privilegijev in zadrževali ljudstvo v bedi in prisilnem molku, da so lahko uživali vse dobrobiti kapitalizma. Kakšna ironija!

Prav zato ne smemo pozabiti, kaj hočejo levičarji, ko govorijo o »vrnitvi v demokracijo« ali pa o »zadnji bitki naše generacije« ali pa o »boju proti fašizmu«. Jasno je, da hočejo nazaj v totalitarizem. In Levica je med strankami, ki si to najbolj želijo, najbolj skrajna.

7 KOMENTARJI

  1. Skrajno levičarstvo Levice me niti ne zelo preseneča, kajti bilo je za pričakovati, da bodo “zamrznjeni” komunisti s Kučanom na čelu, pod pretvezo demokracije, prej ali slej, z mlajšo generacijo koristoljubnih FDV-jevskih opranoglavcev, zasnovali pristno neokomunistično totalitarno stranko namesto kapitalistične SD, kjer je pristalo že čisto preveč čisto pravih bogataških kapitalistov. Spomnimo samo Češka in Hana kot dva izmed bolj izpostavljenih portparolov SD, če dobro poplačano bruseljsko gospo tovarišico Tanjo izpustimo.

    A tudi Vatovec že hodi po taistih SD-jevskih kapitalističnih stopinjah zasebnega bogatenja, ob njegovem hinavskem javnem plozanju o socialni “pravičnosti” in potrebah po čimvečji socialni enakosti, še več državne lastnine, še bolj javnem zdravstvu ipd…

    Čas bi že bil, da začne neokomunist Kordiš vpiti, da bo razlastninil svojega kolego Vatovca, kajti po poročanju nekaterih medijev je Vatovec, v času med epidemijo koronavirusa, kupil kar dve stanovanji in eno zemljišče – čiščenje tolikšne površine pa zagotovo terja mnogo več časa kot le 15 minut čiščenja z vakumskim sesalnikom.

    Tisto, kar pa me je resnično frapiralo in šokiralo ob omembah Levice v našem lokalnem okolju, je, da v naši župniji obstajajo močno deklarirani in izpostavljeni kristjani, ki so redno prisotni pri mašah, ki med mašami pogosto berejo berilo in so celo vključeni v župnijske pastoralne dejavnosti, ki pa na drugi strani v mestnem svetu, brez kančka zadrege, podpirajo Levico!

    Politično podpiranje dvoličnosti in lažnive hudobije skrajnežev iz Levice s strani kristjana je zame, kakorkoli že obračam, skregano z vsemi osnovnimi načeli krščanske poštenosti in mi je popolnoma nedoumljivo… …čeprav smo nekaj podobnega lahko opazovali že pri Šarcu…

    • Sam ne bi imel težave podpreti neke vsebinske pobude s strani Levice ( ali katerekoli stranke), se zlasti ne lokalnega pomena, če bi jo prepoznal kot dobro. Kolikor gre pa za nagibanje deklariranih katolikov in aktivnih članov obcestev k stranki Levica, je pa pozicija res čudaška in shizoidna. Posebej, ko ti ( in ne samo oni, podobno tudi ostale stranke “kula”) napovedujejo do Cerkve in verske svobode izrazito omejevalne in sovrazne ukrepe, od šolstva do ukinitve vojaškega vikariata. Prav bi bilo, da bi bili taksni katoliki javno povprasani oz opozorjeni glede tega.

      Sicer pa kredibilnost dobrega dela rdečih revolucionarjev poznamo že iz zgodovine. Ko so 1945 prihrumeli iz gozdov, so si takoj prisvojili najlepše vile burzazije in si tja dali prinesti nakradeno opremo in umetnine iz vil in gradov. Pod nebotičnikom so pa imeli posebno trgovino, izključno za visoke partijce in udbase.

      Vatovec je morda v tej isti kategoriji rdece hipokrizije. Na vašem koncu je del čudne zgodbe tudi Violeta Tomic. Pri Kostaboni so z denarjem večkratnih dobrodelnih akcij gradili center za obravnavo otrok s trisomijo 21. Ta nemajhen denar je zdaj v največji meri sprivatiziran za ureditev tamkajsnjega posestva ( in nekaj koristi je povlekla tudi omenjena, preden je šla v politiko), namesto da bi služil namenu, za katerega je bil darovan. Nisem se zasledil, da bi bilo to medijsko obravnavano, pa bi bilo prav, če bi bilo.

      • Ne gre za podporo morebitnih dobrih predlogov Levice, temveč za vzorec, ki se ponavlja tudi v parlamentu: ko nekdo, ki je bil izvoljen na določeni listi, med mandatom izstopi iz dotične ekipe in podpira drugo ekipo, v konkretnem primeru Levico (gre tudi za družinsko povezavo z neizvoljeno kandidatko na listi Levice).

        Nekoč je Branko Cestnik pisal o slovenskih katolikih, ki da so razmazani po vsem političnem spektru kot margarina na kruhu.

        To ni nič novega, tudi v preteklosti so imeli nekateri zagrizeni komunisti vse zakramente, pa še svoje otroke so naskrivaj krstili…
        Marsikdo se je s politiko zmešal do te mere, da je bil najprej tradicionalni katolik, nato se je pod Italijo pridružil fašistični stranki, po drugi vojni pa postal zagrizen komunist. Ko je zaslutil, da se mu bliža neizbežni konec, si je zopet premislil in klical duhovnika, da bi se spovedal…
        Ja, tudi tako nekateri kristjani razumejo politiko… o takih “prestopnikih” mi je pripovedoval pokojni tast, ki jih je nekaj osebno poznal.

  2. Levica lahko prizna napačno politiko in ideologijo in se umakne, ukine. Prav ntako lahko Putin prizna in se umakne iz Ukrajine. Lahko pa vojska, generali umaknejo Putina in prihranijo življenja desettisočev svojih in drugih vojakov, lahko obvarujejo Rusijo gospodarskega kolapsa in vojaškega umika s porazom.
    Ukrajina bo zmagala, ko bo Rusija gospodarsko na kolenih in to se je šele začelo. Le vprašanje časa je ali z razumom ruski komunisti nehajo ali bo lakota, bojkot na vseh področjih in upor s hudimi posledicami

  3. “Trditev, da je Levica skrajna stranka, ni iz trte zvita”

    Avtor ne razume temeljnega postulata demokracije.
    Imamo parlamentarno demokracijo in vsaka ideja je legitimna, če stranka pride z njo pred pred volilce. In stranka lahko idejo uveljavlja v skladu s svojim volilnim rezultatom. Meni se na primer zdijo skrajna liberalistična stališča Nove Slovenije, a jim priznavam pravico, da jo uveljavljajo v skladu s svojimi procenti.
    Skrajnosti torej ne obstajajo saj mora vsaka stranka svoja stališča omiliti – doseči konsens -če jo hoče uzakoniti.

  4. V kolikor je virus od narave, je pobgnil iz laboratorija ali je bil nalašč izpuščen, se je spremenil v opozorilo, svarilo: “Človek, postise, moli za ozdravitev pameti,, ker si izven zdrave prsoje, si nisi zaslužil tega podvrženja narave in človeštva… Uničil boš samega sebe.
    Vzgajajmo potomkcev dobroti, opustimo njih nerealne želje, zahteve po visokem standardu za zabavo in nerealne športne ter druge igre…, ker jih voji to v nesrečo! Kupimo jim knjigo, ne vratolomnih igral, naučimo jih odrekanje in postenja, da bodo darovali za nesrečne reveže, ne da kupujejo vse, kar si izmislijo, ne le neumnih telefonov, vse do mamil.
    Je čas posta, človeštvo še živi in naši potomci tudi, še je čas, kajti ti njih voditelji znajo biti bolj nerealni od Putina in nevarnejši. Stalinu j mati očitala, da bi bilo boljše, če se ne bi rodil in ko ga je toloiko rotila, naj ne muči, ubija nedolžnih ljudi, se je razširila grozljiva vest, da jo je dal ubiti. Boljše, da je nerealen politik taksist, pometač cest, kosec s staro koso, kot predsednik države ali na položaju, kjer kosi s smrtjo!
    SEDAJ JE POST.

Comments are closed.