Jan Zobec: Če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini

9
930
V desetletjih tranzicije obstali brez temeljite menjave družbenih elit
Jan Zobec Foto: STA

Ne čudimo se odporu režima do zasebnega šolstva, preziru do odločb Ustavnega sodišča, ki niso po volji stvarnih oblastnikov. Odpora do vrednot ustavne demokracije, ki bi lahko ogrozile njihove monopole, interese in njihovo vladavino. Zato tudi ne presenečajo njihova prizadevanja za praktično in normativno omejevanje svobode izražanja. Nadzor nad mediji in nad svobodo izražanja zagotavlja kratkoročen, obvladovanje šolstva in izobraževanja pa dolgoročen vpliv in preživetje režima.

Če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini

Samo poglejte anketo, ki jo je ob 30. obletnici Majniške deklaracije izvedel Siol o dveh zastavah – slovenski in zastavi neobstoječe propadle države Jugoslavije. Slovenska zastava je prejela 31,89 % glasov podpore, medtem ko jih je jugoslovanska pobrala 67,34 %. Manj kot odstotek Slovencev se ni znal odločiti ali pa jih vprašanje ni zanimalo. V sodobni matični Sloveniji po 28-tih letih samostojnosti še vedno ni nacionalnega soglasja z bistvenimi premisami liberalne demokracije. V tem pogledu težko govorimo o isti nacionalni duši izseljenske, tudi zamejske Slovenije na eni strani in tiste v matični domovini. Včasih s strahom pomisliš, da bomo morda celo več slovenskega našli v diaspori, v Argentini, Avstraliji, Ameriki kot tu na sončni strani Alp. Ali, kot mi je rekel prijatelj, če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini.

Spomeniki revolucionarnemu nasilju in ideologom množičnih umorov niso del naše kulture in še manj del naše identitete – nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Tisto, o čemer govorijo in kar sporočajo, na kar opozarjajo in nas učijo, je vsekakor del našega zgodovinskega spomina, del naše temne zgodovine. Vendar razglašati, da so del naše kulturne istovetnosti, je nekako tako, kot če bi Nemci razglašali, da so nacizem in obeležja, ki ga poveličujejo in slavijo, če bi še obstajala, del njihove kulturne identitete. Nasprotno, del nemške identitete je ustavni patriotizem: ponotranjenje vrednot ustavne demokracije, začenši s človekovim dostojanstvom kot prakanonom ustavne demokracije. Zato je del njihove sodobne kulture in s tem nacionalne identitete vse, kar je diametralno nasprotno ideologiji tretjega rajha. Prav zato je v Nemčiji zanikanje holokavsta kaznivo dejanje. Tudi pri nas bi moralo biti tako, tudi mi bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Slovenska identiteta bi morala temeljiti na zvestobi v ustavo zapisanim načelom

Zavedati bi se morali tistega, kar smo v svoji zgodovinski kulminaciji, ob osamosvojitvi, v najpomembnejšem trenutku svoje zgodovine, zapisali v Preambuli Temeljne ustavne listine. Slovenci smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo zaradi varovanja človekovega dostojanstva, ker, kot je reklo Ustavno sodišče v odločbi o Titovi cesti, “(v) ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo) uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve”. Slovenska identiteta bi morala zato temeljiti na ustavnem patriotizmu: na zvestobi v ustavo zapisanim načelom. Podobno, kot je ta fenomen po moralni katastrofi Nemcev in samorefleksiji, ki ji je sledila, poimenoval nemški filozof Habermas.

Tako kot nemška bi morala tudi slovenska nacionalna identiteta graditi na ustavnem patriotizmu, kajti, spet, enako kot temelji nemška identiteta na antinacizmu, mora slovenska, kot to izhaja iz Preambule Temeljne ustavne listine, temeljiti na antikomunizmu, na prelomu s prejšnjim vrednostnim sistemom. To je Ustavno sodišče v malo prej omenjeni odločbi jasno pove-dalo: “S sprejetjem /… / osamosvojitvenih dokumentov torej ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve”. V osi slovenske nacionalne identitete bi zato morale biti, trdo verjamem, da tudi so (čeprav trenutno nekje zakopane), vrednote, ki so bile motiv za osamosvojitev. In ob njih širša evropska zavest in evropska kultura, katere neločljiv del smo. Prav prek te kulture smo se namreč oblikovali kot nacija in se s ponotranjenjem ustavnih vrednot, ki so v svojem bistvu vrednote osamosvojitve, povezali kot enakopravno svobodni posamezniki.

Slovenija lastnina in plen določene ideologije in nazorske usmeritve

Zato so protiustavni tako spomeniki, rdeče zvezde, celo na novo postavljene na nekaterih ljubljanskih vpadnicah, kot tudi oblastno poveličevanje totalitarne preteklosti. Protiustavno je dvakrat. Najprej, ker temelji na zanikanju človekovega dostojanstva, srčike slovenske in evropske ustavnosti, in, kot je Ustavno sodišče navedlo v že omenjeni znameniti odločbi, ker je “(o)blastno izražanje priznanja totalitarnim režimom, ki so v 20. stoletju pretresali Evropo in vodili k milijonom žrtvam in sistematičnim kršitvam človekovih pravic, /…/ v nasprotju z zavzemanjem za spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih vrednot, ki jih delijo sodobne evropske ustavne demokracije”.

Po mojem mnenju pa je ustavno sporno tudi zato, ker pomeni identifikacijo države z določeno nazorsko, ideološko usmeritvijo. Slovenija ni lastnina in ni plen določene ideologije in nazorske usmeritve, Slovenija je pluralna in enako dobra mati vsem svojim državljanom. Zato v njej ne sme biti prvorazrednih, tistih, ki so “pravilno” nazorsko in ideološko naravnani, in drugorazrednih, tistih, katerih idejni kompas ni “pravilno” kalibriran. Slovenija je domovina vseh Slovenk in Slovencev, Republika Slovenija je država vseh slovenskih državljank in državljanov. In slovenska kultura je duhovni prostor vseh, ki tukaj živimo – tako ali drugače (versko, nazorsko, politično, spolno itd.) usmerjeni. Vsi živimo pod skupno streho v narodu ponotranjenih ustavnih vrednot. Slovenija ni in ne sme biti monolitna. Nasprotno, Slovenija je in tudi mora biti pluralna.

V desetletjih tranzicije obstali brez resne in temeljite menjave oblasti in družbenih elit

Država oz. njena oblast, ki je bila nedavno totalitarna in zaznamovana z množičnim ter sistematičnim kršenjem človekovih pravic, taka je bila SFRJ, za katero je v Preambuli Temeljne ustavne listine ugotovljeno, da so bile v njej hudo kršene človekove pravice in da ni delovala kot pravno urejena država, v desetletjih tranzicije ni bila sposobna izvesti resne in temeljite menjave oblasti in družbenih elit. Takšno menjavo je na primer izvedla Nemčija po drugi svetovni vojni in nato po padcu berlinskega zidu v svojih vzhodnih deželah.

Če taka država in njena oblast ne jemljeta človekovih pravic in ustavnosti resno in se upirata izvršitvi odločb ustavnega sodišča; če pravosodje take države obračunava s politično opozicijo; če se taka država nameni omejevati svobodo izražanja z inšpektorji za sovražni govor; če taka oblast, četudi lokalna, poimenuje cesto po človeku, ki pomeni utelešenje totalitarnega zla; in če taka oblast, pa spet, četudi lokalna, na vpadnice v glavno mesto postavi simbole totalitarnega nasilja – tedaj je položaj podoben, kot če bi ozdravljen alkoholik spet začel segati po alkoholu. Morda na videz nedolžen “glaž” vina bo pripeljal do naslednjega in ta do ponovitve ter nato do usodnega recidivizma, ki se bo končal s katastrofo.

Okolje nezainteresirano in apatično ter naklonjeno populizmu

Če je še okolje za to nezainteresirano in apatično ali pa če je celo naklonjeno takim patologijam, o čemer pričajo vzniki populističnih gibanj in njihovih vodij, pojav t. i. neliberalnih demokracij ter avtokratskih legalistov, katastrofa ni daleč. Če smo nekoč, pred nedavnim še verjeli, da pomenita prevlada ustavnih demokracij in vstop srednjeevropskih postkomunističnih držav v EU nastop konca zgodovine, ker, kot je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja napovedoval Francis Fukuyama, liberalni in demokratični konstitucionalizem oznanja končno točko človeške ideološke evolucije z univerzalizacijo modela zahodne liberalne demokracije, da poti nazaj ni več in da je liberalna demokracija “edina igra v mestu”, je današnja evropska slika drugačna.

Ustavnemu nazadovanju smo priča marsikje v nekdanjih sprva uspešnih postkomunističnih liberalnih demokracijah, ki se odkrito pretvarjajo v neliberalne demokracije, ali, kot temu novodobnemu fenomenu pravi profesorica Scheppele, legalistične avtokracije. Temu se je mogoče upreti samo z močnim, robustnim imunskim sistemom. V povojni Nemčiji je bilo to dvoje – na ljudski ravni ustavni patriotizem, na institucionalni ravni pa kot odsev tega patriotizma Zvezno ustavno sodišče kot ultimativni varuh človekovih pravic in zato osrednji ustavni organ ljudskega zaupanja in ponosa.

Vir: Predavanje Jana Zobca na 31. romanje treh Slovenij na Svete Višarje, ki je bilo 4. avgusta 2019.

Prispevek je nadaljevanje uvodnega dela predavanja, ki smo mu dali naslov Je izražanje nacionalne pripadnosti nacionalizem?

9 KOMENTARJI

  1. Avtor članka se globoko moti. Slovenski narod, isto kot drugi narodi, če hoče preživeti se mora vrniti h krščanstvu, to je h katolištvu. Ne bo liberalizem, ki ga zagovarja avtor tega članka rešil Slovenije. Danes malo kdo ve, da je komunizem proizvod istih sil, ki so tudi proizvedle liberalizem.
    Dejstvo je, da so tako liberalizem, kot komunizem, pa tudi modernizem, isto brezbožni, vsi so že bili obsojeni s strani papežev in kot takšni ne morejo biti nobena rešitev, ne za posameznike in ne za družbo.

  2. Bilo je to odlično suvereno predavanje, ki zasluži, da ga večina Slovencev prebere in premisli.
    Ko sem bil v Argentini kot planinec sem doživel resnico: “Pojdi v tujino, da boš ljubil domovino” !!
    Ko smo se vračali sem izrekel misel, da imam občutek kot, da grem od doma domov !!
    To sem še večkrat ponovil in izrekel misel, da želim, da bi se to pogosto dogajalo v obe smeri, da bi tisti, ki se ne bodo vrnili imeli občutek, da smo povezani kot narod in da je njihovo skupno delo naša narodna dediščina, ki se mora ohraniti kot spodbuda za mednarodno sodelovanje.
    Postanimo vendar že suvereni narod !

  3. Po prvih večstrankarskih volitvah je skupščina RS 2. julija 1990 sprejela deklaracijo o suverenosti RS, ki jo je podpisal takratni državnik , predsednik dr. France Bučar l.r.
    Mislim, da je to tako pomembno kot je Ustava, ki med vrsticami to tudi uveljavlja, mi kot državljani pa bi morali to bolj uporabljati in uveljavljati.

  4. Briljanten prispevek avtorja k slovenski ozaveščenosti.

    K ozaveščenosti, da se nam slabo piše, če bomo z navzkriž s stvarstvom, s slovensko lepo naravo, katere odsev je naša izvirna alpska kultura, saj je Slovenija pretežno alpska država, po raziskovalnih podatkih zemeljskih tal Geodetske uprave Slovenije, ki so objavljeni na njeni spletni strani.

    Če bomo spoštovali in ljubili naš slovenski dom in njegovo pozitivno kulturno dediščino, vključno z vero, ki je sestavni del slovenske kulturne dediščine, se nam ni treba bati za naš zanesljiv in uspešen razvoj.

    Če to ne verjamemo, pa pojdimo povprašat Slovence v Argentini in še kam.
    Tudi vse naše sosede, ki so ponosni na svoj dom in svoje kulturne korenine ter svojo kulturno identiteto.

  5. Potem se ne bo dogajalo to, kar se je zgodilo našemu pevskemu zboru, ko smo na letošnji reviji pevskih zborov zapeli slavospev stvarstvu z naslovom – O Bog, ki jo je spisal Dragotin Kete. Po reviji je naš dirigent dobil od občinske izpostave JSKD neprijazen apel, da moramo naslednje leto zapeti partizansko pesem.

    Vendar kako naj pojemo slavospev tistim, ki so krivično in barbarsko pomorili na 10.000 Slovencev in posejai Slovenijo z morišči in množičnimi “grobišči”
    .

  6. Pohvalno, nadvse pohvalno zanje, žalostne razmere tukaj, kjer so se za prevaro borili, potem pa jo še voli li.

  7. Njih oditelji po svoje verujejo v Boga, koliko pa tukajšnji?
    Zakaj ne bi dežele dal drugim? Sami smo se tako odločili- v demokraciji… Vsi smo celota in nič ne pomaga, če ti in ti “drugače mislijo”!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite