Oskarjevski favorit in sveži prejemnik britanske filmske nagrade za najboljši film Kraljev govor ob svojih številnih odlikah zastavlja, kot že drugi film po Kraljici, tudi vprašanje o vlogi britanskega monarha. Jurij VI. se na nekem mestu priduša, da je politično popolnoma nepomemben. A nato vseeno prepozna svojo vlogo v posojanju svojega glasu ljudem v časih stiske.
Prekletstvo predsednikov
Sodobna parlamentarna republika se je po britanskem parlamentarnem sistemu med drugim zgledovala po tem, da na njenem čelu praviloma stoji predsednik, katerega delokrog ni bistveno širši od tistega angleškega kralja. Zlasti v zadnjem času ima s takšnim stanjem marsikdo težave. Izkazalo se je namreč, da je posojanje glasu narodu ob hkratni odpovedi razkazovanju mišic na političnem parketu za vsako ceno za plebejske šefe držav lahko precej trši oreh od njihovih kronanih kolegov. Zadeva nekako še deluje, dokler najvišje državne položaje zasedajo zaslužni in odsluženi politiki, ki so v politiki dosegli bolj ali manj vse.
Slovenski predsednik je v precej bolj nezavidljivem položaju. Državni poglavar je postal brez omembe vredne notranjepolitične kilometrine in ego božajočih visokih državnih funkcij, za nameček pa sta bili njegova kandidatura in še bolj izvolitev v veliki meri sad naključja. Če bi se drugače odločilo samo dva tisoč volivcev, sploh ne bi prišel v drugi krog in predsednik bi (po vsej verjetnosti) postal Mitja Gaspari.
Zato predsedniku po eni strani silno godi, če se lahko obnaša kot nekak podalpski monarh, ki spravlja v red celo hčer Jurija VI. Toda hkrati mu še na misel ne pride, da bi vsaj poskušal ustvarjati videz nepristranskega šefa države, glasu vseh slovenskih državljanov.
Na napačni funkciji?
Da bo tako, se je začelo prazaprav kazati razmeroma počasi. Potem je precejšen del Slovencev onemel ob njegovem prvem spodrsljaju, kmalu zatem ob drugem. Do danes jih je bilo že toliko, da jih nihče več ne šteje. Nekaj skromnih poskusov omejevanja škode je lahko za nekaj časa ohranilo upanje, češ, saj bo bolje. Zdaj tega upanja ni več. Tudi ni več iluzije, da je šlo res samo za spodrsljaje. Ne, predsednik se ne bo spremenil in ne bo niti poskusil biti predsednik vseh.
To žalostno spoznanje je dokončno utrdil njegov nedavni intervju za nekdaj avantgardno revijo. Seveda ni nič narobe, da je predsednik temu glasilu intervju dal. Narobe je, da je v njem – kot pravzaprav v številnih svojih nastopih – nastopil kot vojak ene politične opcije (s čimer je sicer zvesto sledil zgledu obeh svojih predhodnikov). Z marsikatero svojo izjavo se je neizogibno podal po poti nekdanjega hrvaškega kolega Mesića, ki je večino svojega predsedovanja – kljub slovesu “velikega Evropejca” prebil kot cenen gostilniški politikant.
Tako je tudi brez trenutne zelo nadležne razprave vse bolj jasno, da se predsednik bolj kot državni poglavar počuti (in se hkrati vede) kot predsednik neke obskurne komisije Socialistične zveze delovnega ljudstva. V tej vlogi ima za svojo sveto dolžnost obrambo pridobitev in dobrega počutja zelo ozke skupine ljudi, ki ji po svojem mnenju dolguje docela nenadejani vzpon na sam vrh naše republike.
Kaj za vraga je Velikovec?
In čeprav je zaradi njegovih (namernih) spodrsljajev veliko ljudi besnih in je po tej plati prav, da kakšna politična sila vzame njihov bes resno, je trenutno zaganjanje demokratov vanj prejkone jalovo početje. Kot sem rekel, predsednik je jasno pokazal, da ga nič ne bo premaknilo niti za milimeter, zato gre vsak rafal, ki ga namenijo njemu, v prazno. Ali se lahko vrne kot bumerang, ker bo javnost v napadencu prepoznala žrtev.
To še toliko bolj velja, če se celotna debata sredi občutka vsesplošnega razsula (ko bi dejansko potrebovali predsednika za vse državljane) vrti okoli relativno nepomembnega dogodka izpred davnih desetletij. Kako naj ljudi gane omemba svinjarije, za katero še svoj živi dan niso slišali? Razen gorečih privržencev SDS z njenim pogrevanjem ne bo mogla nagovoriti nikogar. Vrhu tega izkušnje iz sosednjih držav kažejo, da v takih obračunih javnost zelo rada potegne z “nadstrankarskim” predsednikom.
Iz omenjenega razloga je predsednik sočasno nekak skriti adut vladne koalicije, zaradi česar se vse pogosteje pojavlja kot njen jurišnik. Tudi v zadnjem intervjuju. Ko se največja opozicijska stranka namesto z njegovo sedanjosto ukvarja z njegovo preteklostjo, mu pravzaprav dela uslugo in možnost, da bi Slovenija za predsednika dobila boljši približek Jurija VI., odmika vsaj do leta 2017.
Foto: Wikipedia
