Tragedija zamegljene presoje

22

megla tiri kriziscePred kratkim mi je v roke prišla hrvaška knjiga s pomenljivim naslovom »Mafija – cijela istina«. Gre za prevod člankov iz revije »Ljubite drug drugega«, ki sicer izhaja na Poljskem, opisuje pa vse mogoče duhovne prakse nekrščanskega ali morda celo satanističnega izvora, od okultizma, bioenergije, duhovnega zdravilstva, new age religije, vedeževanja, joge, homeopatije pa vse do prostozidarstva, Jehovih prič, metal glasbe, horoskopov, scientologije, borilnih veščin, itd. Pustimo ob strani vse mogoče posledice, ki bi nastale ob stiku z omenjenimi pojavi, zato pa bom izpostavil zgolj eno: zamegljeno presojo oz. »motnje v razločevanju«.

Razločevanje je dar Svetega Duha – v Katekizmu Katoliške Cerkve je naveden kot »duh svéta« (za mlajše generacije kristjanov žal težko razumljiv izraz). Svetega Duha prejmemo dejansko že pri krstu, pri zakramentu birme pa naj bi postali prejeti darovi Svetega Duha dejavni (čeprav vidimo, da v praksi ni ravno tako, kar je bolj problem preveč pozunanjene priprave na prejem zakramenta birme). Dogodke okoli sebe oz. znamenja časa naj bi presojali prav v luči darov Svetega Duha. Vendar pa lahko v slovenski politični zgodovini zasledimo številne primere, ko so kristjani (bolje rečeno katoličani) v politiki zgrešili pot. Morda je še najbolj razvpit primer Edvard Kocbek, ki se je po grenki izkušnji s komunističnim režimom pokesal svoje zmote in je sredi sedemdesetih let tudi javno spregovoril o povojnih pokolih. A to še zdaleč ni edini primer – tudi po letu 1990 so se dogajali škandalozni primeri neplodnega sodelovanja s postkomunisti, npr. pri SKD, SLS, itd. »Od ustanovitve do danes se je SKD vztrajno držal duh tako imenovane kocbekovske politike, za katero je značilno slabo razsojanje političnih situacij, neodločnost, defenzivnost, večni občutek krivde (zgodba o revanšizmu), kompromisi najslabše vrste, paktiranje z levico (v primerih, ko to sploh ni potrebno),« je v knjigi »Leta velikih prevar« zapisal publicist in zgodovinar Ivo Žajdela. Ena najbolj akutnih posledic zgrešene politike je bil pokop časopisa Slovenec, s čimer je medijski prostor v Sloveniji znova postal zelo monoliten.

Vsa ta dejanja imajo seveda tudi svoje duhovno ozadje, tako kot ga ima tudi finančni polom mariborske nadškofije. Vprašati se moramo: kakšno miselno matrico so imeli ljudje, ki so vse to vodili? So se sploh kaj zanašali na Boga? So njihova dejanja sledila navdihom Svetega Duha (za kar je seveda potrebna redna molitev)? Ni dvoma, da je politika bojno polje, na katerem se ves čas odvija duhovni boj. To pa zahteva močno duhovno držo, poznavanje osnov duhovnega boja ter karakteristik krščanske duhovnosti. In seveda redno molitev ter uporabo darov Svetega Duha, predvsem dar razločevanja, ter seveda odpoved vsem prej naštetim praksam, ki so morda nasprotne Svetemu Duhu. Iz tega namreč lahko pridejo zmotne odločitve, ki so vsaj formalno sicer podprte s krščanskimi principi. Poglejmo primer pri skušnjavah, ki jih Jezus doživlja v puščavi. Satan namreč skušnjave, ki jih prišepetava Jezusu, celo utemeljuje s citati iz Svetega pisma (prim. Mt 4,6) A pri tem gre v resnici za manipulacijo, saj so citati iztrgani iz konteksta in jim tudi spremeni prvotni pomen. Morda v tem lahko prepoznamo marsikatero zablodo iz zgodovine Cerkve, ko so bila v imenu Boga storjena dejanja, ki sicer nasprotujejo duhu evangelija.

Poglejmo pa tri primere iz zadnjega časa:
1. Udba in Janez Zemljarič. Odkritja dokumentov, ki opredeljujejo odgovornost nekaterih najbolj znanih nekdanjih funkcionarjev komunistične tajne policije, so lahko zelo močan opomin, da imamo v naši državi še vedno opraviti z omrežji, ki jih v normalnih razmerah ne bi smelo biti. Marsikateri od teh funkcionarjev namreč deluje kot lobist, s tem pa se krepi tudi mreža t. i. tovarišijskega kapitalizma s sistemom privilegijev ter neformalnim »kastnim sistemom«. To pomeni, da tu ne gre zgolj za vprašanje preteklosti ter ideologije, pač pa za temeljno civilizacijsko vprašanje, ki vpliva tudi na našo prihodnost. Stara omrežja namreč ob prehodu v formalno demokracijo niso bila razgrajena, s tem pa se v praksi tudi krši ustavno načelo enakosti pred zakonom, prav tako je večina državljanov zaradi tovarišijskih povezav tudi oropana, kajti takšen sistem dejansko preprečuje blaginjo in gospodarski razcvet. Vlada recimo dvigne davke in jemlje nova posojila, a denar ne gre za kakšne nujne naložbe (popravilo cest in mostov!), pač pa za pokrivanje bančne luknje. Z davkoplačevalskim denarjem se torej pokriva posledice tovarišijskega kapitalizma! Takšnega pristopa ni mogoče opravičiti s sicer običajnim načelom »cesarju, kar je cesarjevega«. Prav tako ni mogoče pristati na koncept sprave kot prisiljenega molka žrtev. Jedro oblasti namreč temelji na zlu in tega ne morejo spremeniti nobene volitve. Ali lahko zrel krščansko usmerjen državljan to dejstvo sprejme kot nekaj samoumevnega?

2.Negativna kadrovska selekcija – primer Igorja Prodnika. Koroški filmar Igor Prodnik je že sredi devetdesetih let posnel dokumentarni film »Ivek, kdo te je ubil?« Gre za film, ki problematizira delo preiskovalcev ter pravosodja v primeru umora Ivana Krambergerja. Avtor teh vrstic si je film ogledal v akademskem letu 1998/99 v tedanjih prostorih pravne fakultete v Ljubljani (na sedežu ljubljanske univerze), film so si istočasno ogledali tudi nekateri predavatelji te fakultete in večinoma pokazali odpor do filma. Prav to pa verjetno pojasnjuje tudi velik odpor privilegirane tovarišijske elite znotraj slovenske filmske industrije v navezi s politiko vladajoče postkomunistične elite. Kot je znano, je vlada nedavno razrešila Igorja Prodnika s funkcije direktorja Viba filma, nato pa je Prodnikova družina v Ljubljani dobila neprijeten obisk dveh agentk detektivske agencije, češ da mu morata vročiti odločbo o odpovedi, čeprav bi lahko to dostavili na Prodnikov naslov stalnega prebivališča na Koroškem. Maltretiranje in zasliševanje je trajalo dve uri in je pustilo hude psihične posledice pri devetletnem otroku. Vprašamo se lahko, ali ne gre tudi v tem primeru za barbarski pristop, ki odseva naravo sedanje oblastne elite?

3. Afera Patria in sojenje na Finskem. V četrtek, 28. januarja je v javnost prišla novica, da je sodišče na Finskem oprostilo obtožence v zadevi Patria. Kar je za slovensko pravosodje – v kratkem naj bi višje sodišče v Ljubljani izdalo drugostopenjsko sodbo v isti zadevi – resnično zelo nerodna zadeva. Še zlasti zato, ker se je tožilec Andrej Ferlinc skliceval tudi na finske dokaze, ki so sedaj brez pomena. Finsko sodišče se je namreč moralo opreti na dokaze in ne zgolj na sum. V slovenskem primeru je bilo ravno obratno – že sam sum je dejansko veljal kot dokaz. Spomnimo pa se, kako so skoraj leto dni preko medijev in družabnih omrežij razni spin doktorji vsiljevali tezo, da je prvak SDS in nekdanji premier Janez Janša če že ne obsojen, pa vsaj obtožen tudi na Finskem in v Avstriji. Izkazalo se je, da tudi to ni res. Tako kot so se mediji »zmotili« tako pri navedbi avstrijske sodnice o podkupljenih slovenskih politikih kot pri stališču finskega sodišča, da vendarle obstaja sum o podkupovanju. Vsekakor bodo imeli »strici«, ki »urejajo« stvari v pravosodju, sedaj precej težje delo pri utemeljitvi krivde treh slovenskih obsojencev (Janša, Krkovič, Črnkovič). Pri presoji omenjene zadeve torej ni ključni sam formalni akt obsodbe, pač pa tudi okoliščine ter (precej nejasna) vsebina obtožnice. Je torej mogoče v tem primeru brez slabe vesti nasesti na »vsegliharsko« moraliziranje o korupciji?

Navedeni primeri so samo v pomoč pri razmišljanju. Glede na zadnje polemike v zvezi z zapiranjem arhivov ter sodelovanjem krščansko-demokratske stranke pri tem pa velja obnoviti diskusijo o tem, kaj je pri politični borbi za razčiščevanje resnično krščansko in kaj zgolj konformistično. Morda bo tudi to v pomoč pri preprečevanju novih slabih političnih odločitev. Bog odpušča, hudič pač ne – slednji je razdiralec in tožnik. In njegovih sadov ni težko prepoznati.

Foto: Flickr

22 KOMENTARJI

  1. Novinar, ki piše vedno bolje, je na zelo blag način zlasti eni stranki povedal kar ji gre….dober tekst !

  2. “so se dogajali škandalozni primeri neplodnega sodelovanja s postkomunisti, npr. pri SKD, SLS, itd.”

    Vse OK,ampak pozabil si omeniti še SDSS in Pučnika /ter Rupla Bavčarja…./,ki so leta 92 pomagali rušiti Peterletovo vlado in omogočili prihod postkomunistv na oblast.Pučnika se danes na vse načine mitsko glorificira,čeprav je bil v politiki velik poraženec/leta 92 je SDSS prišla v DZ v čudnih okoliščinah s samo 3,34%/

  3. rednotnega razmišljanja in ravnanja, to so mediji.

    Gre za veliko večino medijev, ki se ne odzovejo tankočutno in človekoljubno na grozljive dokumente in pričevanja iz preteklosti.

    Ali ni grozljiv takšen odnos do grozljivih nečlovekoljubnih dejanj?!

    Občutek za vrednostno držo je naš kompas pri pravih odločitvah!

  4. Se opravičujem, ker mi je prvi del komentarja izbrisalo, ki se je glasil:

    Zamašena, neprebujena vest je tista, ki je vzrok našega nečlovekoljubnega in nevrednotnega razmišljanja , ravnanja in odločanja.

    Ob razpravah, povezanih z odločitvami, bi morala veljati splošna praksa, da se vedno izrecno spomnimo, na kakšnih vrednotah gradimo naše cilje, argumente in odločitve, da jih lahko tudi javnost preizkusi in pridobi zaupanje.

  5. Zato ponovno vztrajam, da ima tisti, ki svoje cilje gradi na splošnoveljavnih civiliziranih vrednotah, enostavno delo, ko mora to utemeljiti v svoji razpravi in pri svojih predlogih.

  6. Na splošno je pomembna vrednotna naravnanost razprave in pisanja.

    Na ta način lahko zanesljivo sledimo vrednotnemu kompasu in vzgojnemu delovanju do sebe in drugih.

    Na ta način lahko tudi uspešno nevtraliziramo tiste, ki niso za vrednotno usmeritev.

  7. Pridružujem se Romanu B., ki pravi da je avtor pozabil omeniti prvo neodločenost in zgrešeno sodelovanje leta 92. Verjetno bi se marsikaj dogajalo drugače kot se je, če bi se takrat ravnali drugače.

    “Ena najbolj akutnih posledic zgrešene politike je bil pokop časopisa Slovenec…” Dogajanja ne poznam dobro. Hočete reči, da je Slovenca pokopalo to, da je bil premalo desen? Naj pove o tem kaj kdo, ki je sodeloval v zgodbi obujenega Slovenca.

    Kljub napakam, ki jih po moje delajo in ponavljajo vse tri pomladne stranke (te vrste napak in drugačne) menim, da je čas tak, da bi na desni morali preko tega. Morali stopiti skupaj in poiskati minimalno soglasje za prihodnost Slovenije. To, da zato ni kašne posebne želje, bi “očital” in priporočil vodstvu vseh treh strank.

    Vesel bom, če bo avtor to pokomentiral, če se mu seveda to zdi vredno.

  8. Zahvaljujem se za dosedanje pripombe. In dodajam morda še svoj pogled na dogajanje v zvezi z Demosom.
    Že ob samem nastanku Demosa so se pokazale nekatere težave. Na primer dr. Rupel, predsednik SDZ, najprej ni kazal preveč navdušenja za takšne povezave. Ko je odšel v ZDA, ga je v tistem času nadomeščal dr. Hubert Požarnik, ki je deloval bolj kooperativno in je stranko tudi pripeljal v Demos. SDZ je bila tam nekakšno intelektualno jedro. Po prvih demokratičnih volitvah je nastal problem, ker je največ sedežev v tedanjem družbeno-političnem zboru republiške skupščine dobila SKD, s tem pa tudi mesto mandatarja. Dejansko je imela SDZ v Demosovi vladi največ vpliva glede na siceršnje razmerje sil znotraj Demosa, še najbolj prikrajšana je bila pri tem Slovenska kmečka zveza, morda tudi zato, ker ni imela toliko kadrovske izbire. Je pa Rupel v času Demosove vlade ves čas izražal močno antipatijo do Peterleta. Vse skupaj se je stopnjevalo po osamosvojitvi, torej jeseni 1991, ko se je Slovenija že nekako rešila jugoarmade. Kot je znano, je SDZ tedaj razpadla na dva dela, od "matične" SDZ se je odcepila "Demokratska stranka" z Ruplom, Bavčarjem in Kacinom. Že prej je Janša (tedaj še SDZ) v organe stranke in nato v Demos prenesel predlog dr. Petra Jambreka, da bi prišlo do nekaterih zamenjav v Demosovi vladi (Peterle postane predsednik skupščine, vodenje vlade prevzame Bavčar, Bučar pa postane ustavni sodnik). Ta predlog ni bil sprejet. Bistveno pa je to, kar se je dogajalo v ozadju. Tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan je namreč skušal še tik pred zdajci ustaviti projekt osamosvojitve s pomočjo svojih agentov v Demosu, tudi tako, da razbije enotnost. Na primer, v začetku junija 1991 je hotel sprožiti postopek za odstavitev generalnega državnega tožilca Antona Drobniča zaradi njegovega angažiranja v Novi slovenski zavezi. A to je bil samo izgovor, kajti tedaj se je že aktivirala Spomenka Hribar (SDZ) kot Kučanova zastopnica v Demosu. Na to finto so hoteli dobiti tudi Janšo, pa se nekako ni odzival. Ko je zaradi nekaterih drugih problemov (npr. lastninjenje) razkol v Demosu postal vse večji, je bilo jasno, da bo Kučanu uspelo – zadnji dan leta 1991 je bil Demos razpuščen, vlada je ostajala sicer še nekaj časa, vendar notranje sprta. Pučnik je bil glede nekaterih stvari precej naiven, zgleda, da je podcenjeval mentaliteto in moč komunistov.. In je kasneje obžaloval, da je podprl prvo Drnovškovo vlado, potem ko jim ni uspelo dvakrat doseči padca Peterletove vlade s konstruktivno nezaupnico, pri kateri so sodelovali tako postkomunisti (LDS, SDP-danes SD, socialisti) kot del Demosa (Bavčar-Ruplova skupina, socialdemokrati, Zeleni). Janša je ostal obrambni minister v prehodni Drnovškovi vladi (k socialdemokratom se je priključil kasneje) in kasneje tudi po volitvah 1992 in postal eden najbolj motečih elementov v tedanji vladi, zato so ga zrušili z afero Depala vas.
    A kot sem dejal, je bistveno ozadje. Ni mogoče spregledati vloge »strica iz ozadja« Nika Kavčiča, ki je leta 1988 poskrbel za tisk dnevnika Staneta Kavčiča pri Časopisu za kritiko znanosti (preko podjetja Mikro Ada) s pomočjo Janše in Bavčarja. Tedaj so po konspiritivnih kanalih izpeljali ta projekt, misleč, da bosta SDV in komunistična oblast skočili na noge. Pa se ni zgodilo nič. Predvsem zato, ker je bila SDV očitno kar iz prve roke obveščena od nekdanjega oznovca Nika Kavčiča, kakšna je vsebina Kavčičevega dnevnika in spominov, saj je dejansko koristila tedanjemu predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu, da se je znebil starejših komunističnih funkcionarjev in utrdil svoj položaj. S tem se je Niko Kavčič dobro povezal s Kučanom in tudi kasneje deloval kot njegov agent pri razbijanju Demosa, saj je prav on najbolj vplival na Rupla in Bavčarja. Kot je znano, se je Rupel-Bavčarjev krog (DS) leta 1994 priključil »novi« LDS (Liberalni demokraciji Slovenije), ki je bila v koaliciji z SKD, čeprav so prej energično govorili, da s klerikalci pa že ne bodo sodelovali. V ozadju je bil seveda Niko Kavčič kot operativni posrednik med Kučanom in LDS. Spomenka Hribar pa je že spomladi 1992 objavila tisti nesrečni spis o ustavljanju desnice. Potem pa njen mentor ter Kučanov svetovalec Zdenko Roter toliko let kasneje prizna, kako so se dobivali v Beli krajini in snovali načrte o Jankoviću, Türku, itd. In kdo so bili tukaj botri? Kučan, Toš, Roter in Hribarjeva. Pa morda še kdo. In tov. Roter je seveda tudi priznal, kako so iz ozadja preko medijev in preko raznih transmisij (beri: plačanih agentov) lansirali takšne poteze, ki so nevtralizirale vse napore pomladne strani. Poučno!
    Na drugi strani pa je bila SKD nesrečen primer, ker je njen predsednik Peterle spomladi 1992 kot premier »izvisel« pri konstruktivni nezaupnici, nato pa je SKD po nekajmesečnem bivanju v opoziciji pridobila nekaj političnega kapitala in na volitvah 1992 dosegla zelo soliden rezultat, a privolila v »veliko koalicijo« oz. kolaboracijo s postkomunisti. Prav Ivo Žajdela v knjigi »Leta velikih prevar« opisuje, kako je to sodelovanje vplivalo na delovanje časopisa Slovenec in na njegov konec. Ko se je mandat vlada iztekel, je tudi časopis Slovenec ugasnil. Kolikor se spomnim, je bil zadnji urednik Slovenca levičar Miha Đ. Štamcar. In ko danes razmišljam o tem, imam vtis, da so korenine problema pri »Slovencu« in pri mariborski nadškofiji iste. Ni bil samo pohlep, ampak tudi zgrešeno sodelovanje z »rdečim zmajem« za kratkotrajne koristi. Hudič pa vedno (!) na koncu ogoljufa. Za SKD se mi zdi škoda, ker je vendarle nastala kot derivat Slovenskega krščansko socialnega gibanja in sicer z distanco do tistih, ki so še naprej sanjarili o nekem »socializmu po meri ljudi« (in seveda brez strank). Tudi sedanja NSi je nastala kot reakcija na nenačelno politiko v tedaj združeni SLS-SKD (pa ni šlo samo za volilni sistem, ta je bil le vrh ledene gore). In tudi zadnjo se mi zdi škoda, ker je doslej vedno odigrala koristno vlogo pri enotnosti pomladne koalicije. Mene bi bolj zanimalo, ali jo kdo drži v šahu, ali je zdaj Tonin realni predsednik NSi.. Ker ta vedno bolj komformistični pristop mi je nerazumljiv. Tu ne gre za to, ali so za Janšo ali ne, gre za to, da prepoznajo, kje so glavne problematične točke slovenske politike. Žrtvovanje razprave o civilizacijskih vprašanjih za pet minut medijske slave se še nikoli ni izplačalo – vse skupaj spominja na katoličana, ki za lastno zdravje izbere kakšno terapijo, povezano z okultizmom. Na kratek rok doseže pozitiven učinek, nato pa nevede proda svojo dušo »ta črnemu«. Sapienti sat.

  9. Zelo proniciljivo Gašper.ZLO se plazi po tej DEŽELI,na žalost smo k temu pripomogli tudi kristjani oziroma tisti,kise imamo za kristjane.Nadeli smo si plašnice,ki nam onemogočajo realen pogled na stanje v družbi

  10. V času komunizma na Poljskem je škof Wyszinski dejal: “S komunisti ne sodelujemo.” Nekaj podobnega piše tudi v Katekizmu katolške Cerkve v zvezi s sodelovanjem z zlom.
    Enostavno, mar ne? Pri nas še zmerom naivno verjamemo, da se bo pokvarjenost spremenila v dobro, če bomo v imenu pripravljenosti sodelovati teptali temeljne principe delovanja za dobro.

    • Lahko pa na zadevo gledamo drugače … voditelji v Cerkvi na Slovenskem so videli le svoj blišč in bogastvo, svoj prav … in v imenu slednjega negovali vzdušje, da o njih samo dobro!

  11. Obilo kritike na račun grešnikov, temeljni problem pa ostaja…
    Mimogrede, za Nsi je zaslužen izključno Bajuk, sedaj ko ga ni več, stara tovarišija ponovno vkup leze…

  12. Kadar pretekle dogodke in odločitve komentirajo ljudje, ki v tistem časuniso zajemali pri izviru, to je sodelovali, nikoli nemorejo dojeti realnih dilem, ki so bile vsakodnevni pojav. Iz enostranskih pogledov pa je kaj lahko priti do zaključkov, ki z dejanskim stanjem nimajo dosti skupaj. In v tem prispevku je taga kar preveč. ČAs je bil veliko bolj kompleksen, kot ga želi avtor prikazati. Predvsem pa je sklicevanje na to, da bi bilo potrebno sprejemati drugačne odločitve, malo za lase povlečeno. Zakaj? Ker nihče ne ve, kako bi bilo danes, če bi jih v resnici sprejeli. Samo eden od nesmislov: Če bi bila SKD radikalna v svojih odločitvah, kakor nekateri komentatorji danes pametujejo, je veliko vprašanje, če bi Slovenija postala samostojna država. Samostojnost ni padla z neba kot zrela hruška, zanjo je bilopotrebno požreti marsikatero grenko pilulo. Ker pa je bil ta cilj postavljen na prvo mesto, so bili mnogi pomisleki odrinjeni v bodočnost. Odločili smo se za sodelovanje. Kasneje pa so dejansko prišle do izraza klasične slabosti posameznikov (notranji boji za prevlado, izločanje potencialnih konkurentov, zgledovanje po praksi Drnovškovih mladcev, …). Prepričan sem, da SKD nekaj najboljšega, kar je lahko Slovenija takrat imela. Idealizem, požrtvovalnost, polet, zagnanost premnogih njenih članov, seveda pa prevelika naivnost pred prekaljenimi politiki. Da je SKD šla po taki poti, imajo prvenstveno zaslugo ne tisti, ki so jo hoteli rušiti od zunaj, ampak nekaj katoliških intelektualcev (beri duhovnikov), ki so jo bili pripravljeni žrtvovati za prevlado “pomladne” politike pod vodstvom Janše. Zato se je zgodila tidi Hilda in potem je šlo vse v franže.
    KAdar boste pisali o teh stvareh, prosim, da se opremite z boljšimi podatki, da ne bo spet zgledalo, da je bilo mogoče narediti nekaj povsem drugega. To ni bila matematika za prvi razred.

  13. Kratka replika na g. Marjana, ki piše:
    "Da je SKD šla po taki poti, imajo prvenstveno zaslugo ne tisti, ki so jo hoteli rušiti od zunaj, ampak nekaj katoliških intelektualcev (beri duhovnikov), ki so jo bili pripravljeni žrtvovati za prevlado “pomladne” politike pod vodstvom Janše."
    Sklepam, da v to skupino verjetno ne spada t. i. Državljanski forum, ki je leta 2000 deloval kot dejavnik združitve SLS in SKD. Najvidnejši član med kleriki v tem forumu je bil ravno Mirko Krašovec, sedaj znan kot spiritus agens pri finančnem potopu mariborske nadškofije.
    Vendar to dejstvo omenjam samo mimogrede.
    Verjamem pa, da je imela SKD zdravo jedro, ki se je ohranilo tudi do danes, bodisi v SLS, bodisi v NSi. Na primer g. Aleš Hojs, ki je podpredsednik NSi in od nedavnega predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Pa še nekaj takšnih bi našli.
    Kar se tiče moje osebne angažiranosti: sam opazujem to zadevo drugače, z distance. In seveda drugače kot nekdo, ki je bil ves čas zraven. Kar ima svoje pluse in tudi svoje minuse. Lahko pa rečem, da v slovenskem političnem prostoru ni stranke, ki bi bila bodisi popolnoma pragmatična bodisi popolnoma radikalna. 😉
    Pozdrav in blagoslov.

  14. Se pa opravičujem, ker sem šele zdaj opazil, da je v končnem besedilu v uvodu naveden napačen naslov knjige v hrvaščini, ki jo omenjam v uvodu. Torej, naslov je MAGIJA – CIJELA ISTINA (in ne Mafija). Čudno mi je, da je do te napake prišlo. Mogoče je prišlo do avto-lekture besedila, kar se je tudi meni že dogajalo, da sistem spremeni besede in jih nadomesti s tistimi, ki se mu zdijo bolj logične. Prosil bi urednike, če lahko to popravijo. Hvala.

Comments are closed.