Pred kratkim mi je v roke prišla hrvaška knjiga s pomenljivim naslovom »Mafija – cijela istina«. Gre za prevod člankov iz revije »Ljubite drug drugega«, ki sicer izhaja na Poljskem, opisuje pa vse mogoče duhovne prakse nekrščanskega ali morda celo satanističnega izvora, od okultizma, bioenergije, duhovnega zdravilstva, new age religije, vedeževanja, joge, homeopatije pa vse do prostozidarstva, Jehovih prič, metal glasbe, horoskopov, scientologije, borilnih veščin, itd. Pustimo ob strani vse mogoče posledice, ki bi nastale ob stiku z omenjenimi pojavi, zato pa bom izpostavil zgolj eno: zamegljeno presojo oz. »motnje v razločevanju«.
Razločevanje je dar Svetega Duha – v Katekizmu Katoliške Cerkve je naveden kot »duh svéta« (za mlajše generacije kristjanov žal težko razumljiv izraz). Svetega Duha prejmemo dejansko že pri krstu, pri zakramentu birme pa naj bi postali prejeti darovi Svetega Duha dejavni (čeprav vidimo, da v praksi ni ravno tako, kar je bolj problem preveč pozunanjene priprave na prejem zakramenta birme). Dogodke okoli sebe oz. znamenja časa naj bi presojali prav v luči darov Svetega Duha. Vendar pa lahko v slovenski politični zgodovini zasledimo številne primere, ko so kristjani (bolje rečeno katoličani) v politiki zgrešili pot. Morda je še najbolj razvpit primer Edvard Kocbek, ki se je po grenki izkušnji s komunističnim režimom pokesal svoje zmote in je sredi sedemdesetih let tudi javno spregovoril o povojnih pokolih. A to še zdaleč ni edini primer – tudi po letu 1990 so se dogajali škandalozni primeri neplodnega sodelovanja s postkomunisti, npr. pri SKD, SLS, itd. »Od ustanovitve do danes se je SKD vztrajno držal duh tako imenovane kocbekovske politike, za katero je značilno slabo razsojanje političnih situacij, neodločnost, defenzivnost, večni občutek krivde (zgodba o revanšizmu), kompromisi najslabše vrste, paktiranje z levico (v primerih, ko to sploh ni potrebno),« je v knjigi »Leta velikih prevar« zapisal publicist in zgodovinar Ivo Žajdela. Ena najbolj akutnih posledic zgrešene politike je bil pokop časopisa Slovenec, s čimer je medijski prostor v Sloveniji znova postal zelo monoliten.
Vsa ta dejanja imajo seveda tudi svoje duhovno ozadje, tako kot ga ima tudi finančni polom mariborske nadškofije. Vprašati se moramo: kakšno miselno matrico so imeli ljudje, ki so vse to vodili? So se sploh kaj zanašali na Boga? So njihova dejanja sledila navdihom Svetega Duha (za kar je seveda potrebna redna molitev)? Ni dvoma, da je politika bojno polje, na katerem se ves čas odvija duhovni boj. To pa zahteva močno duhovno držo, poznavanje osnov duhovnega boja ter karakteristik krščanske duhovnosti. In seveda redno molitev ter uporabo darov Svetega Duha, predvsem dar razločevanja, ter seveda odpoved vsem prej naštetim praksam, ki so morda nasprotne Svetemu Duhu. Iz tega namreč lahko pridejo zmotne odločitve, ki so vsaj formalno sicer podprte s krščanskimi principi. Poglejmo primer pri skušnjavah, ki jih Jezus doživlja v puščavi. Satan namreč skušnjave, ki jih prišepetava Jezusu, celo utemeljuje s citati iz Svetega pisma (prim. Mt 4,6) A pri tem gre v resnici za manipulacijo, saj so citati iztrgani iz konteksta in jim tudi spremeni prvotni pomen. Morda v tem lahko prepoznamo marsikatero zablodo iz zgodovine Cerkve, ko so bila v imenu Boga storjena dejanja, ki sicer nasprotujejo duhu evangelija.
Poglejmo pa tri primere iz zadnjega časa:
1. Udba in Janez Zemljarič. Odkritja dokumentov, ki opredeljujejo odgovornost nekaterih najbolj znanih nekdanjih funkcionarjev komunistične tajne policije, so lahko zelo močan opomin, da imamo v naši državi še vedno opraviti z omrežji, ki jih v normalnih razmerah ne bi smelo biti. Marsikateri od teh funkcionarjev namreč deluje kot lobist, s tem pa se krepi tudi mreža t. i. tovarišijskega kapitalizma s sistemom privilegijev ter neformalnim »kastnim sistemom«. To pomeni, da tu ne gre zgolj za vprašanje preteklosti ter ideologije, pač pa za temeljno civilizacijsko vprašanje, ki vpliva tudi na našo prihodnost. Stara omrežja namreč ob prehodu v formalno demokracijo niso bila razgrajena, s tem pa se v praksi tudi krši ustavno načelo enakosti pred zakonom, prav tako je večina državljanov zaradi tovarišijskih povezav tudi oropana, kajti takšen sistem dejansko preprečuje blaginjo in gospodarski razcvet. Vlada recimo dvigne davke in jemlje nova posojila, a denar ne gre za kakšne nujne naložbe (popravilo cest in mostov!), pač pa za pokrivanje bančne luknje. Z davkoplačevalskim denarjem se torej pokriva posledice tovarišijskega kapitalizma! Takšnega pristopa ni mogoče opravičiti s sicer običajnim načelom »cesarju, kar je cesarjevega«. Prav tako ni mogoče pristati na koncept sprave kot prisiljenega molka žrtev. Jedro oblasti namreč temelji na zlu in tega ne morejo spremeniti nobene volitve. Ali lahko zrel krščansko usmerjen državljan to dejstvo sprejme kot nekaj samoumevnega?
2.Negativna kadrovska selekcija – primer Igorja Prodnika. Koroški filmar Igor Prodnik je že sredi devetdesetih let posnel dokumentarni film »Ivek, kdo te je ubil?« Gre za film, ki problematizira delo preiskovalcev ter pravosodja v primeru umora Ivana Krambergerja. Avtor teh vrstic si je film ogledal v akademskem letu 1998/99 v tedanjih prostorih pravne fakultete v Ljubljani (na sedežu ljubljanske univerze), film so si istočasno ogledali tudi nekateri predavatelji te fakultete in večinoma pokazali odpor do filma. Prav to pa verjetno pojasnjuje tudi velik odpor privilegirane tovarišijske elite znotraj slovenske filmske industrije v navezi s politiko vladajoče postkomunistične elite. Kot je znano, je vlada nedavno razrešila Igorja Prodnika s funkcije direktorja Viba filma, nato pa je Prodnikova družina v Ljubljani dobila neprijeten obisk dveh agentk detektivske agencije, češ da mu morata vročiti odločbo o odpovedi, čeprav bi lahko to dostavili na Prodnikov naslov stalnega prebivališča na Koroškem. Maltretiranje in zasliševanje je trajalo dve uri in je pustilo hude psihične posledice pri devetletnem otroku. Vprašamo se lahko, ali ne gre tudi v tem primeru za barbarski pristop, ki odseva naravo sedanje oblastne elite?
3. Afera Patria in sojenje na Finskem. V četrtek, 28. januarja je v javnost prišla novica, da je sodišče na Finskem oprostilo obtožence v zadevi Patria. Kar je za slovensko pravosodje – v kratkem naj bi višje sodišče v Ljubljani izdalo drugostopenjsko sodbo v isti zadevi – resnično zelo nerodna zadeva. Še zlasti zato, ker se je tožilec Andrej Ferlinc skliceval tudi na finske dokaze, ki so sedaj brez pomena. Finsko sodišče se je namreč moralo opreti na dokaze in ne zgolj na sum. V slovenskem primeru je bilo ravno obratno – že sam sum je dejansko veljal kot dokaz. Spomnimo pa se, kako so skoraj leto dni preko medijev in družabnih omrežij razni spin doktorji vsiljevali tezo, da je prvak SDS in nekdanji premier Janez Janša če že ne obsojen, pa vsaj obtožen tudi na Finskem in v Avstriji. Izkazalo se je, da tudi to ni res. Tako kot so se mediji »zmotili« tako pri navedbi avstrijske sodnice o podkupljenih slovenskih politikih kot pri stališču finskega sodišča, da vendarle obstaja sum o podkupovanju. Vsekakor bodo imeli »strici«, ki »urejajo« stvari v pravosodju, sedaj precej težje delo pri utemeljitvi krivde treh slovenskih obsojencev (Janša, Krkovič, Črnkovič). Pri presoji omenjene zadeve torej ni ključni sam formalni akt obsodbe, pač pa tudi okoliščine ter (precej nejasna) vsebina obtožnice. Je torej mogoče v tem primeru brez slabe vesti nasesti na »vsegliharsko« moraliziranje o korupciji?
Navedeni primeri so samo v pomoč pri razmišljanju. Glede na zadnje polemike v zvezi z zapiranjem arhivov ter sodelovanjem krščansko-demokratske stranke pri tem pa velja obnoviti diskusijo o tem, kaj je pri politični borbi za razčiščevanje resnično krščansko in kaj zgolj konformistično. Morda bo tudi to v pomoč pri preprečevanju novih slabih političnih odločitev. Bog odpušča, hudič pač ne – slednji je razdiralec in tožnik. In njegovih sadov ni težko prepoznati.
Foto: Flickr
