Med najbolj žgoče teme zadnjih dni nedvomno sodi tudi tragedija šempetrske bolnišnice ter pripisovanje odgovornosti zanjo. Žal je vse skupaj kar resničen odraz stanja v slovenski gradbeni in inženirski stroki, ki s primesjo javnih naročil skoraj zagotavlja, da hitrih sprememb ne bo.
S svojim prispevkom ne želim soditi ali pripisovati krivde, saj ne poznam o tem primeru nič drugega kot podatke, ki so bili javnosti predstavljeni po medijih. Na osnovi svojih izkušenj pa bi želel opozoriti na sistemske težave, ki bodo nujne obravnave v bližnji prihodnosti, če želimo zadeve obrniti na bolje.
Na poti do izvedbe kateregakoli projekta je prvi korak oblikovanje jasne projektne naloge. Investitor mora vedeti kaj želi in koliko je pripravljen plačati. To mora biti sposoben napisati in sicer tako, da bo inženirjem jasno kaj je bistvo in bistveno (izgled, cena, kvaliteta, uporabnost ali kaj drugega). Običajno je težava projektov v tem, da je potreben kompromis med vsem naštetim. Težko si arhitekt postavi spomenik, ki bi zaslužil cehovsko nagrado, če vse skupaj ni uporabno ali če bo stalo že v izhodišču ali kasneje pri vzdrževanju ogromno denarja. Težko pa je tudi podrediti vse samo uporabnosti in ceni, saj imamo poleg vsega ljudje občutek tudi za estetiko in nas bo sterilna funkcionalnost na koncu bodla v oči kot »grdobija«. V projektni nalogi je potrebno natančno določiti kaj so minimalne zahteve investitorja, kaj pa lahko projektanti rešujejo po svoje. Naš problem je, da javni sektor ne obvlada pisanja projektnih nalog in te običajno oddajo v izdelavo posameznikom ali skupinam, ki gledajo iz zelo subjektivnih zornih kotov: namesto enotnih vodil in načel se projektne naloge in zahetev prilagajajo temu ali onemu posamezniku in njegovim pogledom na bistvo stvari. Zelo pogosto so to ljudje, ki se ukvarjajo v življenju s čim drugim in ne z investicijami.
V fazi izdelave projektne dokumentacije so projektanti dolžni upoštevati pravila ne le lastne stroke ampak tudi pravila stroke namena objekta (zdravstva, šolstva, javnega prostora itd). To bi terjalo specializacijo in tudi kakšno mednarodno izkušnjo. Na žalost je iskanje projektov podvrženo javnemu naročilu, kjer se prepogosto določa ceno kot prevladujoč kriterij, reference s podobnimi projekti iz stroke pa so podrejen kriterij. Tako imamo na trgu izjemno poceni storitve, ki šele nato lahko tekmujejo na področju strokovnih referenc. Zaradi cenovne vojne med projektanti smo zdaj priča principu hitre proizvodnje raznih pojektov namesto strokovno poglobljene specializacije – vse zaradi lova na majhne denarje, ki padajo iz javnih naročil. Prav določitev kriterijev za preverjanje referenc je naša največja težava, saj tisti, ki določa pogoje hkrati prevzema tudi odgovornost za določitev »posvečenega« kroga potencialnih ponudnikov. V Sloveniji je, žal, to velik problem, saj se je že zaradi prepletenosti ljudi in majhnosti razpoložljive stroke oblikoval fevdu podoben krog ljudi, ki se hitro lahko najde enkrat v položaju projektanta, drugič v položaju nadzornika in tretjič v položaju revizorja. Skratka, vsi poznajo vse in vsi so eden od drugega odvisni. Dobri odnosi in predvsem domačnost prevladujeta. Nihče si ne upa sestaviti črne liste projektantov, ki so “lastniki” projektov slabe kakovosti in so botrovali kupu raznih aneksov in podražitev v času njihove izvedbe. Sramota je, da je tudi strokovna zbornica za zaščito ugleda stroke ne odvzame licence svojim neuglednim članom.
Ko je dokumentacija izdelana naj bi investitor s pomočjo revizorja pregledal projekte in naložil izdelavo popravkov. Prav v površni reviziji se skriva past v katero se ujame investitor. V projektih je namreč lahko bolj ali manj ohlapno določeno, kaj in kako bo delo izvedeno. Če, recimo, projektant navede, da želi ventil ali pa luč točno določenega proizvajalca, bi bila dolžnost skrbnega revizorja, da opozori investitorja na možne alternative (tako v ceni kot v kvaliteti), saj ko je enkrat določeno, je s tem običajno že določena tudi firma, ki bo v Sloveniji to dobavila. Tako se v projektni dokumentaciji obide javne razpise in zagotovi posel pravemu posredniku. Ker so revizorji slabo plačani, si običajno ne mažejo rok s poseganjem v vnaprej znane sinekure, saj se jim kaj takega ne splača. O tem, da je prav na tem delu največ dogovorov med ponudniki opreme in izdelkov za javni sektor ter zaposlenimi pri končnih uporabnikih, nima smisla izgubljati besed.
Ko je dokumentacija enkrat podlaga za javno naročilo za izbor izvajalcev je slovenska praksa najbolj oddaljena od urejene. Med seboj si konkurirajo taki in drugačni konzorciji, ki so sestavljeni tako, da dosežejo kriterije velikosti poslov v predhodnem obdobju, reference iz podobnih objektov ter še kakšno malenkost iz formalnih (navidezni smiselnih) kriterijev državne uprave. Ker je pravilo, da kar izpolnjuje eden, izpolnjuje celoten konzorcij, je pogodbeni partner skupek nekih podjetij, a pogodba redko opredeljuje točno odgovornost posamezne pravne osebe. Nekaj podobnega smo si lahko ogledali v primeru tragične bolnice. Nemalokrat je glavni izvajalec v konzorciju tisti, ki ga pri samem projektu še najmanjkrat vidiš na delovišču. Velikokrat se zgodi, da je vodja projekta zgolj oseba, ki ima sicer vsa potrebna potrdila o usposobljenosti, naveden je na gradbiščni tabli, a svojega dela ne vodi oziroma ga vodi na nekaj različnih koncih hkrati. Torej nikjer ni resnično prisoten in odgovoren. Tako se delo delegira navzdol: če je sreča med zaposlenimi pri izvajalcu, če pa sreče ni, pa celo med kooperanti, ki so v nejasnih pogodbenih odnosih in posledično v nejasni poziciji odgovornosti.
Posebno odgovornost naj bi imel pooblaščeni nadzornik. Z enako licenco kot vodja del naj bi skrbel, da se delo izvaja po projektu, da so obračuni točni, da se upošteva stroka in da je investitorjev interes zaščiten. Žal je tudi tu glavni kriterij za izbor cena. Tako se delo oddaja projektantskim birojem in inženirjem za minimalna sredstva, kar spet botruje njihovemu hlastanju za čim več projekov hkrati, da sploh lahko preživijo. Pogosto se pojavijo na deloviščih na obveznih sestankih, dokumentacijo bežno preletijo in se hitro zadovoljijo s pojasnili tega ali onega vodilnega delavca. Glavna naloga, podpis obračunov in aneksov, pa se najraje zgodi v veliki naglici, saj velja načelo, da se “bomo dogovorili ob končnem obračunu”, ko bo projekt zaključen. Tako se pod pritiskom ministrstev, bolnic, šol in včasih tudi javnosti ter grožnjo izgube proračunskih sredstev ali celo sredstev EU, če ne bo vse dokončano do roka, ustvari psihozo, ki botruje površnosti in malomarnosti. V takem vzdušju čudovito rastejo zneski aneksov in zadovoljstvo z rešitvami, ki so daleč od potrebnega premisleka ali skrbnosti stroke. Če je investitor zadovoljen, kaj bi nadzornik ne bil, saj je investitorju podrejen in v upanju na bodoče projekte res ne bo tvegal sporov z delodajalcem.
Na koncu nastopi tehnični pregled, izdaja uporabnega dovoljenja in prevzem objekta ter njegova predaja v uporabo. Za tehnični pregled naj bi izvajalec pripravil dokumentacijo, odgovorni inženir – vodja del – naj bi jo podpisal, sopodpisal naj bi jo odgovorni nadzornik ter pregledala komisija, ki jo izmed strokovnjakov iste stroke imenuje Upravna enota. Strokovnjak iz Upravne enote za preled celotne dokumentacije, pogosto celodnevni ogled in pregled objekta ter izdelavo mnenja, prejme plačilo v višini 6,24 EUR na uro. Če primerjamo to s tarifo odvetnika, kjer je najnižja urna postavka 22,95 EUR in vemo, da sta po izobrazbi primerljiva, si lahko hitro postavimo tudi vprašanje: katera stroka je povsem razvrednotena? Bo tako razvrednotena stroka lahko kvalitetno opravila svoje delo?
V tragičnem primeru je šlo za skupek vsega najslabšega iz slovenske gradbiščne prakse: slab projekt (ki iz neznanih razlogov ni predvidel vgradnje varnostnih ventilov, ki bi izklopili smejalni plin ob uporabi kisika), slabo razdeljeno odgovornost izvajalca in njegovih partnerjev (ki so bili skupaj zato, da so izpolnjevali kriterije razpisa, o vsem ostalem so se pa namenili sproti dogovoriti brez vpletanja investitorja), slab nadzor (ki očitno ni pregledal celotne izvedbe cevnih instalacij in ni predhodno identificiral možnih kritičnih točk zaradi človeškega faktorja), slabo vodenje projekta (ki ni zabeležilo v gradbenem dnevniku, kdo je kateri dan kaj naredil in bi nato s podpisom potrdil izvedbo), slab tehnični pregled (ki očitno ni bil izveden fizično, a se je zanašal le na izjave odgovornih in predloženo dokumentacijo), slab prevzem objekta (ki bi moral pomembne funkcije objekta za vsak slučaj ponovno preveriti, če je res tako, kot bi moralo biti) in na koncu tudi slab investitor, ki mu je bila hitrost gradnje in cena objekta bolj pomembna od kvalitete.
Kaj bi se moralo zgoditi? Za slovensko stroko bi bilo zdravilno, če bi se napisana odgovornost iz zakona o graditvi objektov res uveljavila s polno silo. Do zaključka preiskave bi morali biti priprti odgovorni vodja del, odgovorni nadzornik in odgovorni član komisije tehničnega pregleda. Takoj bi morala biti unovčena bančna garancija izvajalca za dobro izvedbo del. Uveljavljena bi morala biti največja možna odškodnina iz naslova zavarovane odgovornosti. Ta primer je priložnost, da se slovenska inženirska stroka očisti in prečisti ter postavi nove standarde za svoje člane, ki bodo z zavestjo odgovornosti za posledice svojih projektov, nadzora in revizije stali za rešitvami, se strokovno izpopolnjevali in ne ščitili svojih vrstnikov v lažni solidarnosti. Stremeti bi morali k ukinitvi birokratskega proizvajanja vodilnih map s kopijami nesmiselnih papirjev, ki ne služijo ničemur razen hiperprodukciji arhivskega gradiva države in lažnemu prepričanju, da lepa vodilna mapa z vsemi žigi in podpisi zagotavlja resnost projektu. Morali bi prevetriti javni sektor, ki razdrobljeno naroča projekte in izvedbe, a hkrati nima lastnih usklajenih in mednarodno primerljivih meril in vodil glede tehničnih in finančnih standardov po posameznih tipih zgradb. Predvsem pa bi morali razbiti nastale fevde z bolj jasno osebno odgovornostjo vseh v verigi, ki so si pridržali pravico, da z javnim denarjem naročajo po lastnih željah in okusih namesto, da bi se obnašali racionalno.
