Tožni advent

16
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Letošnja kampanja pred referendumom 20. decembra, me v marsičem žalosti. Moralo pa bi biti ravno obratno, kajti referendum je vendarle praznik demokracije. Če že naši izvoljeni poslanci ne odločijo kot je po mnenju večine prav, naj ljudje povedo, kaj mislijo in odločijo, kot so nekoč zborno odločali.

Ne pozabimo, da je referendum dovolilo Ustavno sodišče, da tako z njim ni nič narobe in da ne gre za kak tribunal, ampak za logičen odgovor na po hitrem postopku sprejeto solo akcijo državnega zbora in predvsem predlagateljev sprejetega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Zakaj me torej kampanja žalosti? Opažam velikanski medijski pritisk, protežiranje samo ene opcije, celo nasilno izpovedovanje mnenj ene strani, onemogočanje javnega diskurza, označevanje večine volivcev, predvsem pa tistih, ki se sploh upajo izpostaviti za homofobe in klerofašiste, pokroviteljski odnos do ljudi, ki mislijo drugače in končno, ker so pravice otrok manj vredne od pravic odraslih.

V časopisu berem članek očeta, ki ima sina homoseksualca. Iz njegovega izvajanja izhaja, kot da bomo na referendumu odločali o človekovih pravicah. Še takole zabeli: „Ali bi Američani v zgodovini dali črncem volilno pravico, če bi se o tem odločali na referendumu? Verjetno ne.“ To seveda ni res. Tega gospod ne more vedeti, ker se pač ni zgodilo.

Kar pa se človekovih pravic tiče je kar nekaj pravnikov izjavilo, da ne gre za odločanje o človekovih pravicah. Zakonska zveza pač ni človekova pravica. V kolikor bi to bila, bi jo bila država dolžna zagotavljati vsakomur. Gre torej za zavajanje.

Mediji nam v teh dneh še bolj intenzivno predstavljajo primere „idiličnih“ istospolnih družin. Predstavljajo nam geje, lezbijke, njihove starše. Spoznavamo lahko s koliko problemi se srečujejo. Jaz prvi podpišem, da je treba njihove probleme rešiti. Jim priti naproti, jih pomagati in jih gotovo ne sovražiti, ampak obravnavati z vsem človeškim spoštovanjem.

Vendar pa takega klica mediji ne objavijo. Raje nas prepričujejo, da si nasproti stojita dve ideologiji, skrajno leva in skrajno desna. Vezni člen pa je sovraštvo, spodbujanje razdora, zastrupljanje časa in prostora v katerem živimo. Rad bi jim sporočil, da nas je veliko, ki imamo svoje mnenje in ga nočemo širiti s sovraštvom in nestrpnostjo.

Medtem, ko beremo in gledamo nastop človeško tako ranjene, z bolečino prepojene, zagrenjene pesnice, ki javno razmišlja o tem, kdo bi moral biti splavljen in kdo bi moral nositi burko, se spomnim nekega patra, ki vedno, ko beseda nanese nanjo reče, da takrat, ko se ostali zgražajo, zanjo nekaj zmoli. Ni to neka drugačna paradigma?

In potem je tukaj dogodek v Cankarjevem domu, kjer mladenke s pesmijo prekinejo debatno kavarno. Predstavijo nam jih kot simpatične performerke, ki so utišale „še eno homofobno“ debato. Ali niso prvenstveno vzele besedo? Če jim ni bilo prav to, o čemer so se govorci pogovarjali, bi pač ne prisostvovale. A tega niso storile. Še več, tudi tistim, ki so to želeli, tega niso dopustile. Zdaj v Cankarjevem domu s pesmijo, jutri nekje drugje s policijo. Se zavedamo, kam pelje to (ne)dopuščanje drugačnega mnenja? Pred leti so rekli, nad knjigo s knjigo, se pravi nad tezo z antitezo. Zdaj pa kaže, da ko zmanjka argumentov, je dovoljena tudi sila, pa čeprav s pesmijo.

Zakaj v tej kampanji ne moremo vsi povedati in biti slišani? Ne morem razumeti, da sem samo zato, ker sem kristjan, takoj okarakteriziran kot nazadnjak, še več, kot homofob. Prebral sem izjavo nekega znanega igralca in režiserja, lastnika gledališča, ki je zapisal, da ga je sram, ker taki dihajo isti zrak, kot on. »Vsi polpismeni klerošafišti, ki nagovarjate ljudi po mašah v slovenskih cerkvah in jim lažete, se boste upam, cvrli v vašem katoliškem peklu.« Pustimo ob strani, da se je krilatica o polpismenih takoj obrnila proti nestrpnemu gospodu, ki je besedo, ki smo jo seveda razumeli, zapisal kot „klerošafišti“. Kdo je zdaj polpismen in seveda še bolj pomembno vprašanje, kdo je tukaj nestrpen?

Se spomnite pred leti, ko se je v predreferendumsko kampanjo z zgodbo o dveh očkih vključila tudi revija za najmlajše Cicido? Zdaj je to še toliko močnejše. Spomnite se pasaže Cankarjevega doma skozi katero so se v času knjižnega sejma valile velike množice ljudi. Pod stropom so plakati za neko predstavo, ki je (verjetno po naključju) tam pravkar na ogled: Brez solz za pedre. Je tudi to jasna predreferendumska akcija? Kaj pa slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, kaj pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, kaj pa pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali oziroma, če bodo glasovali proti, da sploh ne bodo naredili izpitov pri nekaterih aktivističnih profesorjih?

Stanje je torej zaskrbljujoče. Mene osebno predvsem žalosti. Kaj ni mogoče priti do rešitve, kjer bi vsi dobili? Saj se med modrimi ljudmi vendar lahko vse domenimo? Si lahko prisluhnemo?

Čeprav bi se vam vsi prej opisani primeri še zdeli sprejemljivi in bi rekli, da se vas ne tičejo, jih vdano tolerirali, pa vendar tega ne smemo dopustiti zaradi otrok. Da bi se lahko pogovarjali naprej in iz situacije, ki nam je bila po hitrem postopku vsiljena, vsi izšli kot zmagovalci, moramo na referendumu najprej zavrniti zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zaradi naših otrok si namreč ne želimo totalnega načina obvladovanja javnega in medijskega prostora opremljenega z žaljivkami in pritiski, ki ga kaže nova levica! Otrok namreč ni pravica, ampak je osebnost, ki ima svoje pravice. In ena najpomembnejših je pravica do očeta in mame. Ne do osebe ena in osebe dve, ampak do očeta in mame.

Današnji komentar bi rad končal z besedami, ki jih je povedala v kampanji ob letošnjem referendumu 20. decembra igralka Milena Zupančič:

Ali ne greje vseh isto sonce?

Ali ne svetijo vsem iste zvezde?

Ali se nismo rodili vsi goli in nebogljeni?

Ali nimamo vsi enake pravice biti srečni?

Odgovor je samo DA.

Do tukaj je vse res in še kako drži. Ampak, če je to res, potem je odgovor PROTI.

V omenjene besede vnesimo še besedo otrok. Ali ne greje vseh otrok isto sonce? Ali ne svetijo tudi vsem otrokom iste zvezde? Ali se niso vsi ti mali rodili goli in nebogljeni? Ali nimajo vsi otroci enake pravice biti srečni? Kaj jim ne želimo vsem najboljše, torej mamo in očeta? Si vsak otrok ne zasluži tega, kar odrasli? Ali niso otroci naše največje bogastvo? Zakaj torej nekateri govorijo o enakopravnosti, otroke pa obravnavajo kot blago? Kot dobrino? Kot potrošni material, ki si ga lahko poljubno prilastijo?

Zato bom glasoval proti!

16 KOMENTARJI

  1. Predstavljajte si otroka v šoli, ko ga vprašajo po imenu očeta ina mame. Kako mu je pri srcu, ko mora povedati, da je ima očeta Janez, mame pa Jože. Samo spomnite se za nazaj, kako bi vi reagirali, kot otrok. Si mislim…..

    • Zato bodo pa vprašali, kdo je tvoj starš 1 in starš 2. To bodo otroci šele gledali kot tele v nova vrata.

      Pa še starši se bodo med seboj prepirali, kdo bo prvi in kdo drugi.

  2. “Ne pozabimo, da je referendum dovolilo Ustavno sodišče, da tako z njim ni nič narobe…”

    Ne pozabimo, da je bila odločitev 5:4 in da je US referendum dovolilo, brez da bi dejansko hkrati sploh odločalo o tem, ali bi v tem primeru do kršitve človekovih pravic lahko prišlo, s čimer je dejansko kršilo ustavo.

    “Iz njegovega izvajanja izhaja, kot da bomo na referendumu odločali o človekovih pravicah.”

    Ravno to bomo počeli. Odločali bomo o tem, ali je nekdo enako ali manj človek zato, ker je homoseksualec. Torej, odločali bomo o enakem človekovem dostojanstvu homoseksualcev, čeprav je enako človekovo dostojanstvo ena temeljnih človekovih pravic oz. najbolj temeljna.

    “To seveda ni res. Tega gospod ne more vedeti, ker se pač ni zgodilo.”

    V ZDA se je zgodilo e hujše in sicer to, da je samo Ustavno sodišče odločilo, da črncem ne pripada pravica do državljanstva v zadevi Dred Scott v. Sandford (1857). V tistem času se je torej nekaterim rasizem zdel enako neproblematičen, kot nekaterim danes homofobija. Pač, ker je nekdo črn, ima manj pravic oz. ker je nekdo homoseksualen, ima manj pravic.

    “Kar pa se človekovih pravic tiče je kar nekaj pravnikov izjavilo, da ne gre za odločanje o človekovih pravicah. Zakonska zveza pač ni človekova pravica. V kolikor bi to bila, bi jo bila država dolžna zagotavljati vsakomur. Gre torej za zavajanje.”

    Zavajaš ti. Tu ne gre za vprašanje, ali je zakonska zveza kot taka človekova pravica, ampak gre za vprašanje enake obravnave, torej prepovedi diskriminacije. Po tvoji logiki potem ne bi bilo nič narobe, če bi sklenitev zakonske zveze prepovedali nekomu zato, ker je katoliške veroizpovedi, saj to ni človekova pravica, a ne? Se bi s tem strinjal? Dvomim, ker bi ti bilo jasno, da potemni tak ukrep diskriminacijo na temelju verskega prepričanja. Zakaj ti to ni jasno v primeru, ko gre za diskriminacijo na temelji spolne usmerjenosti (ki jo je tudi naše ustavno sodišče priznalo kot osebno okoliščino na temelju katere diskriminacija ni dopustna) je pač vprašanje za 1€.

    “Se zavedamo, kam pelje to (ne)dopuščanje drugačnega mnenja?”

    Ne gre le za drugačno mnenje, ampak za mnenje, ki diskriminira. Spet, če bi neka večja skupina ljudi v javnosti zagovarjala mnenje, da se katoliki ne smejo med seboj poročati, bi tudi to dojemal le kot nedopuščanje drugačnega mnenja? Spet, dvomim.

    “Ne morem razumeti, da sem samo zato, ker sem kristjan, takoj okarakteriziran kot nazadnjak, še več, kot homofob.”

    Kako bi sam okarakteriziral človeka, ki bi te postavljal v neenakopraven položaj le zato, ker si krščanske vere? Jaz bi takemu človeku rekel kristjanofob. Če enako počneš s človekom le zato, ker je homoseksualno usmerjen, si pa, po sami definiciji, homofob. Kaj je tu nejasnega?

    “Kaj ni mogoče priti do rešitve, kjer bi vsi dobili?”

    A si takšne kompromise sposoben sklepati tudi z rasisti, antisemiti in ostalimi podobnimi nestrpneži? Spet, dvomim.

    “Do tukaj je vse res in še kako drži. Ampak, če je to res, potem je odgovor PROTI.”

    Ja, potem verjamem, da si tudi zato, da osrečimo npr. kristjanofobe in to tako, da tistim, ki so kristjani pač odvzamemo kakšno pravico ali dve. Da bomo vsi srečni, a ne? 🙂

    Skratka, če je tvoja sreča v tem odvisna od tega, da se neka skupina ljudi zaradi njihove osebne okoliščine obravnava diskriminatorno, potem je taka sreča zelo gnila sreča.

  3. In kje so vse te množice prispevkov o idiličnih istospolnih družinah? Kakor je meni znano se je do sedaj pokazalo eno (ali dve?) istospolni družini.
    In ste jih res videli kot, da so prikazane idilično?

    V televizijskih soočenjih, kljub temu, da v večini res precej odkrito podpirajo zakon, sta ponavadi obe strani.

    Glede na to, da ste za dialog in ste proti nasilnem izpovedovanju mnenj ene strani:
    Mi morda lahko prosim pokažate EN prispevek v “vaših” medijih, v katerem predstavite obe strani? Intervju s kom, ki podpira zakon? Intervju z gejem/lezbiko, ki ni proti? Predstavitev kakšne že obstoječe istospolne družine?
    En prispevek? Ga lahko?
    Če potrebujete par idej, kje iskat: časnik, reporter, domovina, druzina, ognjišče, 24kul, nova24, iskreni.net,…

    • Slab izgovor. Na prvem mestu bi morala biti objektivna RTVSlo, ki jo vsi plačujemo.

      Pa je ekstremno pristranska.

      • alojz – rtvslo ima danes prispevek, kako je cerkev uradno proti. in imela danes pogovor s Primcem.
        in to kljub svoji ekstremni pristranskosti.

        torej – še vedno čakam na en članek iz “vaših” medijev. en. en mičken.

        • Morala bi imeti 50:50, ne pa le toliko, da lahko reče, da kaj ima.

          Sicer pa jaz čakam, da bo drugačno mnenje objavila še Mladina, pa pa ostali levi mediji.

          • zakaj pa 50:50? zakaj pa ne o procentaži na zadnjih volitvah?
            (in če bo nekdo trdil, da je zemlja ploščata – mora tudi dobiti 50:50 v javnih medijih?)

            glede na to, da vi o sebi govorite kako se za različna mnjena in dialog ter predvsem, kako ste boljši kot “komunisti” – bi potem človek pričakoval, da boste z zgledom pokazali, kako se to počne.
            ne pa tako fletno otroško – sej oni tut kradejo….

          • Hahaha, zakaj pa 50:50?

            In zakaj že nimate hudiča svojega medija? Ker vas je premalo? Ker bolj malo ali nič ne berete?

            V bistvu smo vam ga že kupili iz proračuna, Slovenca, pa ga ni več. Pa TV3 tudi ne.

            Skratka, malo vas je, neizobraženi ste, dohodkovno pa tam, ko niti cajtengov ne kupujete.

            To je ta delež prebivalstva, ki bo šel na referendum in glasoval proti.

          • Če misliš, da ni dovolj, bi morali zagovarjati zdravo pamet in biti vsi po vrsti proti.

            Biti za pomeni biti zblojen in pokvarjen.

          • Alojz, ne smeva pozabiti, da je na plači vseh državljanov več kot 800 duhovnikov in redovnikov, ki ta trenutek vneto zganjajo propagando za eno stran. 😉

  4. Tožni advent je spoznanje, da taka redefinicija družine pade na plodna tla. Temeljni problem je, da ljudje nimajo več prave izkušnje o družini, tako tudi zavesti o tem kaj je nimajo več. No mogoče v nekem kotičku duše še tli prav želja po družini, ki pa jo radikalno zaduši želja po modernosti. Tu gre za bistveno več, kot zaščito otrok.

    Stališče, da je potrebno istospolnim zadovoljiti potrebo po otrocih, je zgolj marketinška preveza, kajti v ozadju je biznis in denar, velike potencialne produkcije otrok preko nadomestnih mater, ki odpira ne-slutene zaslužke. Če ne bi bilo teh zaslužkov, bi vse ves svet požvižgal na želje istospolnih zvez. Pierre Bergé partner Y.S. Laurenta je ob francoski kampanji izrazil, da ni nobene razlike med tem, ko ženska posodi svojo maternico za nadomestnega otroka in rokami ,ki ji posodi za delo v tovarni. (“Louer son ventre pour faire un enfant ou louer ses bras pour travailler à l’usine, quelle différence ?”). Bog denar, kot bi rekel papež Frančišek.

  5. Gospod Tadej je zapisal: “Tožni advent je spoznanje, da taka redefinicija družine pade na plodna tla.”

    Jaz pa trdim, da so ta ista tla plodna tudi za druga semena, ampak se jih ne meče. Žalostni advent je zato, ker skupina ljudi, ki ima oblast, meče semena kulture smrti. Besedi “kultura smrti” utemeljujem z rodnostjo, države, ki so sprejele LGTBjevsko kulturo, imajo rodnost daleč pod tisto, ki omogoča številčno ohranjanje prebivalstva.

    Misel takoj splava k vprašanju, ali ta skupina ljudi, ki ima oblast, to dela namerno, ali namerno prazni ozemlja zahodnega sveta, kamor sedaj vdira muslimanski živelj? Ali namerno prazni? Ali pa je to posledica izobraževanja, kjer neumnosti podeljujemo diplome in doktorate?

    • Opppsss! Pa še to! Trdim, da bi Slovenija bila čisto drugačna, če bi volili inženirje, fizike … da nas vodijo v boljšo prihodnost. Trdim, da bi nas oni celo pripeljali tja. FDVjevci in delno FFovci so svoj “pokaži kaj znaš” že imeli v propadli Jugi.
      Opomba: nekaj FF mora vsaka kultura imeti. Nekaj.

  6. Kako je s kvoto? A moramo imeti mi z NE 300k glasov, ali mora biti skupaj (NE+DA) 300 k glasov.
    Kljub številnim herojskim prizadevanjem, nam večine ljudi ne bo uspelo spraviti na volišča.

    Prišlo bo 150k vojakov SDS.
    Prišlo bo 40k vojakov NSI. Pa še po 10 vojakov SLS in prav toliko Cerkvenih ljudi, ki ne čutijo z “desnico”.

    Večini ljudi je vseeno. Ali pa so lahko manipulativni množice na katerih dobro plačana armada nevladnikov, uradnikov, “novinarjev”, družboslovnih doktorjev uspešno pritiska na narcisoidno motena čustva: “kako smo napredni, strpni, široki, svobodoljubni, sočutni, usmiljeni. Nismo tako kot uni fašisti, rasisti, nazadnjaških, zahojenci, homofobi.. ”

    Še sedaj ne vem kaj je bilo SDS in JJ, da so sprejeli nov zakon o referendumih. Zelo bi koristilo če bi v teh 8 dneh JJ prišel pred ekrane in pojasnil svojo napako, se opravičil. To bi dodatne ljudi privabilo. A tega še nikoli ni storil.
    A so bili tako neumni, ali jih je udbomafija podkupila ali so samo njen izvršilni člen, kolaborant?

Comments are closed.