Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov

8
272
Barbara Brezigar STA

Neplačevanje prispevkov za pokojnine je desetletja star problem, ki zadeva le zaposlene v gospodarstvu. Vlada Antona Ropa je že pred leti kar uzakonila možnost, da podjetje zadrži prispevke zaposlenih in jih ne nakaže Zpizu, celo brez vednosti oziroma soglasja zaposlenih. Ustavno sodišče je leta 2011, po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov odpravilo ta absurdni zakon, ki je omogočal uporabo ukradenih prispevkov kot »pomoč« lastnikom podjetij v krizi.

Zaposleni brez plačanih prispevkov bodo imeli nižjo pokojnino, če ne bodo sami poskrbeli za izterjavo in nakazilo prispevkov Zpizu. Vendar če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. V 50. členu ustave piše: »Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Politika pa se izmika tej skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, katerega nosilec je Zpiz. Politiki vedno poskrbijo za plačilo prispevkov politikom, poslancem, funkcionarjem, državni upravi, sodnikom, policiji in tožilcem. Tožilstvo o svojem delu in rezultatih seznanja le poslance, odmaknjene predstavnike ljudstva, ki poslušajo, a nič ne ukrepajo, ker menda ne smejo, kar je ironija vladavine prava v imenu ljudstva.

Tožilstvo nadzoruje državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ. V devetčlanskem svetu imajo premoč tožilci s petimi glasovi, preostali štirje so lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej samoupravno nadzorujejo tožilce. Državni zbor, ki je najvišja oblast v parlamentarni demokraciji, in vlada kot izvršna oblast pa ne smeta »v imenu ljudstva« ocenjevati rezultatov dela tožilstva. Aktualna je bila nedavna oddaja na TV 3, kjer sta o kraji pokojninskih prispevkov in o državi, ki nič ne ukrene, da jih pobere, govorila Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka, zdaj tožilka, in dr. Ernest Petrič, nekdanji predsednik US. Barbara Brezigar je povedala, da tožilstvo, ko ga je ona vodila, ni moglo ukrepati zoper podjetnike neplačnike, saj je veljal zakon vlade Antona Ropa, ki je dovoljeval, da so podjetniki zadržali prispevke zaposlenih za pokojnino brez soglasja zaposlenih.

Brezigarjeva je še omenila, da je politika nato nenadoma dala pobudo za veliko obtožb zoper podjetja, ki niso plačala prispevkov. Tožilstvo je to razumelo kot pritisk na samostojnost tožilstva, to je vmešavanje politike v delovanje neodvisnega tožilstva. Zaradi tega »pritiska politike« je stopila v bran tožilcem. Če je prej politika z zakonom dovoljevala takšno početje, tožilstvo kljub odpravi tega zakona ne more zdaj podjetniku, ki je zadržal prispevke, dokazati naklepa, je njeno mnenje. Kakšen naklep je treba dokazati, da je kraja kaznivo dejanje? Za tožilstvo je torej predvsem pomembno, da ne pristane na »pritiske« politike, ki je dala tožilstvu zgolj pobude za pregon, da odkrije in kaznuje goljufe. Politika pa se je potem udobno umaknila. Tako je odobrila ravnanje tožilstva, ki vse do danes še ne preganja podjetnikov, ki so ogoljufali zaposlene in državo.

Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav, da bodo oškodovani delavci imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov? Javno sprašujem aktualne politike, ali je to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo oziroma tožilko Barbaro Brezigar pa sprašujem, kateri pogoji so potrebni za dokaz o tem, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, in kdaj ga tožilec lahko preganja.

8 KOMENTARJI

  1. «Če so vam ukradli prispevke, vam je pravna država na razpolago!«
    Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna naša lastnina. Žal to ni. Primer. Zaposleni so po novem le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpizu njihove prispevke, temveč si jih je zadržal samovoljno, kar se pa ne vidi na plačilni listi. Za politike pa je velik »napredek«, da je po novem zaposleni le oz. zgolj opozorjen, da je okraden svoje lastnine. Doslej je moral to kar sam preverjati, seveda če je znal. Vlada mag. Antona Ropa je pred leti sprejela celo »sprevržen« zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice tako, da delodajalec lahko zadrži in ne odvede prispevkov, ne da bi zaposleni to vedel in soglašal. Politike, ne leve in ne desne, to ni motilo, npr. ministra mag. Drobniča, celo so se hvalili, npr. Jože Tanko: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali” ? Kako in komu so pomagali? Lastnikom in to kar s prispevki zaposlenih!? Kje so prispevki, kdo si jih je prisvojil? Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel tako»pomagati«!? Celo ekonomska javna stroka je to smatrala kot kredit podjetju v krizi, čeprav zaposleni »kreditodajalec« o tem ni nič vedel. In to naj bila naša ekonomska šola? Ustavno sodišče je l. 2011, po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov le odstranilo besedilo iz zakona, ki je omogočal odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov. US je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Zakon ni odpravila torej nobena izvoljena stranka oz. zakonodajna in ne izvršna oblast!? Praksa neplačevanja prispevkov pa se kar nadaljuje! Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je lani dejal: » Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič je dejala:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje«. Pa se je kaj premaknilo? Kaj je storilo tožilstvo? Kdo je za to odgovoren, vlada ali tožilstvo, ali kar oba? Pred leti je Dr. Ernest Petrič, še kot predsednik US , dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov, oboje je goljufija!« Zpiz, ki je edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, a njegova nova naloga je zgolj to, da mora obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. V glasilu Zpiza ,»Vzajemnost«, še berem :«Nova zakonodajna ureditev nedvoumno namreč terja tudi od delavcev, ki bodo dobili takšna obvestila od zavoda, da skladno s pravno ureditvijo pravočasno uresničujejo tudi svoje pravice in tako prispevajo k izboljšanju pravne varnosti.« Mar ni takšen sprejeti zakon v posmeh zaposlenim, saj če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato bi morala poskrbeti država s svojimi inštitucijami, piše v ustavi. Nemška država pa s pet let zapora kaznuje delodajalca, če ne plača prispevkov, ne glede ali je bila plača izplačana ali ne. Slovenska država pa »poskrbi«, da ga le obvesti o tem. Kaj o tem menijo poslanci DZ RS in svetniki v DS RS, predsednica ZSSS Lidija Jerkič, predsednik Sviz-a, Branimir Štrukelj, predsednik ZDUS-a Janez Sušnik in član vlade Karel Erjavec, DeSUS? Država, ki ne zaščiti oz. ne pobere prispevkov za pokojnino, ni socialna, ne pravna država. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan in podpredsednik Jože Tanko ali je takšen zakon res v skladu z ustavo in sprejemljiv za DZ RS? Politiki oz. poslanci in tožilci zakaj dopuščate krajo?

  2. Res je žalostno stanje duha, ko ni niti enega komentarja niti na to, da je vlada mag. Ropa lahko sprejela zakon, ki je dobesedno ukradel prispevke zaposlenega in jih dal na razpolago lastniku podjetja, ne da bi zaposleni o tem sploh vedel.
    Ni mi več čudno, je pa grozljivo, da ta zakon, -ki dopušča celo to, da mora zaposleni brez njegovega vedenja in soglasja s svojim kapitalom, kar so prispevki za pokojnino, pomagati lastniku sanirati njegovo podjetje, ki ga je on slabo vodil-, da takšen zakon ni odpravila nobena vlada, ne DZ RS oz. na pobudo stranke, ker komentarji kažejo kako nizka je empatija in etična občutljivost, ki je pogoj a odgovornost in pravično pravno državo, ki je na tem primeru popolnoma zatajila, a to večino ne briga, naj se vsak zase briga…..
    Veliko jih nič ne moti, saj lastnina ni sveta, če ne gre zame, prevara je sprejemljiva, znajdi se, nekako se podjetnik pač mora znajti, pa čeprav na račun podrejenih sodelavcev, kraja sredstev naj bi bila kar tajni kredit, politika je seveda potem vsa nedolžna, saj ima višje probleme, tožilstvo je pragmatično glede na politiko, …., zopet se potrdi, kakršno ljudstvo, takšna oblast….
    Jože Pučnik in France Tomšič se obračata v grobu, desna politika pa sanja o zmagi….s programom, »komunisti so za vse krivi«, zato mi nismo odgovorni za blagostanje….državljanov, naj se znajdejo..
    Velja seveda pravica do drugačnega javnega mnenja, upam, da ga bom preživel…

    • Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce
      DNEVNIK, 30. maj 2018
      https://www.dnevnik.si/1042823867/mnenja/odprta-stran/druzbeni-sistem-cenimo-po-skrbi-za-delavce-180529
      Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, menil: »Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visokoizkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstva in razsipno državo.«
      To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki želijo dobiti mandat za oblast. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.«
      Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države. »Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce,« je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili.
      Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo.
      Franc Mihič, Ribnica

    • Kdo je odgovoren za »konkurenčnost« države?
      Delo, 19.12.2018

      Prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta in član Znanstvenega sveta ARRS in dr. Jadran Lenarčič, direktor Inštituta »Jožef Štefan«, sta v Odmevih, 14. decembra, svarila aktualno oblast in politike ter javnost, kdo bo prevzel odgovornost, ko bodo slovenska podjetja čez nekaj let nekonkurenčna. Ne bo dviga dodane vrednosti na prebivalca, ki jo država potrebuje za dvig povprečne slovenske plače in dvig pokojnin, za dvig obsega in kvalitete vseh storitev javnega sektorja, od šolstva, zdravstva, do obrambe, kar naj nudi država državljanom. Sedaj je Slovenija po dodani vrednosti na prebivalca na repu v Evropi. Država vlaga sredstva v znanost za raziskave v vrednosti le »ene kave na teden na prebivalca«, kar pa bi morala povečati vsaj na en procent od BDP. V javnem sektorju oz. tudi v znanosti naj se pri nagrajevanju bolj upošteva rezultate, kot le izobrazbo.
      Ne pozabimo tudi, kako je dr. Peter Jambrek, ravno tako v Odmevih, komentiral delovanje politikov in strank letos po končanih državnozborskih volitvah. Dejal je, da bi morala biti osrednja volilna tema »stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki je tako visoka kot še ne. Fenomenalna sta pri tem dosežena uspešnost slovenskega gospodarstva in doseženi standard, pri čemer pa delavci delajo daleč preveč, za nizke plače in tako omogočajo polniti bančno luknjo, vzdržujejo razkošno zasedeno državno birokracijo in vzdržujejo povsem neučinkovito »socialo«, na področju visokega šolstva, zdravstva i.p. Skrb vzbujajoča je stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki bi morala biti osrednja volilna tema levice oz. političnih strank, pa to ni bila. Enako ne tema, kako dvigniti dodano vrednost v gospodarstvu, ki je sedaj cokla razvoju, namesto gibalo razvoja in blagostanja. Znanje in ne garanje je prava perspektiva. Izvoljeni politiki v »službi ljudstva« ste za to prvi odgovorni! Prenizka konkurenčnost je odraz vašega znanja in vaše odgovornosti. Predvsem odgovornosti, ki je nizka med politiki in v družbi. Politiki ste prvi vzor in ste na potezi, a ne samo z besedami, čas je za dejanja. Bančna luknja se lahko sicer ponovi, a naj bi jo zopet plačali »vsi«, tudi tisti nič krivi?

      Franc Mihič

  3. Kaj velja v Sloveniji?
    Na napakah se učimo, če napako dojamemo in jo priznamo! To ne velja za Slovence, saj niso še dojeli, da je bila revolucija in SFRJ napaka. To so komunistom verjeli tudi ob osamosvojitvi. Komunisti so tedaj dopustili osamosvojitev in spremembo režima, saj je bil njihov režim le »preživet«, ne pa napaka. Ker to ni bila napaka, pomeni da komunisti niso storili nobene usodne napake. Ugotovili pa so le, da je njihov enopartijski režim »preživet« in ga je potrebno le zamenjati z novim več partijskim režimom. To ravnanje komunistov so Slovenci večinoma pozdravili kot dobronamerno skrb za narod in jih zato nagradili ter jim tudi v samostojni Sloveniji zaupali vodilno vlogo v politiki na vseh področjih, vse do danes. Izjeme so bile kratkotrajne, a so bile in so krive za napake vodilne politike, ki vlada večino časa v samostojni Sloveniji. V Sloveniji tako uvajajo demokracijo in tržno ekonomijo, to je kapitalizem, predvsem ljudje, ki so končali šole in univerze, ki so jih v starem režimu nadzorovali in vodili partijski kadri, kar to poteka še vedno tako kot v komunističnih časih. Ta šola daje rezultate, partija in elita nikoli in nikomur ne odgovarja, velja še vedno in za vse partije. Odgovornosti za napake tudi vsa »nova« politika ne prizna in ne pozna. Pravna država skoraj ni potrebna za tako elito, ki obvladuje državo, saj država napake popravlja z zadolževanjem v tujini, kar večino Slovencev očitno ne moti. Sicer pa so, kot preje, za naše stanje krivi tuji centri kapitala in njihovi domači kolaboranti, ne pa naše napredne elite. »Delu čast in oblast«, ne glede na rezultate, se v Sloveniji še vedno verjame.
    Kdo nas bo potegnil iz dolgov blata?
    Znano je: »Ni vsak prijatelj, ki te iz dreka potegne!«

Prijava

Za komentiranje se prijavite