Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov

18
761
Barbara Brezigar STA

Neplačevanje prispevkov za pokojnine je desetletja star problem, ki zadeva le zaposlene v gospodarstvu. Vlada Antona Ropa je že pred leti kar uzakonila možnost, da podjetje zadrži prispevke zaposlenih in jih ne nakaže Zpizu, celo brez vednosti oziroma soglasja zaposlenih. Ustavno sodišče je leta 2011, po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov odpravilo ta absurdni zakon, ki je omogočal uporabo ukradenih prispevkov kot »pomoč« lastnikom podjetij v krizi.

Zaposleni brez plačanih prispevkov bodo imeli nižjo pokojnino, če ne bodo sami poskrbeli za izterjavo in nakazilo prispevkov Zpizu. Vendar če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. V 50. členu ustave piše: »Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Politika pa se izmika tej skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, katerega nosilec je Zpiz. Politiki vedno poskrbijo za plačilo prispevkov politikom, poslancem, funkcionarjem, državni upravi, sodnikom, policiji in tožilcem. Tožilstvo o svojem delu in rezultatih seznanja le poslance, odmaknjene predstavnike ljudstva, ki poslušajo, a nič ne ukrepajo, ker menda ne smejo, kar je ironija vladavine prava v imenu ljudstva.

Tožilstvo nadzoruje državnotožilski svet, ki je samostojni državni organ. V devetčlanskem svetu imajo premoč tožilci s petimi glasovi, preostali štirje so lahko le pravni strokovnjaki. Tožilci torej samoupravno nadzorujejo tožilce. Državni zbor, ki je najvišja oblast v parlamentarni demokraciji, in vlada kot izvršna oblast pa ne smeta »v imenu ljudstva« ocenjevati rezultatov dela tožilstva. Aktualna je bila nedavna oddaja na TV 3, kjer sta o kraji pokojninskih prispevkov in o državi, ki nič ne ukrene, da jih pobere, govorila Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka, zdaj tožilka, in dr. Ernest Petrič, nekdanji predsednik US. Barbara Brezigar je povedala, da tožilstvo, ko ga je ona vodila, ni moglo ukrepati zoper podjetnike neplačnike, saj je veljal zakon vlade Antona Ropa, ki je dovoljeval, da so podjetniki zadržali prispevke zaposlenih za pokojnino brez soglasja zaposlenih.

Brezigarjeva je še omenila, da je politika nato nenadoma dala pobudo za veliko obtožb zoper podjetja, ki niso plačala prispevkov. Tožilstvo je to razumelo kot pritisk na samostojnost tožilstva, to je vmešavanje politike v delovanje neodvisnega tožilstva. Zaradi tega »pritiska politike« je stopila v bran tožilcem. Če je prej politika z zakonom dovoljevala takšno početje, tožilstvo kljub odpravi tega zakona ne more zdaj podjetniku, ki je zadržal prispevke, dokazati naklepa, je njeno mnenje. Kakšen naklep je treba dokazati, da je kraja kaznivo dejanje? Za tožilstvo je torej predvsem pomembno, da ne pristane na »pritiske« politike, ki je dala tožilstvu zgolj pobude za pregon, da odkrije in kaznuje goljufe. Politika pa se je potem udobno umaknila. Tako je odobrila ravnanje tožilstva, ki vse do danes še ne preganja podjetnikov, ki so ogoljufali zaposlene in državo.

Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav, da bodo oškodovani delavci imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov? Javno sprašujem aktualne politike, ali je to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo oziroma tožilko Barbaro Brezigar pa sprašujem, kateri pogoji so potrebni za dokaz o tem, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, in kdaj ga tožilec lahko preganja.

18 KOMENTARJI

  1. «Če so vam ukradli prispevke, vam je pravna država na razpolago!«
    Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna naša lastnina. Žal to ni. Primer. Zaposleni so po novem le obveščeni, da delodajalec ni odvedel Zpizu njihove prispevke, temveč si jih je zadržal samovoljno, kar se pa ne vidi na plačilni listi. Za politike pa je velik »napredek«, da je po novem zaposleni le oz. zgolj opozorjen, da je okraden svoje lastnine. Doslej je moral to kar sam preverjati, seveda če je znal. Vlada mag. Antona Ropa je pred leti sprejela celo »sprevržen« zakon, da se zaposlenim lahko kar »zakonito« kratijo lastninske pravice tako, da delodajalec lahko zadrži in ne odvede prispevkov, ne da bi zaposleni to vedel in soglašal. Politike, ne leve in ne desne, to ni motilo, npr. ministra mag. Drobniča, celo so se hvalili, npr. Jože Tanko: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali” ? Kako in komu so pomagali? Lastnikom in to kar s prispevki zaposlenih!? Kje so prispevki, kdo si jih je prisvojil? Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel tako»pomagati«!? Celo ekonomska javna stroka je to smatrala kot kredit podjetju v krizi, čeprav zaposleni »kreditodajalec« o tem ni nič vedel. In to naj bila naša ekonomska šola? Ustavno sodišče je l. 2011, po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov le odstranilo besedilo iz zakona, ki je omogočal odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov. US je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Zakon ni odpravila torej nobena izvoljena stranka oz. zakonodajna in ne izvršna oblast!? Praksa neplačevanja prispevkov pa se kar nadaljuje! Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je lani dejal: » Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič je dejala:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje«. Pa se je kaj premaknilo? Kaj je storilo tožilstvo? Kdo je za to odgovoren, vlada ali tožilstvo, ali kar oba? Pred leti je Dr. Ernest Petrič, še kot predsednik US , dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov, oboje je goljufija!« Zpiz, ki je edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, a njegova nova naloga je zgolj to, da mora obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. V glasilu Zpiza ,»Vzajemnost«, še berem :«Nova zakonodajna ureditev nedvoumno namreč terja tudi od delavcev, ki bodo dobili takšna obvestila od zavoda, da skladno s pravno ureditvijo pravočasno uresničujejo tudi svoje pravice in tako prispevajo k izboljšanju pravne varnosti.« Mar ni takšen sprejeti zakon v posmeh zaposlenim, saj če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato bi morala poskrbeti država s svojimi inštitucijami, piše v ustavi. Nemška država pa s pet let zapora kaznuje delodajalca, če ne plača prispevkov, ne glede ali je bila plača izplačana ali ne. Slovenska država pa »poskrbi«, da ga le obvesti o tem. Kaj o tem menijo poslanci DZ RS in svetniki v DS RS, predsednica ZSSS Lidija Jerkič, predsednik Sviz-a, Branimir Štrukelj, predsednik ZDUS-a Janez Sušnik in član vlade Karel Erjavec, DeSUS? Država, ki ne zaščiti oz. ne pobere prispevkov za pokojnino, ni socialna, ne pravna država. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan in podpredsednik Jože Tanko ali je takšen zakon res v skladu z ustavo in sprejemljiv za DZ RS? Politiki oz. poslanci in tožilci zakaj dopuščate krajo?

  2. Res je žalostno stanje duha, ko ni niti enega komentarja niti na to, da je vlada mag. Ropa lahko sprejela zakon, ki je dobesedno ukradel prispevke zaposlenega in jih dal na razpolago lastniku podjetja, ne da bi zaposleni o tem sploh vedel.
    Ni mi več čudno, je pa grozljivo, da ta zakon, -ki dopušča celo to, da mora zaposleni brez njegovega vedenja in soglasja s svojim kapitalom, kar so prispevki za pokojnino, pomagati lastniku sanirati njegovo podjetje, ki ga je on slabo vodil-, da takšen zakon ni odpravila nobena vlada, ne DZ RS oz. na pobudo stranke, ker komentarji kažejo kako nizka je empatija in etična občutljivost, ki je pogoj a odgovornost in pravično pravno državo, ki je na tem primeru popolnoma zatajila, a to večino ne briga, naj se vsak zase briga…..
    Veliko jih nič ne moti, saj lastnina ni sveta, če ne gre zame, prevara je sprejemljiva, znajdi se, nekako se podjetnik pač mora znajti, pa čeprav na račun podrejenih sodelavcev, kraja sredstev naj bi bila kar tajni kredit, politika je seveda potem vsa nedolžna, saj ima višje probleme, tožilstvo je pragmatično glede na politiko, …., zopet se potrdi, kakršno ljudstvo, takšna oblast….
    Jože Pučnik in France Tomšič se obračata v grobu, desna politika pa sanja o zmagi….s programom, »komunisti so za vse krivi«, zato mi nismo odgovorni za blagostanje….državljanov, naj se znajdejo..
    Velja seveda pravica do drugačnega javnega mnenja, upam, da ga bom preživel…

    • Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce
      DNEVNIK, 30. maj 2018
      https://www.dnevnik.si/1042823867/mnenja/odprta-stran/druzbeni-sistem-cenimo-po-skrbi-za-delavce-180529
      Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, menil: »Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visokoizkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstva in razsipno državo.«
      To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki želijo dobiti mandat za oblast. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.«
      Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države. »Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce,« je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili.
      Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo.
      Franc Mihič, Ribnica

    • Kdo je odgovoren za »konkurenčnost« države?
      Delo, 19.12.2018

      Prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta in član Znanstvenega sveta ARRS in dr. Jadran Lenarčič, direktor Inštituta »Jožef Štefan«, sta v Odmevih, 14. decembra, svarila aktualno oblast in politike ter javnost, kdo bo prevzel odgovornost, ko bodo slovenska podjetja čez nekaj let nekonkurenčna. Ne bo dviga dodane vrednosti na prebivalca, ki jo država potrebuje za dvig povprečne slovenske plače in dvig pokojnin, za dvig obsega in kvalitete vseh storitev javnega sektorja, od šolstva, zdravstva, do obrambe, kar naj nudi država državljanom. Sedaj je Slovenija po dodani vrednosti na prebivalca na repu v Evropi. Država vlaga sredstva v znanost za raziskave v vrednosti le »ene kave na teden na prebivalca«, kar pa bi morala povečati vsaj na en procent od BDP. V javnem sektorju oz. tudi v znanosti naj se pri nagrajevanju bolj upošteva rezultate, kot le izobrazbo.
      Ne pozabimo tudi, kako je dr. Peter Jambrek, ravno tako v Odmevih, komentiral delovanje politikov in strank letos po končanih državnozborskih volitvah. Dejal je, da bi morala biti osrednja volilna tema »stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki je tako visoka kot še ne. Fenomenalna sta pri tem dosežena uspešnost slovenskega gospodarstva in doseženi standard, pri čemer pa delavci delajo daleč preveč, za nizke plače in tako omogočajo polniti bančno luknjo, vzdržujejo razkošno zasedeno državno birokracijo in vzdržujejo povsem neučinkovito »socialo«, na področju visokega šolstva, zdravstva i.p. Skrb vzbujajoča je stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki bi morala biti osrednja volilna tema levice oz. političnih strank, pa to ni bila. Enako ne tema, kako dvigniti dodano vrednost v gospodarstvu, ki je sedaj cokla razvoju, namesto gibalo razvoja in blagostanja. Znanje in ne garanje je prava perspektiva. Izvoljeni politiki v »službi ljudstva« ste za to prvi odgovorni! Prenizka konkurenčnost je odraz vašega znanja in vaše odgovornosti. Predvsem odgovornosti, ki je nizka med politiki in v družbi. Politiki ste prvi vzor in ste na potezi, a ne samo z besedami, čas je za dejanja. Bančna luknja se lahko sicer ponovi, a naj bi jo zopet plačali »vsi«, tudi tisti nič krivi?

      Franc Mihič

  3. Kaj velja v Sloveniji?
    Na napakah se učimo, če napako dojamemo in jo priznamo! To ne velja za Slovence, saj niso še dojeli, da je bila revolucija in SFRJ napaka. To so komunistom verjeli tudi ob osamosvojitvi. Komunisti so tedaj dopustili osamosvojitev in spremembo režima, saj je bil njihov režim le »preživet«, ne pa napaka. Ker to ni bila napaka, pomeni da komunisti niso storili nobene usodne napake. Ugotovili pa so le, da je njihov enopartijski režim »preživet« in ga je potrebno le zamenjati z novim več partijskim režimom. To ravnanje komunistov so Slovenci večinoma pozdravili kot dobronamerno skrb za narod in jih zato nagradili ter jim tudi v samostojni Sloveniji zaupali vodilno vlogo v politiki na vseh področjih, vse do danes. Izjeme so bile kratkotrajne, a so bile in so krive za napake vodilne politike, ki vlada večino časa v samostojni Sloveniji. V Sloveniji tako uvajajo demokracijo in tržno ekonomijo, to je kapitalizem, predvsem ljudje, ki so končali šole in univerze, ki so jih v starem režimu nadzorovali in vodili partijski kadri, kar to poteka še vedno tako kot v komunističnih časih. Ta šola daje rezultate, partija in elita nikoli in nikomur ne odgovarja, velja še vedno in za vse partije. Odgovornosti za napake tudi vsa »nova« politika ne prizna in ne pozna. Pravna država skoraj ni potrebna za tako elito, ki obvladuje državo, saj država napake popravlja z zadolževanjem v tujini, kar večino Slovencev očitno ne moti. Sicer pa so, kot preje, za naše stanje krivi tuji centri kapitala in njihovi domači kolaboranti, ne pa naše napredne elite. »Delu čast in oblast«, ne glede na rezultate, se v Sloveniji še vedno verjame.
    Kdo nas bo potegnil iz dolgov blata?
    Znano je: »Ni vsak prijatelj, ki te iz dreka potegne!«

    • Tako je!
      “Naši so se borili (in se po potrebi še vedno)” za svobodo brez odgovornosti.
      Zato pa imamo tak razplet!

  4. Mobing trpijo, ker jih družba zaščiti
    Nasilje oz. trpinčenje na delovnem mestu (mobing) je vseprisotno in pogosto podcenjeno, čeprav je škoda povzročena vsem – zaposlenim in delodajalcu. V Evropi je med zaposlenimi od pet do več kot deset odstotkov žrtev različnih oblik psihičnega nasilja na delovnem mestu. Pri nas je pred dvema letoma 15,2 odstotka vprašanih v javnomnenjski raziskavi dejalo, da so bili žrtve mobinga. Tako je v uvodu članka »Trpijo, ker nočejo izgubiti službe« zapisala Simona Drevenšek v SVETU KAPITALA, 9. Januarja 2019. O mobingu govorimo takrat, ko gre za dalj časa trajajoče trpinčenje na delovnem mest, vsaj šest mesecev. Družinski zdravniki pa ocenjujejo, da je kar od 70 do 80 odstotkov vseh obiskov bolnikov zaradi bolezni, ki so povezane s stresom, psihiatri pa poročajo, da je vsaj desetina psihiatričnih obolenj zaradi pritiskov na delovnem mestu. Sam se pred leti predčasno končal delovno kariero, kar je bila posledica trpinčenja na delovnem mestu. V stiski sem se najprej obrnil na Inšpektorat za delo, a moj primer zanj ni kazal nobene kršitve zakonov, pisal sem Inštitutu za delo v Ljubljani, prejel nisem nobenega odgovora, iskal pomoč pri odvetnikih, a nobeden se ni hotel lotiti primera mobinga. Zaradi vedno večje stiske sem trikrat zatekel na psihiatrijo, kjer se »beseda mobing ni poznala« in sem prejel diagnozo, da trpim za »prilagoditveno motnjo«. Počutil sem se odpisan in izbrisan, saj se nisem znal »prilagoditi trpinčenju« na delovnem mestu. Pristal sem na Zavodu za delo in nato 3 leta na cesti do predčasne upokojitve. Posledice te obravnave čutim, na zdravju in pri pokojnini. Še vedno podoživljam tisto moro, a nihče ne ugotovi posttravmatske motnje. Nekatere svetovne raziskave kažejo, da naj bi od 50 do 70 odstotkov žrtev mobinga zbolelo za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo (K-PTSM). Moj primer je bil kasneje obravnavan v diplomskem delu na FDV, kjer pa je bil ugotovljen mobing oz. trpinčenje na delovnem mestu. Kasneje sem zbolel za neozdravljivo parkinsonovo boleznijo. Še vedno ne morem razumeti družbe, ki bi se rada ponašala, kako skrbi za ogroženega človeka, a več ali manj dopušča trpinčenje na delovnem mestu, saj ga slabo odkriva, slabo sanira in sankcionira. Ker to ne počne, se ta pojav vedno veča in je vedno večja gneča najprej pri družinskih zdravnikih in nato pri psihiatrih, za zdravstvo pa primanjkuje denarja. Spirala, ki ji ni konca, dokler se država oz. se oblast resno ne vpraša in ne razišče, koliko je trpinčenja na delovnem mestu in seveda kolikšna je škoda, človeška in materialna. Kazenski zakonik se glede trpinčenja oz. šikaniranja na delovnem mestu glasi: (1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let. (2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Zakaj družinski oz. osebni zdravniki in specialisti psihiatri, kamor se žrtve najprej zatekajo, ne prijavljajo tožilstvu sume kaznivega dejanja trpinčenja na delovnem mestu? Ali ni to njihova uradna dolžnost? Kot razumem, oblast raje vidi, da se to ne počne, saj država nima razdelanega koncepta, ne mreže in specializiranih inštitucij za profesionalno obravnavo žrtev mobinga kot imajo naše zahodne sosede.
    V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči, je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji je pred let opravljena študija pokazala, da zaradi strahu trpinčenih sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard evrov letno. V Avstriji je študija pokazala, da mobing v državi letno povzroči več kot 3 milijarde škode, v Švici pa 4 milijarde frankov. Zato Švica obravnava mobing v okviru ministrstva za gospodarstvo, kar je najbolj učinkovito. Lani sta morala Evropski parlament in Evropska investicijska banka po sklepu sodišča plačati žrtvi mobinga 10.000 evrov odškodnine. Kdaj bomo Sloveniji zvišali dodano vrednost na zaposlenega z večjim vložkom znanja in manj garanja in nič trpinčenja?

  5. Zopet smo na TV Tedniku nacionalne televizije, nocij 21. januarja, gledali kako »oblast«, to je vlada oz. ministrstvo za javno upravo, spoštuje pravno državo, to je zakonodajo. Zopet je bil prikazan problem kršitve zakona, ki so ga doživljale čistilke, ki so čistile prostore ministrstva. Javno je bil prikazan problem neplačevanja prispevkov za pokojnino Zpizu. Čistilke bodo zato imele nižje pokojnine, če ne bodo same zmogle izterjati prispevke, namesto da bi jih izterjala država. To se dogaja že desetletja, kar kaže, da je pravna in socialna država le na papirju, čeravno skrbniki pravne in socialne države dobivajo plače. Tudi poslanci. V oddaji je bilo prikazano, kako konkretna fizična in pravna oseba ni odvedla oz. je zadržala prispevke za pokojnine delavk čistilk za svoje potrebe, kar je kršitev zakona, kraja, kaznivo dejanje. Zopet je bilo prikazano tako, da ta problem ostane le prizadetim čistilkam. Same naj izterjajo prispevke, seveda s pomočjo inštrumentov in organov pravne države, če to seveda znajo in zmorejo aktivirati te organe. Vprašujem »oblast«, stroko in javnost, mar ni tisti, ki vidi, da je storjeno kaznivo dejanje oz. obstaja sum za kaznivo dejanje, dolžan ta sum posredovati organom pravne države, to je tožilcem ali policiji, sicer če tega ne stori, je storil kaznivo dejanje ne prijave kaznivega dejanja? Ministrstvo za javno upravo je sicer le prekinilo pogodbo z podjetnikom, ki je oškodoval te čistilke. Zakaj torej oblast sama oz. ministrstvo ni pozvalo državnega tožilca in/ali mu podal prijavo suma storitve kaznivega dejanja? Seveda nisem in še ne razumem, ter ne sprejemam, da tožilci po taki televizijski oddaji vendar samoiniciativno sami ne obravnavajo prikazan primer sum storitve kaznivega dajanja. Sam sem doživel ravno nasprotno. Tožilec, ki je videl TV oddajo, kjer naj bi jaz storil kaznivo dejanje, je takoj sprožil preiskavo in podal obtožnico sodišču zoper mene. Sodišče me je po par letih oz. par obravnavah oprostilo in me spoznalo za nedolžnega. Enako vprašanje kot za vlogo tožilcev velja tudi za ukrepanje inšpektorata za delo. Kako na to gledajo nadrejeni državnega tožilstva in pristojnih inšpekcij? Kako na to gledajo parlamentarne stranke, poslanci? Javnost, volivce to gotovo zelo zanima? Mar naj kar TV tednik prične opravljati to, kar naj bi počeli organi pregona, ki pa jih nadzirajo pristojni in izvoljeni varuhi pravne države. Mar niso »oblast« in državni organi pregona v službi ljudstva, da zaščitijo prizadete, tudi čistilke?!

    • Odgovor je samo eden, da delajo načrtno tako.
      Da si bomo zaželeli socializem nazaj.
      Je lahko še kakšen drug razlog?

  6. Odgovor je samo eden, da delajo zgolj to, kar jim veleva dopušča izvoljena politika, leva in desna, ter kar sprejemljivo za večino državljanov, saj so kar tiho. Le prizadeti so prepuščeni samim sebi.
    Seveda takšna kultura naoda ne potrebuje demokracije. Žal.

  7. V Časniku, 30. aprila letos, sem bral članek dr. Staneta Grande, člana SAZU, kjer piše: «Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce. Skrb za pošten odnos do dela in delavca je značilnost krščanske družbe in politike, zlorabljanje pa liberalizma in komunizma”.

    Žal nisem zasledil nobenega odziva na to v zgodovini preizkušeno in potrjeno pravilo.
    Ne desna, ne leva stranka ni na predvolilnih soočenjih aktualizirala, da družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce.
    https://www.casnik.si/druzbeni-sistem-cenimo-po-skrbi-za-delavce/

  8. Temeljni problem je sama slovenska katoliška desnica.
    »Ne glede na vzroke je temeljni problem sama slovenska katoliška desnica.
    Namesto da bi se javno zavzemali za gospodarski in posebno socialni razvoj v skladu s slovensko tradicijo in potrebami, so jim glavna skrb dobra politična ali siceršnja donosna politična mesta.
    Od nečesa je treba živeti, toda v politiki je vendar potrebna tudi ideologija, gospodarski in socialni načrti, ne zgolj kariera.«
    Prof.dr. Stane Granda, član SAZU
    https://www.casnik.si/index.php/2016/05/12/je-slovenija-se-katoliska/

  9. Zakaj pravna država ne deluje?

    Naša »pravna država« pusti politike na miru, velike lopove pa tudi, ali pa jih milo kaznuje. Politika je sprejela take zakone, npr. o lastninjenju družbenega premoženja, podjetij, da se še danes ne ve, kaj je prav in kaj ne, brez tega pa ne deluje nobena pravna država, ne tožilci, ne pravosodje.
    Politika je s svojimi zakoni zapeljevala direktorje oz. menedžerje v skušnjavo, da so ti lahko pri privatizaciji družbene lastnine prevzemali podjetja brez lastnega denarja in tako bogateli, podjetja pa oškodovali in mnoga v stečaj poslali.
    Nastala je bančna luknja zaradi menedžerskih nevračljivih kreditov, ki jo sedaj saniramo davkoplačevalci.
    Nihče za to ne odgovarja, še najmanj politiki, čeravno je ta rop stoletja rezultat njihovih zakonov.
    Nihče od politikov za to še ne odgovarja, bankirji skoraj nič, menedžerji sorazmerno zelo malo, pa še v zaporu jim je tako udobno, da pišejo ekspertize, kaj je prav za nacionalno ekonomijo.
    Politiki so torej poskrbeli in skrbijo, da niso skoraj za nič odgovorni, čeprav imajo največjo moč v državi.
    Napisali in sprejeli so si zakone, da njihova odgovornost samo tone, je tabu.
    To nazorno kažejo volitve, ko jih še nihče pobara za njihovo odgovornost za stanje pravne države, ki se zakriva z velikimi novimi krediti države, najetimi v tujini.
    Odgovornost politikov se v naši državi še ne pozna, saj so vsi »naši«?!
    Obče pa je znano: “Brez tožnika ni sodnika”!
    Torej, če tožilci ne delujejo, tudi sodstvo ne deluje!
    Naša izvoljena politika, pa je napisala zakonodajo, da se ne ve, kaj je prav in kaj ne, niti se ne pozna odgovornih po zakonu in logiki.
    Po volji politike pa je tožilstvo popolnoma samostojen državni organ, čeprav spada pod vlado oz. ministrstvo za pravosodje, a ga lahko nadzoruje in ocenjuje le Tožilski svet, kjer imajo večino zopet tožilci.
    Tako tožilci nadzorujejo sami sebe.
    Kar je absurd, saj to ni noben nadzor, ne s strani tistih, to je politike, ki jih je postavila, niti ni nadzora tožilskega dela s strani državljanov, katerim naj bi služili.
    Komu torej tožilci odgovarjajo, kdo sme ocenjevati njihove rezultate dela?
    Samo tožilci, nihče drug, ne politiki ne ljudstvo. »Kadija tuži, kadija sudi«, kot v Bizancu.
    Za stanje pravne države, zlasti tožilstva, politika torej ne sme odgovarjati, pravi politika, kar je za politike udobno, a je perfidno zavajanje državljanov, ki pričakujejo in plačujejo za svojo varnost in varnost njihovega premoženja.
    Tako je v SFRJ zavajala Partija, ki je vse obvladovala, a za nič nikoli odgovarjala.
    Nove Partije pa nadaljujejo tradicijo odgovornosti po vzoru KP.
    Tako ne more delovati nobena država, preje propada.
    Ljudstvo pa ima tako oblast, kot si jo zasluži!

  10. Kaj je zadosten dokaz goljufije, da je podjetnik neplačnik prispevkov za zaposlene storil kaznivo dejanje oz. kdaj ga tožilec mora ali lahko preganja?
    Ga. Barbara, ki je sedaj le državna tožilka, je o problemu tožilstva in o prispevkih govorila v nedavni oddaji na RTV SLO 3, kjer je povedala, da je kot generalna državna tožilka “zaščitila” tožilce pred pritiski politike, in sicer tako, da tožilci ni so bili dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike. To je storila potem, ko je US na pobudo ZSSS po 13 letih popravilo (“moralno sprevržen”) zakon, ki je dovoljeval podjetnikom zadržanje prispevkov zaposlenih, to je, da jih podjetniki lahko ne odvedejo Zpizu, pri čemer podjetniku niti ni bilo potrebno obvestiti zaposlene, da ni odvedel njihove prispevke Zpizu Celo legalno je bilo, da je podjetnik neplačnik izročal zaposlenemu plačilni list, na katerem se ne vidi, da prispevki niso plačani. Prizadeti je bil torej zaveden in ogoljufan in oškodovan, tudi pri pokojnini. Takšen absurden zakon je torej sprejel DZ RS na predlog vlade mag. Antona Ropa in je torej veljal 13 let, dokler ni ustavno sodišče odpravili ustavno protiustaven člen zakona, na predlo ZSSS. Ta absurdni zakon ni popravila torej nobena vlada, motil ni nobeno politična stranko oz. koalicijo. Kljub temu pa mnogi podjetniki niso in še ne plačujejo prispevkov, saj nihče ne kaznuje. Predlani pa je DZ RS jeseni l. 207 dopolnil zakon,predlani spremenjeni zakonodajo, tako da e Zpiz sedaj le dolžan obvestiti zaposlenega, da njegov delodajalce ni odvedel prispevke Zpizu. Ironija je, da je Zpiz edini nosilec in izvajalec sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, a njegova nova naloga je zgolj to, da mora obvestiti delavca, kakšne so oziramo bodo posledice, če njegov delodajalec, sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. To ironijo so uzakonili poslanci v DZ RS! Kakšna je torej njihova odgovornost, ko se še naprej lahko goljufa zaposlene? V glasilu Zpiza ,»Vzajemnost«, berem: »«Nova zakonodajna ureditev nedvoumno namreč terja tudi od delavcev, ki bodo dobili takšna obvestila od zavoda, da skladno s pravno ureditvijo pravočasno uresničujejo tudi svoje pravice in tako prispevajo k izboljšanju pravne varnosti.« Tam še piše, da mora delavec sam ukrepati, vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika. In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic prizadetih zaposlenih? Mar ni takšen sprejeti zakon v posmeh zaposlenim? Zato ne bi bilo prav, da se za vse navedeno terja odgovor le od tožilke ga. Barbare Brezigar, ki odhaja v pokoj. Ona lahko pojasni svoje stališče, ki ga je imela kot generalna državna tožilka, kar že dolgo ni. Ker tožilstvo torej že vseskozi in tudi sedaj ne vlaga obtožnic zoper podjetja neplačnike, je za odgovor o vzrokih za tako ravnanje tožilstva poklican g. Drago Šketa, sedanji generalni državni tožilec ali/in organ ki bdi nad delovanjem tožilstva. Povsem jasno pa je, da je za to absurdno stanje v praksi, da podjetnik/je lahko prikrito zadrži tujo lastnino- prispevke nekaznovano, najbolj odgovorna politika s svojim zakoni, ki dopuščajo goljufanje. Politiki, stranke oz. poslanci so odgovorni za kvaliteto zakonov, če to ne nadzorujejo, kako zakon deluje v praksi, ne opravljajo naloge, ki jo zahteva mandat za oblast in seveda odgovornost delovanje zakonov. Novinarji oz. mediji, kot četrta veja oblasti v službi ljudstva bi morali vztrajno pozivati vodilne slovenske politične stranke, da naj na nacionalnih ali drugih medijih predstavijo svoje pogled na opisano absurdno stanje za mnoge zaposlene. Seveda, če jih sploh skrbi njihov mandat in kako do glasov volivcev. Za to pa naj poskrbijo mediji v interesu javnosti-volivcev, da jim postavijo prava vprašanja?

  11. Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Pristojnosti policije in tožilstva so natančno določena z zakonskimi pooblastili, ki določajo njune aktivnosti. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.
    Erika Repovž , svetovalka za odnose z javnostmi, Vrhovno državno tožilstvo RS

    https://www.dnevnik.si/1042859942/mnenja/odprta-stran/cistilke-brez-plac-in-prispevkov-tozilci-pa-nic-2

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite