Neplačevanje prispevkov res ni kaznivo?

17
526

Neplačevanje prispevkov res ni kaznivo?Čistilke, ki so čistile prostore javnega sektorja in ostale brez plač in prispevkov, je primer slabega ravnanja delodajalca, ki sta ga javnosti predstavila Dnevnik in  Tednik-RTV. Jasno je bilo prikazano, kdo je podjetnik, ki je zadržal pokojninske prispevke čistilk.

»Pokojnina je pravica iz socialnega zavarovanja, za katero morajo biti tudi plačani prispevki. Obdobje, v katerem so bili prispevki zgolj obračunani, ne pa tudi plačani, pa se upošteva le  v pokojninsko dobo«, je izjava vlade.

Marjan Papež, generalni direktor Zpiz-a pa pravi, da neplačani pokojninski prispevki za delavce v delovnem razmerju niso omembe vreden problem, saj zaposleni da niso oškodovani ter kaznivo dejanje delodajalcev zanj ni aktualno. Mediji pa že leta poročajo o tem problemu.

Predsednica Delovnega sodišča Ana Jaklič je jasno dejala: »Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi take delodajalce kaznovali, si ne bi še upali to početi.«

Tožilci niso dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike

Ko je bila Barbara Brezigar generalna državna tožilka, tožilci niso mogli preganjali delodajalcev, saj je tedaj kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino. Šele ustavno sodišče je popravilo zakon, ker je pomenil protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Po tem sklepu US je politika pričakovala obtožbe neplačnikov, kar je generalna državna tožilka čutila kot pritisk politike na tožilce. Zato jih je “zaščitila”. Menila je, da zaradi do tedaj veljavne zakonite prakse neplačevanja, tožilci niso dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike.

Žalostni so primeri delodajalcev v državni lasti, ki več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci  zavrgli ovadbe prizadetih, češ da prispevki niso »plačilo« za delo, ampak je to le neto plača, zato delojemalci niso oškodovani. Tožilci niso uspeli neplačniku dokazali naklepa.

Vplivni slovenski ekonomisti neplačevanje prispevkov vidijo kot »posojilo države« podjetjem  z likvidnostnimi težavami. Takemu mišljenju že desetletja  sledi vsa politika. Krivično, saj zaposleni vendar z delom zasluži tudi prispevke za svojo pokojnino. Politika pa dopušča, da se lastnik podjetja samovoljno kreditira s sredstvi zaposlenih.

Cenimo poštene podjetnike, ki poslujejo  za svoj račun. Oblast pa podpira tiste neuspešne, ki se rešujejo s sredstvi zaposlenih in države. Državljani tudi zato malo zaupamo politiki, pravosodju in tožilcem, najbolj pa zaupamo gasilcem. Javno sem vprašal, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je viden sum storitve kaznivega dejanja? Dobim odgovor:

»Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu.«

Tožilstvo torej ne bi zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu, če ne bi bilo mojega pisma v Dnevniku. Pridobil sem še pojasnila Ministrstva oz. ministrice za pravosodje Andreje Katič, kjer piše:

»Vrhovno državno tožilstvo RS je Ministrstvu navedlo, da je državni tožilec, ki  za  sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar le za tiste z zadostno verodostojnostjo.«

Generalni državni tožilec Drago Šketa pa je mnenja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva«.

Zakaj država neplačevanje socialnih prispevkov ne obravnava kot kršitev lastninskih pravic in kaznivo dejanje tako tudi kaznuje? Pravosodna Ministrica torej pravi, da je tožilec po zakonu dolžan, -tudi za sume, ki jih izve iz medijev-, sprožiti postopke pregona. Pismena ovadba torej ni obvezna. Javnost čaka na sporočila Tožilstva v tej zadevi.

17 KOMENTARJI

  1. “Pravosodna Ministrica torej pravi, da je tožilec po zakonu dolžan, -tudi za sume, ki jih izve iz medijev-, sprožiti postopke pregona. Pismena ovadba torej ni obvezna.”
    Seveda (menda) to velja za vse sume storitve kaznivega dejanja, ki jih tožilec zazna tudi v sporočilih medijev, ko ti aktualizirajo pojave v družbi..

  2. Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov
    Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav, da bodo oškodovani delavci imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov? Javno sprašujem aktualne politike, ali je to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo oziroma tožilko Barbaro Brezigar pa sprašujem, kateri pogoji so potrebni za dokaz o tem, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, in kdaj ga tožilec lahko preganja.
    https://www.casnik.si/tozilstvo-bolj-skrbi-lastna-neodvisnost-kot-kaznovanje-davcnih-goljufov/

  3. Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič, 2.
    DNEVNIK, 29.01.2019
    Franc Mihič se v Dnevniku (24. januar 2019) v pismu z zgornjim naslovom sprašuje, zakaj državni tožilci, po televizijskem prispevku, v katerem je bil govor o problemih čistilk v podjetju, ki je opravljalo storitev za ministrstvo za javno upravo, niso samoiniciativno začeli obravnavati omenjene zadeve, saj naj čistilke ne bi redno prejemale plač in socialnih prispevkov.
    Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Pristojnosti policije in tožilstva so natančno določena z zakonskimi pooblastili, ki določajo njune aktivnosti. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.
    Erika Repovž, svetovalka za odnose z javnostmi, Vrhovno državno tožilstvo RS
    https://www.dnevnik.si/1042859942/mnenja/odprta-stran/cistilke-brez-plac-in-prispevkov-tozilci-pa-nic-2

  4. Razumeti velja stisko vsake prizadete osebe. Je pa skupin oseb, ki so v zelo hudih težavah, v tej državi več. A niso enako varovane.

    Delavci na primer, so v tej državi, ki nikoli ni dovršila prehoda iz totalne diktature prokomunistično organiziranih delavcev, pravno in stvarno skoraj brezmejno varovani nasproti svojim podjetniškim delodajalcem. Dodatno je primer novele Ustave z dne 15. 6. 2004, po kateri je konkretno osvetljevana pravica do pokojnine še izrecno vključena v pravico do socialne varnosti (smiselno po 50. členu Ustave). Skrb zanjo je na državi.

    Povsem drugače od mnogovrstnega varstva države do delavcev je s položajem sistemsko-strukturnega opustošanja pristnega podjetništva v tej državi. O stiskah oseb iz slednje skupine se mestoma zdi, da slovenski delavci in upokojenci nimajo pojma.

    Opustošanje sega od brezkončnih bremen poslovnih davkov, posebej in nenazadnje plačno-prispevkovnih davljenj, bremen birokracij, nenaklonjenih mnenj pred organi, vse do mestoma povsem izmaličenih mehanizmov poštene konkurence. Pri čemer podjetnik za svoj podjem odgovarja z vsem svojim premoženjem.

    Zato je nesorazmerno vztrajno in vztrajno klicati k novim in novim uničujočim bremenom zoper podjetništvo in všečnim očitanjem kaznivih dejanj. Zadržimo se. Všečno preganjanim podjetnikom pa je želeti vsaj minimalnega varstva pred delavci in upokojenci. Na primer domneve nedolžnosti.

    • Kdor je pameten, si te varnosti ne želi preveč, čeprav hvalabogu da obstaja. Problem so tisti, ki obstanejo na tej “varnosti” in propadajo. To bi bilo treba preprečiti. Recimo, z javnimi deli. Pa čeprav bi avtoceste gradili tako.

    • Žiga Štupica vaš komentar je tako “enkratenm”, da ga objavite v tisku, npr. v Demokraciji. Kako gleda nanj stranka SDS, ki je dedinja političnega dela Franceta Tomšiča, je po “odzivih na vaš komentar, očitno.

  5. Žiga Štupica, kam se vi uvršačate, med podjetnike delodajalce, ali med delojemalce, to je med vse zaposlene delavce, ki jim pripada bruto plača? Ali pa ste vi zadovljen, da bi prejemali samo neto plačo?
    Vsem v javnem sektorju, ki živijo od plače, zlasti tistim proti vrhu družbenih elit, pa je samoumeven privilegij, da so jim vedno plačani tudi prispevki, zaposlenim delojemalcemi v realnem sktorju pa pošteni delodajalci (tudi državni) po potrebi kar “zasežejo prispevke” in s sredstvi svojih zaposlenih sanirajp svoje poslovanje. Vi pravite, pošteno?

  6. Žiga Štupica pišete: “Povsem drugače od mnogovrstnega varstva države do delavcev je s položajem sistemsko-strukturnega opustošanja pristnega podjetništva v tej državi. O stiskah oseb iz slednje skupine se mestoma zdi, da slovenski delavci in upokojenci nimajo pojma.”
    Berite: Poneverba plačevanja prispevkov Nemčija
    http://dejure.org/gesetze/StGB/266a.html
    § 266a
    Vorenthalten und Veruntreuen von Arbeitsentgelt
    (1) Wer als Arbeitgeber der Einzugsstelle Beiträge des Arbeitnehmers zur Sozialversicherung einschließlich der Arbeitsförderung, unabhängig davon, ob Arbeitsentgelt gezahlt wird, vorenthält, wird mit Freiheitsstrafe bis zu fünf Jahren oder mit Geldstrafe bestraft.
    (2) Ebenso wird bestraft, wer als Arbeitgeber
    1. der für den Einzug der Beiträge zuständigen Stelle über sozialversicherungsrechtlich erhebliche Tatsachen unrichtige oder unvollständige Angaben macht oder
    2. die für den Einzug der Beiträge zuständige Stelle pflichtwidrig über sozialversicherungsrechtlich erhebliche Tatsachen in Unkenntnis lässt
    und dadurch dieser Stelle vom Arbeitgeber zu tragende Beiträge zur Sozialversicherung einschließlich der Arbeitsförderung, unabhängig davon, ob Arbeitsentgelt gezahlt wird, vorenthält.
    (3) Wer als Arbeitgeber sonst Teile des Arbeitsentgelts, die er für den Arbeitnehmer an einen anderen zu zahlen hat, dem Arbeitnehmer einbehält, sie jedoch an den anderen nicht zahlt und es unterlässt, den Arbeitnehmer spätestens im Zeitpunkt der Fälligkeit oder unverzüglich danach über das Unterlassen der Zahlung an den anderen zu unterrichten, wird mit Freiheitsstrafe bis zu fünf Jahren oder mit Geldstrafe bestraft. Satz 1 gilt nicht für Teile des Arbeitsentgelts, die als Lohnsteuer einbehalten werden.
    (4) In besonders schweren Fällen der Absätze 1 und 2 ist die Strafe Freiheitsstrafe von sechs Monaten bis zu zehn Jahren. Ein besonders schwerer Fall liegt in der Regel vor, wenn der Täter
    1. aus grobem Eigennutz in großem Ausmaß Beiträge vorenthält,
    2. unter Verwendung nachgemachter oder verfälschter Belege fortgesetzt Beiträge vorenthält oder
    3. die Mithilfe eines Amtsträgers ausnutzt, der seine Befugnisse oder seine Stellung missbraucht.
    (5) Dem Arbeitgeber stehen der Auftraggeber eines Heimarbeiters, Hausgewerbetreibenden oder einer Person, die im Sinne des Heimarbeitsgesetzes diesen gleichgestellt ist, sowie der Zwischenmeister gleich.
    (6) In den Fällen der Absätze 1 und 2 kann das Gericht von einer Bestrafung nach dieser Vorschrift absehen, wenn der Arbeitgeber spätestens im Zeitpunkt der Fälligkeit oder unverzüglich danach der Einzugsstelle schriftlich
    1. die Höhe der vorenthaltenen Beiträge mitteilt und
    2. darlegt, warum die fristgemäße Zahlung nicht möglich ist, obwohl er sich darum ernsthaft bemüht hat.
    Liegen die Voraussetzungen des Satzes 1 vor und werden die Beiträge dann nachträglich innerhalb der von der Einzugsstelle bestimmten angemessenen Frist entrichtet, wird der Täter insoweit nicht bestraft. In den Fällen des Absatzes 3 gelten die Sätze 1 und 2 entsprechend.
    Poneverba plačevanja prispevkov V ZRN
    § 266a
    Neplačevanje prispevkov in poneverba plačevanja prispevkov

    (1) Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.
    (2) Prav tako se kaznuje delodajalec,
    1. ki pristojnemu zavodu posreduje napačne ali nepopolne podatke v zvezi s socialnim zavarovanjem ali delodajalec,
    2. ki pristojnemu zavodu kljub zavezanosti ne posreduje potrebnih podatkov v zvezi s socialnim zavarovanjem
    ter na ta način neupravičeno zadrži izplačilo prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, ne glede na to ali je bila plača izplačana ali ne.
    (3) Če delodajalec zadrži dele plače, ki bi jih moral za zaposlenega sicer plačati tretji osebi, pa plačila tretji osebi ne opravi in o tem tudi ne obvesti zaposlenega najkasneje do zapadlosti plačila oziroma neposredno po tem, se kaznuje z zapono kaznijo do pet let ali z denarno globo. Prvi odstavek ne velja za del plače, ki se zadrži za plačilo davka na dohodek.
    (4) Posebno težki primeri prvega in drugega odstavka se lahko kaznujejo z zaporno kaznijo od šest mesecev do pet let. O posebno težkih primerih praviloma govorimo, če storilec
    1. iz lastnega koristoljubja zadrži prispevke,
    2. večkrat zaporedoma zaradi predložitve ponarejenih ali popravljenih dokazil zadrži prispevke ali
    3. izkoristi pomoč uradnika ter zlorabi njegova pooblastila ali njegov položaj.
    (5) Z delodajalci so izenačeni naročniki pri delu na domu, domači obrti in osebe, ki so v smislu zakona o delu na domu izenačene z delodajalci ter posredniki.
    (6) V primeru iz prvega in drugega odstavka se sodišče lahko odreče kaznovanju po tem predpisu, če delodajalec najkasneje do zapadlosti ali neposredno potem pristojni zavod pisno obvesti
    1. o višini zadržanih prispevkov in
    2. pojasni, zakaj prispevkov ni mogel pravočasno plačati, čeprav se je resnično trudil.
    Če so izpolnjeni pogoji prvega in drugega odstavka in se prispevki plačajo naknadno, v roku, določenem s strani zavoda, se storilca ne kaznuje. V primerih iz tretjega odstavka, veljata prvi in drugi odstavek.
    http://dejure.org/gesetze/StGB/266a.html
    Kdo nima pojma?

  7. Prevara zaposlenih

    NA KOŽO
    Matej Lahovnik Objavljeno 25. februar 2018
    https://www.slovenskenovice.si/kolumne/prevara-zaposlenih#

    Neplačevanje prispevkov je oškodovanje tako zaposlenih kot obeh javnih blagajn..

    V obdobju zadnje finančne krize delodajalci pogosto niso plačevali socialnih prispevkov svojim zaposlenim. Neplačevanje prispevkov je seveda prevara. Prispevki za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, ki jih plačuje delodajalec, so namreč del plačila za opravljeno delo. Od letos se delavcu za čas, ko prispevki za pokojninsko zavarovanje niso obračunani, tudi ne bo več priznala pokojninska doba. To pa pomeni, da bo delavec, ki mu delodajalec ne bo obračunal in plačal prispevkov, neposredno oškodovan, saj bo prejel sorazmerno nižjo pokojnino.

    Zato je seveda treba zaostriti nadzor nad (ne)plačevanjem prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Pokojnine so že tako ali tako nizke, če pa delodajalec delavcu za del delovne dobe ne plača prispevkov, bodo ob upokojitvi še nižje. Povprečna neto starostna pokojnina je sicer januarja letos znašala 621 evrov, povprečna neto invalidska pokojnina pa 480 evrov. Okrog 26 % upokojencev je prejelo celo manj kot 500 evrov pokojnine, kar je krepko pod pragom tveganja revščine. Dolg neplačanih prispevkov za socialno varnost se v zadnjih letih zaradi ugodnih gospodarskih razmer na naših ključnih mednarodnih trgih sicer zmanjšuje, vendar je neplačevanje prispevkov še vedno prepogost pojav.

    Finančna uprava (Furs) je v februarju obravnavala 360 delodajalcev ter preverjala izplačevanje plač z vsemi socialnimi prispevki vred. Ugotovila je, da jih kar 137 plač ni izplačalo, medtem ko so v 50 primerih izplačali neto plače, ne pa tudi prispevkov. Kaže, da se nekateri delodajalci pri nas še vedno ne zavedajo, da je neplačevanje prispevkov zaposlenim kaznivo dejanje, saj so oškodovani tako zaposleni kot pokojninska in zdravstvena blagajna. Če delodajalec ni sposoben plačevati vseh prispevkov svojim zaposlenim, je bolje, da zapre svojo dejavnost. Furs proti tem delodajalcem sicer uvede ustrezne postopke oziroma jih sankcionira z globo. Prav pa bi bilo, da proti tistim delodajalcem, ki sistematično goljufajo svoje zaposlene in državo, ukrepa tudi državno tožilstvo.

  8. Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce
    DNEVNIK, 30. maj 2018
    Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, menil: »Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visokoizkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstva in razsipno državo.«
    To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki želijo dobiti mandat za oblast. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.«
    Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države. »Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce,« je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili.
    Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042823867/mnenja/odprta-stran/druzbeni-sistem-cenimo-po-skrbi-za-delavce-180529

  9. Zakon ni varoval delavce
    Delo, 9. Januar 2019
    V Pismih bralcev sem 7. januarja prebral razmišljanje gospoda Marijana Čandra Grenka izkušnja s sodstvom. Menim, da sta naslov in tema zelo aktualna. Tako kot gospod Čander se tudi jaz strinjam z zapisom urednika Alija Žerdina, po katerem peripetije v pravosodnem sistemu kažejo, da »ima ta skupnost problem z razumevanjem, kaj je dopustno in kaj ni«. Ta problem ustvarja politika in prenaša se na vse sfere družbe. Kaj je dopustno in kaj ni, se tudi sam sprašujem po nedavnem ogledu televizijski oddaje, v kateri sta nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar in nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič govorila o neplačevanju pokojninskih prispevkov in o državi, ki nič ne ukrene. Problem imajo predvsem zaposleni v gospodarstvu. Vlada mag. Antona Ropa je pred leti uzakonila meni nerazumljivo možnost, da podjetje zadrži prispevke zaposlenih in jih ne nakaže Zpizu, in to kar brez vednosti oz. soglasja zaposlenih. Leta 2011 je ustavno sodišče po 13 letih odpravilo to absurdno možnost. Kljub temu se to goljufanje zaposlenih in države nadaljuje. V 50. členu ustave piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« Država pa se izmika tej skrbi za delovanje pokojninskega zavarovanja, katerega skrbnik je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ( Zpiz). Barbara Brezigar je v tej oddaji povedala, da tožilstvo v obdobju , ko ga je vodila, ni moglo ukrepati proti podjetnikom neplačnikom prispevkov, saj je veljal zakon, ki je to dovoljeval. Povedala je tudi, da je politika na lepem dala pobudo za veliko obtožb proti podjetjem neplačnikom. Zanjo je bil to pritisk politike na samostojnost tožilstva in vmešavanje politike v delovanje tožilstva, zato je takrat stopila v bran tožilcem. Ti namreč podjetniku, ki je zadrževal prispevke, tudi po tem, ko so zakon odpravili, niso mogli očitati namena oz. naklepa, če pa je zakon dovoljeval takšno prakso. Sprašujem se, kakšen naklep neki bi bilo treba dokazati podjetniku, ki je prispevke preprosto zadržal za svoje potrebe, brez vednosti in soglasja zaposlenih. Mar ni to kraja in kaznivo dejanje?
    Politika je po tem »odporu tožilcev« umaknila svojo pobudo in tako odobrila ravnanje tožilstva, ki še vedno ne preganja podjetnikov, ki to še vedno počnejo, čeravno od leta 2011 ni več zakona, ki je to žal dopuščal 13 let. Tako ostajajo in še nastajajo oškodovani zaposleni nemočni in bodo imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov. Ali ni poslanstvo pravne države, da skrbi kaznovanje goljufov in izterjavo prispevkov?
    Franc Mihič

  10. Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave sumov
    DNEVNIK, 30.05.2019
    V prispevku z naslovom Čistilke brez plač in prispevkov, tožilci pa nič v Dnevniku, 24. januarja, sem vprašal državno tožilstvo, ali se ni državni tožilec dolžan odzvati tudi na objave v medijih, ko je v objavi medija viden sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno državno tožilstvo RS je v Dnevniku (29. januarja) odgovorilo: »Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.«
    Če prav razumem to sporočilo, tožilstvo ne bi zadeve odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu, če ne bi bilo pisma »gospoda Mihiča« v Dnevniku. Vezano na to zadevo pa mi je tudi ministrstvo za pravosodje oziroma njihov sektor za pravosodno upravo podal (19. 2. 2019) pisni odgovor, kjer med drugim piše: »V nadaljevanju podajamo le neobvezujoče mnenje, saj so za razlago določb zakonov v konkretnih zadevah pristojna sodišča in drugi pristojni organi. Glede na vsebino izpostavljene določbe 16. člena ZKGP lahko ocenimo, da zakon ne določa, v kakšni obliki mora do državnega tožilca ‘priti glas o kaznivem dejanju’.« Na poslansko vprašanje v zvezi z odzivanjem državnega tožilstva na sume storitev kaznivih dejanj, ki izhajajo iz medijskih objav, pa je odgovorila ministrica za pravosodje Andreja Katič. Med drugim pravi: »Ministrstvo za pravosodje je v zvezi z vprašanjem naslovilo za posredovanje elementov za odgovor na poslansko vprašanje tudi na Vrhovno državno tožilstvo RS, ki je navedlo, da državni tožilec, ki za dejansko stanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja in posledično za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, seveda dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar… ne smejo reagirati na vsakršno… obvestilo ali podatek, ki ni podprt z zadostno verodostojnostjo… Relativno nizko število tako začetih postopkov pa ne pomeni, da državni tožilci na vsebino medijskih objav in na dolžnost samoiniciativnega odzivanja na obstoj glasu o kaznivem dejanju niso pozorni.«
    Mnenje ministrice skratka je, da je zakonska ureditev tega področja ustrezna. Generalni državni tožilec Drago Šketa (je) meni(l): »Če imaš le ribiško palico, nihče ne more pričakovati takšnega ulova kot z ribiško mrežo. Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Predsednica delovnega in socialnega sodišča Ana Jaklič je dejala: »Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje. Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje.«
    Državna tožilka Barbara Brezigar je o tem spregovorila na RTV SLO. Ko je kot generalna državna tožilka vodila tožilstvo, tožilci niso preganjali delodajalcev, saj je kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino in so jih lahko zadržali brez soglasja zaposlenih, kar je vendar kraja lastnine zaposlenih. Šele ustavno sodišče je popravilo zakon, ker je pomenil protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Celo delodajalci v državni lasti več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci zavrgli ovadbe. Niso se strinjali, da je neplačevanje prispevkov kaznivo dejanje, saj da prispevki niso »plačilo« za delo, ampak je to le neto plača, zato delojemalci niso oškodovani. Tožilci tudi niso dokazali naklepa neplačnika.
    So torej prispevki le »darilo« delodajalca zaposlenim, ne pa »plačilo« za delo? Nihče kaznovan in mnogi »po potrebi« ne plačujejo prispevkov. Izvršna in zakonodajna oblast nista naredili reda, ampak sta prizadetim le priznali leta brez plačanih prispevkov v pokojninsko dobo, ne pa za osnovo izračuna pokojnine. Marjan Papež, generalni direktor ZPIZ, pravi, da neplačani prispevki za delavce v delovnem razmerju niso omembe vreden problem. Zaposleni niso oškodovani in kaznovanje delodajalcev zanj ni aktualno. Res ni nihče oškodovan? Ali ni zadržanje prispevkov zaposlenih kaznivo dejanje kraje njihove lastnine, kot pravi US? Javnost skratka še čaka na epilog oziroma sporočilo o zadevi »Čistilke brez plač in prispevkov«, ki jo obravnava pristojen tožilec.
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042887690/mnenja/odprta-stran/drzavni-tozilec-se-je-dolzan-odzvati-na-medijske-objave-sumov

  11. Neplačilo pokojninskega prispevka ima za posledico doživljenjsko nižjo pokojnino, kar je za človeka velika krivica in socialni problem.

    Najboljši pregled nad neplačevanjem pokojninskih prispevkov ima ZPIZ, Zato bi morala biti zakonska dolžnost ZPIZa, da vloži ovadbo zoper neplačnika na tožilstvo.

    Država bi morala opravičeno neizterjane pokojninske prispevke nadomestiti iz proračuna in tako omogočiti upravičencu prejem poštene pokojnine.

  12. Kdaj bodo politiki, ob pomoči medijev in sindikatov ter civilne družbe, poskrbeli, da bodo posledice svojega nevestnega dela nosili pristojni, ki so oškodovali državo oz. zaposlene, ki imajo zato nižje pokojnine in po volji nenravnih zakonov države, da zaradi koristi delodajalca vse tveganj in škodljive posledice nosi le delavec?
    Ustavno sodišče je leta 2011 po 13 letih, na pobudo Semoličevih sindikatov, odstranilo iz zakona besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih.
    Ustavno sodišče je ugotovilo: »Taka zakonska ureditev je protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec.
    https://cekin.si/clanek/izobrazevanje_in_zaposlitev/ce-dobite-posto-od-zpiza-bo-to-slaba-novica-zpiz-neobracunani-prispevki.html

  13. Kot že rečeno, je državna tožilka Barbara Brezigar o neplačevanju prispevkov nedavno spregovorila na RTV SLO. Ko je kot generalna državna tožilka vodila tožilstvo, tožilci niso preganjali neplačnike delodajalce, saj je kar 13 let veljal zakon vlade Antona Ropa, ki jim je dovoljeval neplačevanje prispevkov za pokojnino in so jih lahko zadržali brez soglasja zaposlenih, kar je kraja lastnine zaposlenih. To prakso ni oporekala nobena, ne leva, ne desna politika (!!!). Šele na kasno pobudo ZSSS je US je odpravilo člen zakona, saj je ugotovilo, da ta omogoča protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Politika je po tem sklepu US potem le izrazila pričakovanje, da bodo tožilci vložili obtožbe zoper neplačnike. B. Brezigar je kot generalna državna tožilka smatralo kot pritisk politike in je tožilce “zaščitila” pred pritiski politike. Menila je, da zaradi do tedaj veljavne zakonite prakse neplačevanja prispevkov tožilci niso tudi za naprej dolžni vlagati obtožb zoper neplačnike. Žalostni so primeri delodajalcev v državni lasti, ki več let niso plačevali prispevkov, a so tožilci zavrgli ovadbe prizadetih delojemalcev. Tožilstvo se ni strinjalo, da bi bilo neplačevanje prispevkov kaznivo dejanje po 196. Členu KZ-1, saj da se prispevki naj ne bi obravnavali kot »plačilo« za delo, ampak je to le neto plačo. Tako delojemalci naj ne bi bili oz. niso oškodovani. Tožilci tudi niso uspeli na sodišču dokazati naklepa neplačnika. Mar so torej prispevki le »darilo« delodajalca zaposlenim, ne pa »plačilo« za delo? Mar ni to zabloda in zavajanje ter diskriminacija državljanov, saj se zaposlenim v gospodarskem sektorju »darilo« po potrebi ne izplača, a to nikdar ni dopustno v javnem sektorju, kjer vsi dobivajo plačane prispevke, ki da so »darilo« delodajalca, velja tudi za tožilce in še mnoge druge na oblasti in v javni sferi. Neplačniki torej niso bili, ne obtoženi, ne kaznovani. Zato mnogi niso plačevali in še ne plačujejo prispevkov, saj jih nihče ne kaznuje. Izvršna in zakonodajna oblast nista naredili reda med neplačniki, ampak priznata prizadetim zaposlenim leta brez plačanih prispevkov v pokojninsko dobo, ne pa za osnovo izračuna pokojnine. Marjan Papež, generalni direktor Zpiz-a pa je zelo zadovoljen z doseženimi rezultati dela Zpiz-a, saj pravi, da neplačani pokojninski prispevki za delavce v delovnem razmerju ni bil omembe vreden problem. Zaposleni da niso oškodovani in po zakonu sicer kaznivo dejanje delodajalcev zanj ni aktualno. Mediji pa že leta poročajo o tem problemu oškodovana delojemalcev in proračuna. Mar samo enim zaposlenim v naši državi pripada poleg neto plače tudi »darilo« – plačani prispevki-, drugim zaposlenim pa to darilo oblast odreka? Mar zaposleni res niso zaslužili bruto plače? Profesor ekonomije dr. M. J. neplačevanje prispevkov vidi kot »posojilo države« podjetjem z likvidnostnimi težavami. S čigavimi sredstvi? Ali je kdo vprašal o tem vprašal kreditodajalce, to je očitno brezpravne zaposlene. Takemu mišljenju pa že desetletja sledi vsa politika. Skrajno krivično, saj zaposleni vendar z delom zasluži tudi prispevke za svojo pokojnin, ki zanj niso ne darilo, ne sredstva za samopostrežne kredite. Politika pa dopušča, da se lastnik podjetja samovoljno kreditira s sredstvi zaposlenih, celo podjetja v državni lasti. Ustavno sodišče je torej ugotovilo: »Taka zakonska ureditev je protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev. Zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec. Kakšna je to ekonomsko politična šola?

  14. V tem članku je obravnavan problem neplačevanja pokojninski prispevkov, ki kaže, da politika ne zmore empatije in ne ve kaj je prav, saj ne poskrbi za zaščito lastnine zaposlenih, to so neto plača in prispevki, plača pripada delojemalcu, prispevki pripadajo državi, -Zpizu-, in katere bi morala država izterjati sama. Tako tudi ne ščiti poštene delodajalce, saj favorizira nepoštene, ko jim dopušča da brez vednosti zaposlenih nekaznovano zadržijo za svoje potrebe pokojninske prispevke delojemalcev. Tako jih ne dobi Zpiz in jih nima zaposleni, zadrži pa se jih delodajalec, kar je v normalni državi kaznovano.
    V članku je pravzaprav odprt zelo pomemben problem, ki ni vezan samo na neplačevanje prispevkov, ampak je to problem delovanja tožilstva, kar močno vpliva na delovanje in učinkovitost pravne države.
    Vrhovno državni tožilstvo je v Dnevniku objavilo: Franc Mihič se v Dnevniku (24. januar 2019) v pismu z zgornjim naslovom sprašuje, zakaj državni tožilci, po televizijskem prispevku, v katerem je bil govor o problemih čistilk v podjetju, ki je opravljalo storitev za ministrstvo za javno upravo, niso samoiniciativno začeli obravnavati omenjene zadeve, saj naj čistilke ne bi redno prejemale plač in socialnih prispevkov. Gospoda Mihiča obveščamo, da sta funkciji odkrivanja in funkcija pregona kaznivih dejanj v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov: policije kot prvostopenjskega organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Pristojnosti policije in tožilstva so natančno določena z zakonskimi pooblastili, ki določajo njune aktivnosti. Državno tožilstvo od organov odkrivanja in od ustreznih inšpekcijskih služb v konkretnem primeru ni prejelo kazenske ovadbe. Ker zakon določa, da se je državni tožilec sicer dolžan odzvati na glas o sumu storitve kaznivega dejanja, za kar štejemo pismo gospoda Mihiča, je Vrhovno državno tožilstvo RS zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilstvu.
    Erika Repovž, svetovalka za odnose z javnostmi, Vrhovno državno tožilstvo RS
    https://www.dnevnik.si/1042859942/mnenja/odprta-stran/cistilke-brez-plac-in-prispevkov-tozilci-pa-nic-2

    Tožilstvo je torej meni in javnosti sporočilo, da torej ne bi zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu, če ne bi bilo mojega pisma v Dnevniku oz. ne bi bilo pismene ovadbe suma storitve kaznivega dejanj. Ministrica za pravosodje Andreje Katič pa poda drugačno sporočilo: «Vrhovno državno tožilstvo RS je Ministrstvu navedlo, da je državni tožilec, ki za sume storitve kaznivega dejanja izve iz medijskih objav, dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, vendar le za tiste z zadostno verodostojnostjo.« Razlika odgovorov Vrhovnega državnega tožilstva v Dnevniku in v odgovoru ministrice za pravosodje, je izredno pomembno vprašanje.
    Ali je torej državni tožilec, ki za tiste sume storitve kaznivega dejanja z zadostno verodostojnostjo, ki jih izve iz medijskih objav, dolžan sprožiti ustrezne postopke pregona, brez pismene ovadbe npr. državljana, ali ni dolžan tega storiti?
    Vse , politike in aktivna državljane, bi moral odgovor na to odprto vprašanje, zelo zanimati.

  15. Delavcu v normalnih državah in skupnostih za opravljeno delo po uradno sklenjeni pogodbi pripada bruto plača-od te je kot svoboden pripadnik skupnosti v skladu z vnaprej predpisanimi zakoni potem(ne prej!) dolžan v predpisanem roku plačevati uradno in natančno določene predpisane davke ter prispevke. Kako je to v praksi v dogovoru z njim! konkretno izpeljano je drugotnega pomena. Če pa zakoniti davki in prispevki niso plačani,je to najmanj prekršek oz. kaznivo dejanje.
    Dokler nam vsem to ne bo jasno,bo to nedvomno dokaz,da še vedno živimo v totalitarni in nesvobodni skupnosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite