Tovarišija – farbarija

30

V poglavjih Aleša Gabriča o 20. stoletju v Slovenskem zgodovinskem atlasu in v knjigi Jožeta Pirjevca Tito in tovariši je uporabljena metoda dekriminalizacije totalitarnega titoizma. Taka interpretacijska in ideološko partijna struktura, ki pogojuje narativne strategije v obeh delih, omalovažuje civilizacijsko zgrešenost titoističnega revolucionarnega projekta, ne obsoja zločinov titoizma in ne sočustvuje z njegovimi žrtvami.

Podoba totalitarnega titoizma v teh dveh zgodovinarskih predstavitvah nas utrjuje v prepričanju, da del slovenskih zgodovinarjev nima kritičnega odnosa do totalitarne preteklosti, ampak se v svojem delu zateka k metodam, ki neverjetno prozorno z revizionističnimi triki skušajo ohraniti tabuje in falzifikate titoizma.

To velja tako za vzpon Josipa Broza Tita na čelo komunistične partije, ki ga doseže z opravljanjem krvavega poslanstva v španski državljanski vojni in s sodelovanjem v stalinističnem pobijanju jugoslovanskih komunistov v Sovjetski zvezi kot tudi za čas druge svetovne vojne, ko poudarjajo Titovo vodenje partizanskega boja proti okupatorju. Vendar temu boju komunisti posvečajo veliko manj pozornosti kot izzivanju državljanske vojne in boju proti protikomunističnim jugoslovanskim enotam.

Posebej titofilni zgodovinarji zanikajo zločine titoizma v sklepni fazi državljanske vojne po koncu druge svetovne vojne pomladi 1945, ko je zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem pobitih okoli 200.000 vojnih ujetnikov in civilistov. Tito ima po drugi svetovni vojni obdobje, ko njegov režim v morilski ihti prehiti Stalinovega. Npr. če v Sovjetski zvezi pobijejo manj kot štiri desetine nemških vojnih ujetnikov, jih v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni okoli polovico (okoli 75.000 ubitih in okoli toliko izpuščenih). Koliko pripadnikov nemških manjšin bi moralo biti pobitih, če bi jih kot v Jugoslaviji pobili tretjino vseh, ki jih po 2. svetovni vojni dobijo v roke (od 195.000, ki ostanejo v Jugoslaviji, jih je ubitih vsaj 64.000). Strahotnost tega pobijanja nam kaže podatek za slovenske vojne ujetnike iz vrst domobrancev, ki jih po 2. svetovni vojni pobijejo več kot 13.500, v roke pa jih verjetno niso dobili kaj dosti več kot 15.000.

Prav tako so ti zgodovinarji neobčutljivi za skrajne ukrepe, ki jih titoizem dolga leta uporablja za zatiranje demokratov, vernikov (zlasti katoličanov), za uničevanje kulture in civilizacije v razredni vojni zlasti proti meščanstvu in kmetom. Za to revizijo sistema tabujev namesto nekdanjega kulta revolucije poudarjajo nacionalizem, namesto o Komunistični partiji govorijo o Osvobodilni fronti, pozabljen je Titov stalinizem in njegovo izvažanje revolucije pod krinko neuvrščenosti. Vendar so ti poskusi obsojeni na neuspeh. Ne nazadnje tudi zaradi evropskih obsodb totalitarnih režimov in odločitve slovenskega ustavnega sodišča, ki je titoizem obsodilo kot totalitarni sistem, ki »ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni.«

Podrobnejšo razlago gornjega pojava najdete na memores.si, na dnu članka.

Foto: Družina

30 KOMENTARJI

  1. Nekdanji obsesivni malikovalec Tita in KP, kronični alkoholik ter poznejši konvertit Dežman kar ne more iz svoje kože … Nekatere ljudi pa res nikoli ni ničesar sram! Kaj takšen človek misli in čuti, ko se zjutraj pogleda v ogledalo??

    • Petra, pa resno mislite to z ogledamom? Jaz se bojim, da se Jože D. ne prepozna več v njem.

      Kako je z njegovimi opoji, ne vem, mogoče se je pa zaradi tega zbližal z Novo revijo in posledično tudi z grosupeljskim Ivanom.

      Sicer pa bi bilo dobro vprašat Jožkota, kdo vse je sodeloval pri zažigu škofa Vovka leta 1952 v Novem mestu oz. kdo je bil tedaj vodja novomeške Udbe. Iz tega gnezda prihaja še ena tičica, ki je sedaj v Ivanovem taboru. Ampak takih je še veliko.

      PS: Pa previdno pišite, da ne boste administratorju stopili na žulj. 😉

      • Volk dlako menja, narave pa ne. Lepo, da se zavedaš, da je potrebno biti kulturen, CC. Da ne bi ponovno pod videzom kulturnosti iznašal vse mogoče. Upam, da administrator bedi.

    • Spoštovana Petra!

      Slučajno vem, kaj pomeni biti “nekdanji” in ostati “nekdanji” alkoholik, zato jih spoštujem.
      Mogoče bi se tudi Vi poučila o tem.
      Če že ne boste spoštovala njih, boste spoštovala vsaj njihovo trdno voljo.

    • PETRA, kako bi se počutila, če bi ti dejal, da si bila nekoč mlada, morda tudi čedna, zdaj se pa še v ogledal nočeš več videti.

    • Torej so avtorji člankov na tem portalu nedotakljive svete krave, ki jim nihče ne sme nič reči?

      Seveda, najlažje je odstraniti tiste, ki kritično komentirajo članke, pa tudi avtorje. Jože Dežman sam po sebi ni kakšen biser, po izobrabi bi bil lahko kvečjemu srednješolski učitelj zgodovine. Čeprav se načeloma strinjam s tem, kar piše, pa s svojim pogosto napihnjenim pisanjem dela več škode kot koristi. Bivši komunisti, med katere seveda spada tudi sam, se seveda lahko samo smejijo, desno-sredinska opcija pa na račun njegovih izvajanj izgublja. In tudi tole z zdravljenjem zaradi alkoholizma ni tako nedolžno, mene sicer ne moti, je pa za nekoga to lahko slaba referenca, ko bo bral Dežmanove članke.

  2. Administrator , lahko bi kaj lepega zaželel , tvojemu najboljšemu piscu , MEFISTU ! DUHOVEN VENDAR POTREBUJE MEFISTA ali zlodeja , koga bi sicer izganjal iz hudobnih duš !?

    • cactus: res je, VSE NAJBOLJŠE NAŠEMU MEFISTU, OB ROJSTNEM DNEVU! NAJ ŠE DOLGO, DOLGO OHRANI BISTROST DUHA IN UMA IN NAS RAZVESELJUJE S RESNICO! MEFISTO, Bog s teboj in nami, kar nas je dobrih in srčnih, poštenih in korenih!

  3. Zanimivo je, kako se tisti, ki drugim ponujajo ogledalo, sami vanj nikakor ne morejo pogledati. Strah jih je svoje podobe!

  4. Meni je opera Aida zelo všeč. Ampak, prosim, ne pisati o Aidi, ampk o Verdiju. Posebno dobrodošla je kakšna pikantna zadeva o njem. Še bolje pa kakšna laž.

  5. uiuioljkljkljkljljkl

    Osebni napad na avtorja članka dokazuje, da kom-una-jzerji nimajo argumentov, s katerimi bi pisanje avtorja ovrgli.

    To je ves čas treba imeti v mislih in poudarjati. Zato tudi taka histerična reakcija.

  6. Iz Pterinih ust je še krepost slišati kot psovka. Konvertit je namreč ena najbolj pozitivnih lastnosti kar jih zmore človek.

  7. Dežman je zgodovinar, ki je že zdavnaj prestopil meje “zapovedanega”. Piše tako, kot se za zgodovinarja spodobi, ne pa tako kot je v Jugoslaviji bilo zapovedano. Kajti zgodovinar, ki piše in raziskuje po zapovedanem, ni nikakršen zgodovinar, še manj pa znanstvenik. Je le hlapec režima.

    Poleg tega Dežman v svoje spise vnaša veliko človečnosti in na splošno etike. Vse to pa tule nekatere moti. Za njih je zgodovina zacementirana. To pa se nikakor ne sklada s samo zgodovinsko znanostjo, saj zgodovinarji in arheologi skorajda vsakodnevno odkrijejo kaj novega, kar včasih postavi osnovna dognanja na glavo.

    • “Kajti zgodovinar, ki piše in raziskuje po zapovedanem, ni nikakršen zgodovinar, še manj pa znanstvenik. Je le hlapec režima.”

      Saj Dežman je to bil – se ne spomniš, da je bil najprej partizanski zgodovinar, po osamosvojitvi precej let mestni svetnik LDS v Kranju. Nato pa je nenadoma naredil preskok k SDS. Ne vem, če je njen član, toda glede na to, kako je čislan med janševiki, ne bi mogel reči, da ni več hlapec režima.

      • Dežman piše danes tako, kakor je med “NOB” dejansko bilo. To pa nekaterim, ki so zaljubljeni v “NOB”, partizanstvo in tita ter partijske laži, enostavno ne gre. Ker jim Dežman sesuva njihove pravljice pred očmi.
        Sam sem partijske laži začel spoznavati še globoko v komunističnih časih, zato vem, da ima Dežman in še veliko drugih prav. Življenja v lažeh si enostavno ne moremo in ne smemo privoščiti, ker bomo zaradi tega samo nazadovali. V vseh segmentih življenja.

      • Če si bil zgodovinar v komunističnih časih, si moral zaradi preživetja raziskovati in pisati tako, kot je diktirala partija. Upor temu, je pomenil samomor.

        Lahko pa še naprej do enomoglosti zagovarjaš komunizem in komuniste. Tvoja stvar. Jaz pa imam zelo rad resnico.

        Sicer pa – stara komunistična metoda še naprej velja. Vsakogar, ki se ne strinja s komunisti je treba oblatiti, navajati njegove slabosti (LE KATERI ČLOVEK JIH NIMA???), zapisovati laži in človeka polivati z gnojnico in drekom.

        Komunizem, ne hvala. Tvoje pisanje je zame zopetn dokaz, da so komunisti slabi ljudje, da so še vedno pripravljeni na grozovitosti, zato, ker drugi ne upoštevajo njih mnenja. V nečloveškosti ne poznate meja.

        • Zgoraj se mi je pripetil jezikovni lapsus, ker em namesto Dežmana pomotoma zapisal Možino.

          No, tudi pred Možino bi se moral Krščanski demokrat spoštljivo odkriti.

Comments are closed.