Tovariš Kučan še kar ločuje Cerkev od države

4
433

Presneti Prekmurci, pustite že »navadnega« upokojenca Milana Kučana počivati v zasluženem pokoju s sanjsko (ne)pravično pokojnino!

Le zakaj mu nalagate nove in nove naloge? Zelo verjetno zato, ker ste prepričani, da se ne bo dal dvakrat prositi in ker veste, da se sleherni trenutek zaveda svoje partijske dolžnosti. Nimate res nobenega občutka za potrebe ostarelega in zgaranega človeka ter mu ne privoščite, da bi se kolikor toliko spočil od napornega romanja in kulturnega boja v Dražgošah, kar se je vršilo v nedeljo, 4. januarja? Že v petek 19. januarja je moral v Murski Soboti predsedovati iniciativnemu odboru za obeležitev 100. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

V iniciativnem odboru za proslavo je član tudi častni škof Evangeličanske Cerkve in duhovnik Evangeličanske cerkvene občine Moravske Toplice Geza Erniša. Kako, prosim? Saj vendar ne gre za prireditev upokojenskega društva ali srečanje starodobnikov ali vaško veselico, temveč pripravljajo državno proslavo! Še en dokaz, da 7. člen Ustave RS velja le na papirju. Ta se glasi: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.«. V resničnem življenju pa je vse kaj drugega. Katoliška Cerkev je izločena iz države, vse druge Cerkve in verske skupnosti pa »država – to smo mi« s pretkanim načrtom vključujejo v oblastno in družbeno tkivo s poglavitnim namenom, ki je preziranje in omalovaževanje Katoliške Cerkve in njenih vernikov ter zanikanje njene zgodovinske vloge pri Slovencih.

Da ne pozabimo, tajnik Islamske skupnosti, ki je aktivni politik stranke PS Zorana Jankovića, v ljubljanskem mestnem svetu izsiljuje in grozi brez kakršnih koli posledic. Naravnost neverjetno je, da se za en dan v letu, to je 31. oktobra, število evangeličanov v Sloveniji poveča vsaj na pol milijona. Deli in vladaj, so vedeli in rekli že okroglih dva tisoč let pred dogodkom v vasi Čebine (če bi ne).

Prekmurski duhovniki – Jože Klekl st., Štefan Küzmič, Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Franc Ivanocij, Štefan Kühar, Janoš Kühar, Ivan Baša, Jožef Klekl ml, Ivan Jerič in drugi – so še kako zaslužni, da imamo danes slovensko Prekmurje. Žal prav malo Slovencev pozna dr. Matijo Slaviča, duhovnika, profesorja in dekana Teološke fakultete, ki je še posebej zaslužen za to. Leta 1919 se je udeležil mirovne konference v Parizu in z dvema znanstvenima razpravama utemeljil zahtevo za priključitev Prekmurja matični domovini in prepričal tam zbrane diplomate (Ga. prof. dr. Vasilka Sancin pozna?). Zasluge katoliških duhovnikov za ohranjanje slovenstva v Prekmurju in priključitvi pokrajine onkraj Mure k Državi SHS so neizmerne, a vendar prepogosto prezrte. Predpogoj za priključitev Prekmurja, pa če nam je všeč ali ne, je izpolnil blaženi Anton Martin Slomšek, ko je z neizrekljivo modrostjo prestavil sedež Lavantinske škofije iz koroškega Šentandraža v južnoštajerski Maribor in meje škofije močno premaknil na vzhod. S tem je postal mejaš s Somboteljsko škofijo in vzpostavil nekakšen most do Prekmurja. Slomšek je rekel »a«, za njim je prišel Rudolf Maister in rekel »b«.

Omalovaževanje zgodovinske vloge Katoliške Cerkve  je še kako čutiti že v prvem koraku pri pripravah na proslavo stoletnice. Če že kdo iz tako imenovane civilne družbe, potem bi moral biti član organizacijskega odbora murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf – tako zaradi nedvoumnih zgodovinskih zaslug Katoliške Cerkve, njej in slovenskemu narodu predanih duhovnikov, kot tudi zaradi njegove velike intelektualne širine in organizacijskih sposobnosti. Ne gre prezreti njegove povezovalne vloge in zavzetosti za pastoralo v narodnostno mešanih župnijah na obeh straneh slovensko-madžarske meje.

In kaj se nam obeta na proslavi, ki jo bo pripravljal ideološko uglašen organizacijski odbor? Upajmo, da bodo dogodki izpred 100 let iztrgani pozabi in predstavljeni verodostojno. Upajmo! Obstaja pa velika nevarnost, da bo na proslavi leto 1919 le skromna epizoda med Lutrovo reformacijo in vkorakanjem Rdeče armade v Prekmurje ter seveda Kučanovo ero pred in po letu 1991. Bodo tudi proslavo ob stoletnici pripadniki madžarske manjšine razumeli kot krivično priključitev in ne združitev ter jo bojkotirali? Ni se sicer bati, da bi v scenariju našel mesto božji služabnik Danijel Halas, ne podrta murskosoboška sinagoga in tudi ne kolaboracija prednikov predsednika organizacijskega odbora z Madžari v okupiranem Prekmurju. Ta tri neprijetna zgodovinska dejstva seveda ne spadajo na državno proslavo, še kako pomembna pa so za celovit slovenski spomin.

4 KOMENTARJI

  1. Da,oba smo opazili,Ernišo in Porića.Pa Kučana tudi.
    Privoščim jim,da se vsi lahko svobodno sprehajajo in izražajo v Slovenskem javnem življenju.
    Tudi meni ne bo prav nihče preprečil,da se javno poklonim pred Križanim,da se v javnosti pokrižam in pozdravljam z Bog daj dober dan in Z Bogom ali pa se glasno zahvalim z Bog povrni.Pa tudi tega ne,da vsepovsod in vse živim in delam v skladu z sporoćilom Evangelija ter tudi javno jasno in glasno oznanjam Resnico Jezusa Kristusa in Očetovo pravičnost,naj bo “prlično ali neprilično”.Kljub temu pa ste lahko brez skrbi:od mene nikoli ne bo noben cesar in oblastnik dobil nič od tistega,kar gre Bogu,Edinemu in Vsemogočnemu.

  2. Kaksno bolno sprevracanje zgodovinske resnice, ce v odboru proslave prikljucitve Prekmurja slovenstvu ni katoliskega duhovnika, je pa protestantski skof in ga vodi komunist! Katoliski duhovniki so bili tam vedno duhovna opora slovenstva. Komunisti so tam imeli madzarsko sovjetsko republiko. Protestantski duhovniki so madzarizirali Prekmuje

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite