V oddaji Moja zgodba je leta 2010 sodeloval tudi takrat 70-letni Vladimir Dolničar, sin Petra Dolničarja, nečak generala Dolničarja, ki je opisal svoje iskanje po vojni izginulega očeta domobranca. Ta tragična zgodba, ki še ni končana, dobiva zadnje obrise.
Vladimir Dolničar pripoveduje, da je njegov oče izhajal iz znane družine Dolničar iz Dobrove pri Ljubljani. Družina s starim očetom vred je bila partizansko usmerjena. V Gaberjah pri Dobrovi so imeli zemljanko na Ključu blizu Brezij v hribu. Od tam so usmerjali gverilsko delovanje proti političnim nasprotnikom. Peter se je uprl nasilju in predvsem pobijanju civilistov, zato so ga najprej posvarili potem pa mu, kot preizkus lojalnosti zapovedali uboj družine Ambrožič (sin je zdaj kardinal). Vladimirjev oče jih je pri zadnjih vratih rešil iz družinske hiše in nato vstopil k domobrancem in s tem povzročil družini „gorje in sramoto“ kot bomo kasneje prebrali.
Peter Dolničar je bil po vojni iz Koroške vrnjen v Teharje in tam se za njim izgubi sled, pripoveduje sin Vladimir, ki je bil takrat star 4 leta. To njegove okolice in sorodnikov ni motilo, da ga ne bi okarakterizirali za „ta belega“, „sina izdajalca“ in podobno. Temu so sledila zapostavljanja na vseh področjih. Vzrok? Po partiji zapovedana krivda, ki se deduje…
Petrov brat, general Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let Založba Modrijan, 2005 na strani 41 piše:
“…znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.”
Da je bilo res tako, je Vladimir Dolničar podvomil že pred leti, ko so mu prišle na ušesa drugačne govorice, a v slišano ni mogel verjeti. Ko je leta 2008 umrla Vladimirjeva mati, ga je prosila naj dostojno pokoplje očeta. Zato je odšel v Teharje, od tam prinesel nekaj prsti in dal na nagrobnik zapisati, da je Peter Dolničar umrl v Teharjah. „In potem so peli telefoni“, pravi Vladimir. „Ni bilo tako,“ so zatrjevali, a nihče ni prišel z odkrito besedo na dan. Z besedami: „Boš že izvedel,“ so se ti pogovori navadno zaključili.
Potem pa je prišlo po pošti pismo, ki ga je napisal nekdanji predsednik „Združenja za demokratizacijo javnih glasil“, Tone Šebenik, tudi avtor knjige Oče odpusti vsem. V njem je po besedah Vladimirja Dolničarja, zapisan nekoliko drugačen konec, kot ga beremo v generalovi zgodbi. Ivan in Lojze sta brata Petra v Teharjah našla. Zatem sta ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov. „Tam so mu kot ljudsko sodišče sodili. Oče je bil tožilec – sodnik, bratje in sestre porotniki.“ Sodba se je glasila smrt, izvršena pa je bila za domačo hišo… Šebenik navaja tudi nekatere ljudi, ki so bili navzoči, sklene zgodbo Vladimir Dolničar, sin pokojnega Petra. „In očetovi posmrtni ostanki še vedno niso pokopani, ampak imam veliko upanje, da se bo to zdaj le zgodilo!“ sklene pripoved Vladimir Dolničar. Pove še, da ga je že pred leti stari oče klical k smrtni postelji, ker mu je hotel še nekaj povedati, vendar pa ni imel več moči za to.
Kakšna je celotna resnica in kje so ostanki Petra Dolničarja (še) ne vemo. Upati je le, da bo pokojni Peter končno le našel zadnje počivališče v družinskem grobu. Dejstvo pa je, da je bilo dejanje, če je bilo izvršeno tako, kot je opisano, kaznivo tudi v tistem času.
Foto: arhiv Dolničarjevih
