Totalitarni vrhunec

vrhunec 2Francoski mislec in zgodovinar Alexis de Tocqueville se je večino svojega življenja ukvarjal s francosko revolucijo. Leto dni pred svojo smrtjo je v pismu prijatelju potožil, da ga ta revolucionarni fenomen izčrpava, saj ne najde pravih besed, s katerimi bi pojasnil njegovo naravo.

 

»Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava teh revolucionarjev nima precedensov ….
Od kod prihaja ta nova pobesnelost?
Kdo jo je izzval?
Kdo jo je naredil tako učinkovito?
Kdo jo nadaljuje? … «

Virus nove vrste, ki ga je »odkril« in raziskoval Tocqueville se je po zatonu francoske revolucije potuhnil, nato kratko izbruhnil v pariški komuni, večji razmah pa dosegel z zmago oktobrske revolucije. V Nemčiji je mutiral v nacionalno različico, vrhunec pa dosegel v Stalinovem totalitarnem modelu, ki so ga Tito in tovariši prenesli k nam in kasneje reformirali v samoupravno iluzijo. Virus in vse njegove različice so doživeli zaton na začetku 90ih.

V Sloveniji je danes ta grdi virus ponovno v zagonu. Kot nekoč Tocqueville sem ga živo zaslutil ob poslušanju pogovora s postaranim političnim komisarjem dr. Markom Vrhuncem (RTV SLO, 9. maj 2016, Spomini). Pogovor z novinarko Ksenijo Horvat, ki je potekal v prefinjenem buržujskem ambientu, je bil skrajno vljuden, po mojem okusu osladno servilen. Vrhunčevi opisi povojnih pobojev so me vedno bolj spominjali na nekaj oziroma nekoga. Dolgo sem si razbijal glavo in se spomnil. Spomnil sem se na Eichmannov proces iz leta 1961 v Jeruzalemu. Eichmann sicer ni sedel v fotelju v družbi skrajno prijazne novinarke, ampak na sodni klopi, kamor so ga posadili Mosadovi agenti. A tudi on je opisoval pobijanje pisarniško uglajeno, s skrbno izbranim besednjakom.

Dlje kot sem poslušal, več vzporednic sem odkril. Oba sta iskala pravno podlago za poboje (partizansko, jugoslovansko, wannseejsko … ), zmanjševala številke pobitih, oba sta deklarirana levičarja, oba ovadena za genocid. Eichmann je bil zaradi genocida obsojen in usmrčen, Vrhunec pa še vedno vztraja, da se na Slovenskem sploh ni zgodil. Huda jama naj bil bila po njegovih besedah nekakšna velika grobnica, kamor so položili v bitki pri Poljani (15. 5. 45) padle »izdajalce«. Predvsem pa sem oba prepoznal kot hladna birokrata, obdana s klišeji, brez občutka za realnost in sočutja do pomorjenih. Celo do žensk in otrok. Ob pogledu na oba uglajena nosilca »socialističnega virusa«, bodisi nacionalnega, bodisi internacionalnega, se zavemo, kot nekoč Hanna Arendt, banalnosti zla.

Eichmanna so na današnji dan pred 54 leti obesili. Slovenske revolucionarje pa restavrirani režim danes povzdiguje v junake. To stanje ne bo trajno, ker nima mednarodnega »kritja«. Civilizirani svet je komuniste potisnil na smetišče zgodovine. Tudi naši bodo slej ko prej odmrli. Razen če se bodo uspeli s kakšnim novim »ribbentropmolotovskim« sporazumom navezati na vzhajajoče totalitarizme.

Foto: Demokracija.
Foto: Demokracija.