Ko so pred nekaj leti v reviji Time vprašali Mela Gibsona za mnenje o drugem vatikanskem koncilu, je v svojem jedrnatem slogu odgovoril takole: »Look at its main fruits: dwindling numbers and pedophilia« (»Poglejte na njegove glavne sadove: padajoče številke in pedofilija«). Pri Gibsonu nas tako ostro stališče do koncila ne preseneča, saj je znan po svojem deklarativnem tradicionalističnem katolištvu. Zanimivo je, da tudi sam sveti oče Benedikt XVI. v svojem Pastirskem pismu irskim katoličanom, posvečenemu omenjeni problematiki pedofilije, zavzema stališče, ki ni prav daleč od Gibsonovega in se glasi takole: »Prenova, ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor, je bila včasih narobe razumljena in je bilo zaradi globokih družbenih sprememb, do katerih je prihajalo, v resnici vse prej kot lahko najti najboljši način za njeno izvajanje. Zlasti je bila velika želja, porojena sicer iz dobrega namena, vendar napačna, da bi se izognili kazenskemu ukrepanju v primerih, ko je šlo za nepravilnosti, navedene v kanonskem pravu« (§ 4). S tem v zvezi je omenjen močan val sekularizacije, ki je v tistem istem času zajel družbo na splohin tudi Cerkev.
Vsekakor je zanimivo, da k mislim o določeni vzročni povezavi med časom okrog koncila in izbruhom pedofilije v Cerkvi, sili dejstvo, da se omenjeni evidentirani primeri pedofilije nanašajo na čas po letu 1950 in da število eksponencialno naraste ravno v 60. in 70. letih, kot je možno razbrati iz referenčnega ameriškega John Jay Report iz leta 2004.
Nekateri menijo, da je do takih zlorab v podobnih razsežnostih prihajalo v Cerkvi že prej, a se o tem ni govorilo ali ni smelo govoriti. Vendar, če bi to bilo res, ni jasno, kako to, da ni takih podatkov navajala, recimo komunistična propaganda, ki je v Cerkvi videla svojega sovražnika št. 1. Prav tako ni jasno, če sežemo s pogledom nekoliko nazaj, zakaj niso o čem takem poročala strupeno proticerkvena peresa francoskih razsvetljencev kot sta denimo Voltaire ali Diderot. Vse kar je zmogla srdita novoveška proticerkvenost očitati Cerkvi na področju spolnosti je bilo na ravni podtikanj o župnikovem pregrešnem razmerju s farovško kuharico: o kaki pedofiliji ni ne duha ne sluha. Zdi se, , da je ta pojav znotraj Cerkve star le nekaj desetletij.
Izven Cerkve pa je stvar drugačna. Poučno se je namreč ozreti po koreninah sodobnega pojava pedofilije, da bi znali pravilno uokviriti tozadevne škandale, ki v zadnjem času pretresajo Petrovo barko. O kakem obsežnejšem pojavu pedofilije in homoseksualnosti nasploh ni govora od časov razvpito pederastične grške antike vse do njenega novoveškega revivala v času renesanse. Od tod dalje se pojav nadaljuje skozi francosko libertinstvo (Marquis de Sade) in skozi ponovni kult antičnega ideala v angleških šolah 19. stoletja, dokler se ne stopnjuje v 20. stoletju v okviru totalitarizma, zlasti nacional-socializma, prav posebej v njegovi zgodnji anarho-sindikalistični, poulično-pretepaški fazi, v kateri je dominirala notorično homoseksualno in pederastično usmerjena SA z njenim zloglasnim šefom Ernstom Roehmom na čelu. Od tod so se te deviacije prenesle na Hitler-Jugend in ostale latentno prisotne v nacional-socialistični družbi, kljub temu, da so se po Noči dolgih nožev te tendence začele zatirati. Podobno je tudi oktobrska revolucija v svoji pred-stalinistični fazi take tendence dekriminalizirala, ko je zastavila svojo protidružinsko zakonodajo v skladu z anarho-sindikalističnimi zahtevami.
Na splošno sezdi, da sta homoseksualnost in pedofilija v sodobnosti tesno povezana z novoveškostjo (vključno z novoveškim protikrščanskim kultom antike) in prav posebej s procesom nastajanja totalitarne države. To je konec koncev v skladu tudi z njuno pojavnostjo v grški antiki, saj je bil tisti filozof, ki je pederastično razmerje najbolj povzdigoval ravno Platon, čigar zamisel idealne države nosi jasen totalitaren pečat. Povezavo med homoseksualnostjo in totalitarno, radikalno uni-formirano državo povleče Platon sam, ko pravi v Simpoziju, da iskreni domovinski čut, ki se kaže v pripravljenosti umreti za sodržavljana, soborca, lahko izvira le iz zaljubljenosti vanj (179 C). Ali kot pravi v Državi, da resnično poenotena država, v kateri vladata sožitje in mir, je le tista, v kateri je vse skupno, tudi spolnost, ki posledično ne dela razlik glede spola in se celo preferenčno, po logiki uni-formnosti, obrača k istemu spolu (465 B, 403 B). Totalitarna država se tako že v svoji izvorni antični zasnovi izkaže kot velik biseksualni bordel, kakršnega so si zamišljali anarho-socialisti, recimo Charles Fourier v svojem Falansteriju ali kakršnega je uprizarjal Marquis de Sade po svojih gradovih. Mir totalitarne železne discipline ni nič drugega kot podivjani kaos razvrata, kakor je Hegel zapisal v svoji Fenomenologiji duha, ko je povzel (zavestno protislovno) novoveško zamisel resnice.
Zdi se, da se ta eros-tanatos, to dionizično besnenje strasti, ki vodi v pokopališki mir totalitarnega projekta, v evropskem človeku prav posebej sprosti z drugo polovico 19. stoletja, ko je bil leta 1848 totalitarni program prvič objavljen v Marxovem in Engelsovem Komunističnem manifestu. Od tedaj dalje se pojavi mnogovrstne spolne iztirjenosti začnejo eksponencialno kopičiti. Tedaj ustvarjajo Charles Baudelaire, Arthur Rimbaud, Oscar Wilde. Razgrne se svet deviacij, ki jih popiše Freud. Njegovemu oznanilu osvoboditve libidinalnega se pridruži Nietzschejevo oznanilo osvoboditve dionizičnega izpod krščanskega jarma in vrnitve k nekrščanskemu grštvu. Tudi k grški pederastiji, kakor se kmalu pokaže v že omenjenem povzdigovanju antičnega ideala v tedanjem angleškem šolstvu in kakor se potem pokaže v homoerotičnih tendencah navdušencev nad Nietzschejem v vrstah SA, v prav takih tendencah, ki so bilekar razširjene in celo opevane znotraj nemškega mladinskega gibanja (Wandervogel), ki je bil tudi sicer tisti mladinski humus, na katerem se je nacizem razrasel. Gre za tisto isto mladinsko gibanje (z žalostnimi pederastičnimi vzporednicami tudi pri začetkih skavtskega gibanja), ki se je pred vojno razraslo tudi na Slovenskem in si je kot svojega vodjo izbralo Edvarda Kocbeka ter se je, podobno kot v nemških razmerah, tudi pri nas usmerilo v izgradnjo totalitarizma, le da pri nas z levim predznakom. Na teološki ravni je mladinsko gibanje (osredinjeno zlasti okrog Wittigovega lika, o katerem se je pri nas svoj čas precej pisalo) izhajalo iz modernizma, ki je ,kot vemo, tista teološka zmota, ki vero radikalno antropologizira, subjektivizira in s tem relativizira. Tako nosi jasen pečat novoveške, na človeka osredotočene misli, ki ima v komunističnem totalitarizmu svoj zadnji domet. Na Slovenskem je bil nosilec te modernistične duhovnosti na posebej izrazit način poleg Kocbeka še Anton Trstenjak z značilnimi sintagmami kot so Hoja za človekom (namesto Kempčanove Hoje za Kristusom), ali, da v krščanstvu Za človeka gre, ne pa za Kristusa.
Če povzamemo niti, ki smo jih tu nanizali, vidimo, da je problem pedofilije tesno povezan s pojmom totalitarizma in njegovega revolucionarno-uničevalnega naboja. Prisoten je bil že v predkrščanski Platonovi zamisli totalne države, prisoten je še toliko bolj v novoveški, protikrščanski zamisli totalitarizma. Znotraj Cerkve se je kot vidimo ta problem pojavil precej kasneje kot v preostali družbi, a pojavil se je lahko le tam, kjer so se katoličani, tako kot Kocbek pri nas, skozi modernizem poistovetili z totalitarnim nabojem novoveškosti in zaplesali njen kruti bakhantski ples. Naloga Cerkve, h kateri se zdi, da jo kliče sedaj v zboru celoten svet, je, da po dolgem obdobju nesporazumov, ki so nastali okrog drugega vatikanskega koncila, tako poistovetenje odločno prekine.
.
