Tony Petkovsek (1941 – 2019): Slovo ambasadorja polke in povezovalca vseh ameriških Slovencev

Tony Petkovsek

Na Valentinov dan, 14. februarja je v Clevelandu v 78. letu starosti umrl Tony Petkovsek,  pomembna radijska osebnost in splošno sprejet ter spoštovan povezovalec Slovencev v Clevelandu in vsej Ameriki.

Tony Petkovsek se je v zgodovino zapisal s svojo polka oddajo, ki jo je začel oddajati leta 1961, pri komaj 20. letih in jo neprekinjeno dnevno oddajal 50 let po dve uri dnevno. Od takrat pa vse do smrti pa vsako soboto po tri ure. Tako je Tony Petkovsek postal voditelj z najdlje trajajočo glasbeno oddajo v ZDA.

Petkovskovi stari starši so se iz današnje Slovenije izselili v 1890. letih. Po očetovi strani je rod izviral iz Notranjske, po mamini pa iz Dolenjske. Slednja se je v Cleveland priselila iz Zahodne Virginije, kamor so številni Slovenci odhajali delat v rudnike. V ameriški Ljubljani je spoznala Tonyevega očeta in po poroki sta skupaj odprla taverno. To je bil čas, ko je bila polka najbolj priljubljena ameriška glasbena zvrst in Tony Petkovšek je pravil, da je prav to, da je kot otrok v sobi nad pivnico vsak dan poslušal veselo glasbo, imelo nanj tak vpliv, da se je naprej učil igrati harmoniko, nato pa postal veliki promotor polka glasbe.

Poleg radijske oddaje je bil povezan s turistično agencijo Kollander in organiziral “polka ture”. Najpriljubljenejša so bila križarjenja, kjer se je vsakič več sto ljudi tedne predajalo poslušanju in plesu na največje takratne zvezde te glasbene vrsti. Le na Havaje je Petkovsek takšno križarjenje organiziral kar petnajstkrat. Poleg tega so organizirali tudi številna druga polka potovanja, na primer po ZDA, na Karibsko otočje pa tudi k Slovencem v Avstralijo. Posebej rad pa se je spominjal tur v Slovenijo, ki jih je vodil in organiziral. Takrat so med Clevelandom in Ljubljano še potekali redni čarterski poleti.

Bil je tudi idejni oče in dolgoletni vodja Thanksgiving Holiday Polka Weekend – festivala, ki je vsako leto novembra na podaljšan vikend okoli zahvalnega dne v Cleveland pripeljal na tisoče ljubiteljev polke. Iz ZDA, Kanade, pa tudi Evrope, posebej med Nizozemci je festival zelo priljubljen. Številni dogodki so imeli izrazito dobrodelno noto, npr. za slovenski dom upokojencev. Njegov družbeni angažma ni ostal spregledan, v času županovanja Georga Voinovicha, ga je ta imenoval v več odborov, ki so odločali o dodeljevanju mestnih sredstev.

Zaradi vseh teh aktivnosti je Tony Petkovsek v življenju prejel preko 100 nagrad. Leta 1967 je postal “Slovenec leta” po izboru zveze slovenskih narodnih domov. S 26 leti najmlajši do sedaj. Leta 2012 ga je takratni predsednik Republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z Redom za zasluge.

Čeprav je seveda v svoji oddaji vrtel predvsem ameriške polka glasbenike, ki igrajo t. i. Cleveland style polko, je posebno spoštovanje čutil do slovenskih narodnozabavnih glasbenikov. Za Avsenika je dejal, da je kljub številnim srečanjem, vsakič znova imel tremo pred njim in ga označeval kot “the most special musician”. Prepričan je bil, da “to kar je Strauss v klasični glasbi, je Avsenik v narodnozabavni, zato sem prepričan, da bosta čez nekaj desetletij svetovno enako znani in spoštovani glasbeni legendi.” Spominjal se je, da sta bili Avsenikova Na mostu in Slakova Glas harmonike v Clevelandu tako priljubljeni, da ju je po več kot pol leta vrtel vsak dan v svoji oddaji.

https://www.facebook.com/732909732/videos/10156674358954733/?id=732909732&__tn__=%2Cd-]-h-R&eid=ARAq1A6T2aCbsPrIGpXL-vLxQK09YSgp6f4hqGaTk2W65jhEAhHjCQnOHgyd-4l47e-A1U5_i1tvL4S0

Pomemben, a spregledan vidik njegove zapuščine

Pa še ene pomembne zapuščine Tonya Petkovska ne gre spregledati. Splošno znano je, da odnosi med predvojnimi slovenskimi naseljenci in povojnimi sprva niso bili ravno rožnati. Petkovsek se je spominjal, da je njegova družina v času 2. svetovne vojne, kot številne druge, pošiljala pakete pomoči odporniškemu gibanju.

A ko so povojni naseljenci ustanovili Pristavo, je bil Tony Petkovsek med ustanovnimi člani slednje. Edini staronaseljenec. Vse do konca življenja je redno enakomerno zahajal tako na prireditve enih kot drugih. Rad se je tudi pohvalil, da je član prav vseh slovenskih organizacij v Clevelandu in okolici. Za dogodke tako predvojnih kot povojnih naseljencev je v svoji radijski oddaji rad brezplačno delal reklamo. Že zgodaj je znotraj svoje radijske oddaje eno uro programa poimenoval »Slovenska ura«, kjer so bile novice v slovenščini o dogajanju v skupnosti in v Sloveniji, vrtela se je narodnozabavna glasba iz Slovenije, vsa leta pa si je prizadeval, da bi to uro vodil kdo iz povojne skupnosti.

Zgovorna je tudi sledeča zgodbica, ki mi jo je ob neki priložnosti povedal. Ko sta se Nixon in Tito srečala v Washingtonu leta 1971, je vabilo na slavnostno večerjo v Belo hišo prejel tudi on. Spominjal se je: »Vedel sem, da je to edina priložnost, da kadar koli v življenju stopim v Belo hišo in edina priložnosti, da bi kadarkoli osebno srečal ameriškega predsednika. A hkrati sem vedel tudi, da mi povojni naseljenci tega, če bi se udeležil dogodka s Titom, ne bi mogli nikoli odpustiti. Zame ni bilo dvoma, vabilo sem odklonil. Odločitev, ki je nikoli nisem obžaloval.«

S takšno držo si je pridobil splošno spoštovanje in priljubljenost. Vinko Lipovec, dolgoletni urednik Ameriške domovine, eden najeminentnejših povojnih naseljencev mi je tako v enem pogovoru na moje vprašanje, kdo je po njegovem najuglednejši in splošno sprejeti Clevelandski Slovenec navedel prav Tonyja Petkovska.

Zanimivo pri Petkovsku je bilo tudi to, da slovensko ni govoril. Kot številni drugi staronaseljenci, je družina skozi generacije izgubila jezik, ohranila pa identiteto. Prav Petkovsek še posebej močno. Pravil je, da dobršen del razume, ko kdo govori slovensko in rad je uporabljal posamezne slovenske besede, a rekel, da si nikoli ni drznil slovensko spregovoriti, saj noče delati napak.

Tony Petkovsek je več kot petdesetkrat obiskal domovino svojih prednikov. »His beloved Slovenia« (njegovo ljubljeno Slovenijo), kot so zapisali v dneh po njegovi smrti ameriški mediji. Sam je za Slovenijo dejal, da ko je tam »it feels like the place where I should be, where I belong« (čutim jo kot kraj, kjer bi moral biti, kamor spadam). Tako ne čudi, da se je posebej aktiviral v času osamosvajanja Slovenije. S ponosom je poudarjal, da gibanje United Americans for Slovenia »združeni« ni bilo le v imenu, ampak tudi dejansko.

Čeprav na tej strani oceana ni več imel sorodnikov, mi je v enem izmed pogovorov zaupal, da je že pred časom zapisal v oporoko, da če umre v Ameriki, naj bo tam pokopan, če pa v Sloveniji, naj ga tukaj položijo k večnemu počitku. Še eno željo je glede pogreba izrazil Tony Petkovsek. Pogreb naj poteka v soboto, v času, ko je običajno na sporedu njegova radijska oddaja. Od njega so se poslovili v soboto 23. februarja ob 12. uri v slovenski župniji sv. Vida v Clevelandu, s katero je bil vse življenje tesno povezan. Pri maši seveda ni manjkala niti harmonika. Temu pa je sledila še spominska slovesnost »celebrating life of Tony Petkovsek« v Slovenskem narodnem domu na St. Clair aveniji, kjer so se mu z glasbo in govori poklonili številni prijatelji in polka glasbeniki. V prihodnje pa bo njemu v spomin zagotovo odpeta še kakšna polka maša.