Ko zapriseženemu desnemu političnemu telesu samo izrečeš ime Milan Kučan, ni potrebne nobene argumentacije več, saj gre za simbol zla, za psovko in vedno so vsi proti, pa naj si gre za kar koli. Isto velja za ime Janša na levem polu.
Vlada je v okviru varčevalnih ukrepov za stabiliziranje javnih financ med drugim predlagala novelo zakona o ukinitvi nekaterih privilegijev bivših predsednikov republike, a v koaliciji se je našel »novi Pucko« in s svojim glasovanjem preprečil uveljavitev novele zakona tudi za nekdanjega predsednika Kučana. Vendar, ali je to njegovo dejanje res vredno imena Pucko?
Kratek redosled dogodkov
Parlament je na predlog vlade v decembru 2012 sprejel sveženj zakonov, s katerimi je ukinil oz. zmanjšal niz privilegijev nekdanjim javnim funkcionarjem. Sprejel je tudi novelo zakona, s katero je močno znižali privilegije nekdanjim predsednikom republike, ki so bili določeni z zakonom leta 2003. Tako med drugim nekdanji predsedniki republike ne bodo imeli več pet let pravice do šoferja, tajnice, svetovalca in pisarne, ukinja se jim predsedniški dodatek k pokojnini. V razpravi o zakonu je opozicija predložila amandma, s katerim je želela preprečiti retroaktivno delovanje zakona na prvega predsednika Kučana (takrat je bil aktualni predsednik še Danilo Türk), in je bil nato s tesno večino (38 poslancev je bilo za, 37 pa proti) tudi sprejet.
Rojstvo novega Pucka
Kmalu po glasovanju je bil za glavnega krivca, da je bil amandma opozicije sprejet, prepoznan poslanec NSi Matej Tonin, ki je najprej podprl vladin zakon, nato pa tudi dopolnilo opozicije. Iz strani članstva NSi, kot tudi SDS in njej naklonjenih medijev, se je nanj vsul plaz ostrih obtožb, ki se še ni polegel, da je s tem glasoval za Kučana in za njegovo tovarišijo, za Forum 21, komunizem itd., in seveda končno, kako prikladna primerjava, da je novi Pucko. Svoje stališče je Tonin obrazložil v posebnem pismu, v katerem je poudarili, da je to storil, ker želi končati z maščevalno politiko, da je potrebno razlikovati med osebo Milan Kučan in institutom predsednika države in da je šlo v tem primeru prav za vprašanje spoštovanja instituta predsednika republike. Razburjenost v stranki je bila tako velika, da so nekateri zahtevali, naj odstopi z mesta vodje poslanske skupine, drugi celo, naj odstopi kot poslanec, zagovarjati se je moral na izvršilnem odboru stranke, ki ga je nato rešil muk in ni sprejel njegovega ponujenega odstopa z mesta predsednika poslanske skupine.
Preblisk ali jutranja zarja?
Priznati moram, da me je poslanec Tonin s svojim dejanjem prijetno presenetil, saj ima njegovo dejanje velik simbolni pomen. Pri noveli zakona je šlo za klasično ideološko temo, saj je s stališča uravnoteženja javnih financ povsem brezpredmetna, šlo je za napenjanje mišic in obračun z bivšim predsednikom Kučanom in takrat še aktualnim Türkom. Ko t. i. zapriseženemu desnemu političnemu telesu, samo izrečeš ime Milan Kučan, ni potrebne nobene argumentacije več, saj gre za simbol zla, za psovko in vedno so vsi proti, pa naj si gre za kar koli (isto velja za ime Janša na levem polu). Poslanec Tonin pa je pri tej ideološko občutljivi temi zmogel stopiti izven matric ideoloških bojev in je glasoval po svoji vesti in, kot je sam dejal, državotvorno. Predsednik republike namreč predstavlja državo, Republiko Slovenijo, jo simbolizira in ga je zato potrebno spoštovati, ne glede na to, kdo zaseda to mesto, pa naj si o bivših ali sedanjem predsedniku mislimo karkoli hočemo – in razlogov za to imamo žal, veliko. Dokazal je tudi, da se želi izogibati brezplodnim konfliktom, od katerih državljani nimamo nič, in da v takih primerih ni potrebno brezglavo slediti strankarskim ali koalicijskim navodilom. S tem je pokazal zrelost, pogum in samostojnost. Utopično je sicer pričakovati, da bi to dejanje pomenilo tudi premik v politiki celotne stranke NSi, da namreč končno stopi iz desetletne sence SDS in profilira neko svojo prepoznavno pot, a smer je nakazana. Škoda se mi zdi le, da je bila novela zakona sploh sprejeta, saj je bil s tem prizadet institut predsednika republike. Mnenja sem namreč, da je potrebno simbole slovenske države krepiti, kar institut predsednika republike vsekakor je, ne pa da ga zaradi dnevnega političnega obračunavanja slabimo. Sam bi, kljub krizi, npr. podprl gradnjo nove predsedniške palače, in to na najbolj eliti lokaciji, pa ne zaradi Pahorja ali Kučana, ampak zaradi Republike Slovenije, naše domovine, da bi simbolizirala našo državnost. Kdor koli pa bo to morebiti v prihodnosti predlagal, ga bodo spljuvali do konca, češ škoda denarja za luksuz, ali ni bolj potrebno graditi šole, bolnišnice itd., s čimer pa državljani zgolj izkazujemo odnos do svoje države.
