Ko sem se lotil tega prispevka, se mi je najprej zastavilo vprašanje, kakšen naslov naj mu dam. Med več možnimi variantami sem izbral gornjega, ker imam vtis, da še najbolje ponazarja stanje Slovenije, kakršno se nam odstira iz podatkov, ki jih je v intervjuju na prvem programu TV SLO navajal g. Rado Pezdir, saj je precej govoril o sodelovanju UDBE z italijansko mafijo.
Apatična Slovenija
Pričakoval sem, da se bo kaj zgodilo, da bo ta intervju dvignil kako hudo burjo, da se bo kje kaj premaknilo, pa nič. Vsaj v javnosti je kaj malo odmevov na ta intervju. Ko bi se morale tresti gore, se ni rodila niti miška. Očitno so na vrhu, v Murglah, na Erjavčevi, Šubičevi in še kje, presodili, da je najbolje, če so čim bolj tiho, češ, saj se bo burja že sama od sebe polegla, tako kot se je to v naši domovini že neštetokrat zgodilo. Niti se ni kaj neobičajnega zgodilo na TV, ne v sodstvu, ne v političnih vrhovih,
Slovenci smo se očitno takihle alarmantnih dogajanj že navadili, nas ne ganejo, se nas preprosto sploh ne dotaknejo? Se te stvari tičejo le visoke politike, res niso naša stvar? Smo preprosto zadovoljni s svojim vsakdanjim kruhom, s svojo službo (po možnosti v državnih jaslih, da je čim bolj varna in trdna)? Kaj pa če smo morda prestrašeni in ne upamo povzdigniti glasu, da ne zgubimo svoje udobne službe in s tem socialne varnosti za sebe in svojo družino? Ali pa se morda celo bojimo, da nas ne bi kak poklicni sodelavec te mafije počakal pred domačimi vrati ali pa na kakem parkirišču in nam preštel kosti (v Rusiji pa bi se lahko celo pridružili novinarki Ani Politkovski)?
Kaj je torej z nami, smo tako apatični ali morda celo tako prestrašeni? Rekel bi, da se mi zdi verjetno kar oboje. Po živahnih in burnih letih prehoda iz samoupravnega jugoslovanskega socialističnega močvirja, ko se je naš narod vsaj nekoliko prebudil, ko so se prebudili naši pisatelji, kulturniki, ko smo kupovali in brali Mladino, ko smo protestirali na Roški, ko smo se množično zbrali na Kongresnem trgu in se končno plebiscitarno odločili, da želimo živeti v lastni državi, smo tiho obsedeli v domačih foteljih, na stolu pred vikendico ali na ležalniku ob morju, s pivom v roki in apatično kramljali z ženo ali sosedom o tem nemogočem stanju v Sloveniji.
Kaj nas je pripeljalo v apatijo?
Kako smo prišli do takega stanja miselne letargije? Poseči je potrebno v zgodovino, vsaj v čas pred drugo svetovno vojno. Pa se vse niti ni začelo z nekim sestankom v zidanici nekje v Zasavju, kjer naj bi nekaj politično zagretih mladcev ustanovilo Komunistično partijo Slovenije. Med njimi so bili tedaj tudi tovariši, ki so obiskovali šole najvišjega ranga, pa ne recimo v Cambridgu, Oxfordu, Parizu, na njihovih »diplomah« so bili žigi moskovske šole najvišjega ranga, npr. akademije Dzeržinskega. Po vrnitvi domov, v tedanjo »gnilo« Jugoslavijo so najprej pometli s staro gardo, vodstvom predvojnih komunistov in prevzeli vajeti v svoje roke. No, ne ravno v svoje, vajeti so še vedno vlekli njihovi učitelji v Moskvi, oni so jih pridno izvajali, pa ne le to, dodajali so še svoje ideje. Temeljna ideja, svetilnik najvišjega dosega na njihovi poti, pa je bil vedno tovariš Stalin, v njegovem ozadju precej svobodno interpretiran gospod (tovarišev v njegovih časih še ni bilo Marx) in vedno je v ospredju ostajala revolucija. Ker se je bližala druga svetovna vojna, so se tudi oni pripravljali nanjo, a po svoje. Tako je Kardelj v letih pred vojno dejal, da bodo šli v borbo le če bodo lahko hkrati izpeljali tudi revolucijo. Revolucija je ostala – in je še danes! – temeljno vodilo, narodno-osvobodilni boj je bil le krinka, zavesa, s katero so zastrli svoje prave namene. Ker pa so bili tedaj še zelo majhna, številčno nepomembna skupina, so morali poskrbeti, da so jih tovariši v Osvobodilni fronti »sprejeli« kot vodilno skupino. Njihova taktika je bila sejanje terorja, ustvarjanje strahu. Njihov VOS je »čistil« Ljubljano, njihovi prvi partizanski oddelki pa sejali grozo po vaseh Dolenjske in Notranjske. Spominjam se TV serije, ki jo je predvajala TV pred kakimi desetimi ali več leti (bila je menda francoska, seveda ne slovenska) in je razkrivala (morda bi bilo bolje reči razkrinkavala) širjenje komunizma po svetu. Temeljna premisa serije je bila, da kjerkoli je komunizem prodiral v neko deželo, so najprej pobili kakih 5% prebivalstva. Isto se je dogajalo po slovenskih vaseh in v Ljubljani, pa niso padali »mali« ljudje, padali so župani, učitelji, padla sta prof. Erlich in ban Natlačen. Ob pogrebu očeta, župana Bastiča, je njegov sin v bolečini dejal: »Jaz se bom branil«. Do prve vaške straže v bližnjem Šentjoštu je po Sloveniji pod streli (ali pa tudi pod bolj »priročnim« orodjem, npr, krampom, kot v primeru župana Bastiča) padlo preko tisoč žrtev. Kardelj je že pred vojno govoril o »beli gardi«. Pred vojno, ko ni bilo še nobenih žrtev, nobenega upora pobijanju lastnih ljudi, ne okupatorja! Belo gardo so komunisti potrebovali za izvedbo revolucije, oni so jo »ustanovili«, s tem, da so sejali strah po vsej Sloveniji vse do »osvoboditve« v maju 1945. Pa na daritveni oltar revolucije niso polagali samo vodilnih mož po vaseh in v Ljubljani. Ta, žrtveni oltar je požiral vse brez izbire, može, žene, mladostnike, fante in dekleta, cele družine naenkrat. Da, celo noseče žene, kot je bilo v primeru krimske jame. Pa z osvoboditvijo te morije še ni bilo konec, tedaj se je dejansko šele začela, v Rogu, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, na Teharjih in še na kakih 600 krajih po vsej Sloveniji. Teror je rodil toliko strahu, da se premnogi še danes ne upajo govoriti o tistih časih. Sejalci tega strahu, na vrhu lestvice tistih, ki so odločali, so živeli »kao bubreg v loju«, imeli so dobro plačane službe, kupovali so v specialnih trgovinah ali pa v tujini, živeli so v zaplenjenih vilah, nekdanji lastniki teh vil pa so »počivali v rudniških rovih ali pa životarili v majhnih sobicah, včasih v svojih lastnih vilah. Tovariši, pardon, gospoda so svoje otroke pošiljali na najboljše univerze v tujino, jim zagotovili dobro izobrazbo in jih pripravljali na prevzem položajev, ko so se morali nekdanji revolucionarji iz bioloških razlogov umakniti. Izvajalci njihovih odločitev, člani VOS-ovskih trojk, likvidatorji po vaseh in eksekutorji iz leta 1945, pa so končali svoja življenja s samomori, v popolni alkoholni omami, mnogi tudi na psihiatričnih oddelkih po Sloveniji.
