Tomšič, Siol: Revolucija kot izvozni artikel

Dnevi v aprilu in maju so na Slovenskem čas, ko se razplamtijo ideološke strasti.

Namesto veselja ob vsesplošnem prebujanju narave imamo opraviti s poveličevanjem polpretekle zgodovine, povzdigovanjem simbolov nekdanjega režima in obračunavanjem z “razrednimi sovražniki”. Tudi letos se je ta tradicija nadaljevala. Še več, kdor je spremljal groteskno predstavo v Stožicah ob nekdanjem dnevu OF, kjer je tako rekoč vsa vladajoča garnitura, s premierko na čelu, zanosno prepevala revolucionarne pesmi (pri Bratuškovi je to očitno edino, kar zna na pamet), je dobil občutek, da smo se vrnili vsaj kakšnega pol stoletja v preteklost.

Naši novokomponirani “revolucionarji” pa bi radi svoje ideje o družbenih spremembah kar izvažali. Tako je Zoran Janković, ki kljub svoji domnevni zamrznjenosti stalno čuti potrebo po javnih političnih nasvetih in ocenah razmer, urbi et torbi razglasil, da se je kapitalizem v zdajšnji obliki izčrpal in da je treba najti alternativo. In ta alternativa naj bi bil kakopak t. i. demokratični socializem, ki ga te dni oznanjajo po raznoraznih levičarskih forumih povsod po državi. Očitno naj bi se z Rožnika in iz Stožic te revolucionarne ideje razširile v svet, ki trenutno ječi v okovih izkoriščevalskega kapitalizma.

Sam koncept “demokratičnega socializma”, kot se ga zdaj uporablja, je čisti nesmisel, ki priča o intelektualni mizeriji iskalcev alternativ kapitalizmu. O demokratičnosti socializma morda lahko govorimo, če ga razumemo kot politično doktrino, ki ima tako svoje demokratične, tj. socialnodemokratske, kot nedemokratične, tj. komunistične variante. Če pa govorimo o demokratičnem socializmu kot družbeni ureditvi, je to nekaj, kar je preprosto nezdružljivo. Nobena od zgodovinskih oblik socializma ni dosegala niti minimalnih standardov demokratičnosti. Nasprotno, ta sistem je povsod prinesel teror in radikalno omejevanje temeljnih človekovih pravic. Sistem, ki temelji na odpravi zasebne gospodarske pobude in pravice do avtonomnega političnega organiziranja, je mogoče vzpostaviti edinole na podlagi represije, s katero se ljudi oropa tako njihove lastnine kot njihove svobode.

To, za kar se zavzemajo naši protikapitalisti, ni nič kaj bistveno drugače. Želijo namreč podržaviti podjetja, uvesti plansko gospodarstvo in odpraviti politične stranke. Gre torej za vzpostavitev sistema, kakšen je obstajal v preteklosti in ki je v letih 1989‒90 odromal na smetišče zgodovine. Ideja demokratičnega socializma v svojem bistvu predpostavlja omejevanje svobode državljanov tako na gospodarskem kot na političnem področju. Takšna pomeni napad na civilizacijske temelje združene Evrope.

Še posebej sprevrženo je, da se za takšne ideje ogrevajo tudi tisti politiki, ki so botrovali nastanku slovenske različice sprevrženega pajdaškega kapitalizma, ter njihovi intelektualni oprode, ki so ves čas služili njegovemu legitimiranju. Širjenje protidemokratičnih in protiliberarnih čustev ima tako sistemsko zaslombo. Zato je nujen odločen angažma vseh, ki so privrženi evropskim vrednotam, da se zoperstavijo tistim, ki bi želeli na južni strani Alp vzpostaviti nekakšno evropsko različico Severne Koreje.

Vir: siol.net