TOMINČEV SLAP
Ogled slapu na starodavni kamnini
Včasih se zgodi, da so najlepše stvari čisto na dosegu roke. Vsak dan se vozimo mimo, a ne vemo zanje. Vsaj pri Tominčevem slapu pri Podljubelju je ta izgovor bolj na trhlih nogah. Na viaduktu, ki prečka cesto namenjeno na mejni prehod Ljubelj opazimo napis, ki nas vabi na ogled te naravne znamenitosti.
Takoj za viaduktom se zavije na levo in v dolinico popelje gozdna cesta. Tistih nekaj hiš ostane zadaj in svet postane zaprt. Na levi in desni gozd, nad nami nebo, pred nami pa kot zapora strmo pobočje. Po kilometru poti se cesta obrne za stoosemdeset stopinj in cesta se strmo vzpne. Tu je konec naše vožnje. Na ovinku je dovolj prostora za parkiranje, tako da se znebimo še tega problema. Sprehoditi se je treba še nekaj sto metrov in Tominčev slap se pojavi pred nami. Pot je zgledno vzdrževana. Na delu, kjer je pobočje strmo in je pod nami desetmeterski prepad je zgledno zavarovana z leseno ograjo, ki varuje tako stare kot mlade.
Ta je prava poslastica predvsem za geologe. Slap namreč preskoči kamnito steno sestavljene iz ladinjskega konglomerata. Ta kamnina je stara reci in piši kakih 230 milijonov let, torej še iz časa, ko so zemlji vladali dinozavri. Slap spada torej med najstarejše pri nas, kar se vidi tudi na sami kamnini. V tisočletjih je voda potoka že izlizala že precejšno vdolbino v ustje slapu, tako da so najlepša leta že mimo. Kljub vsemu pa doseže kakih petnajst metrov višine. Vsakič ko ga obiščemo, pa nam lahko ponudi drugačno podobo. V sušni dobi ima le en sam, levi pramen. Ob normalnem vodostaju pa se mu pridruži še desni in skupaj tvorita nekakšen trikotnik, katerega dve stranici sta oba pramena, tretja pa je razburkana površina smaragdnega tolmuna. Ob deževjih pa voda zapolni prostor med obema pramenoma in slap dobi podobo razpenjenega belega trikotnika.
Zadosti razlogov, da ga lahko obiščemo kar večkrat in se naužijemo njegove lepote.
