Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva?

vir: www.biblical-data.org

Pogovor z dr. Leo Jensterle

Lea Jensterle se je kot mlada raziskovalka na Teološki fakulteti v okviru raziskovalnega programa Zgodovina oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji, ki ga vodi akad. prof. dr. Jože Krašovec, posvetila raziskovanju jezikovnih in literarnih oblik v apokrifnih evangelijih, še posebno v Tomaževem apokrifnem evangeliju. Pod mentorstvom izr. prof. dr. Maksimilijana Matjaža je napisala doktorsko nalogo z naslovom Semantika izrekov o kraljestvu v Tomaževem evangeliju. V njej najdemo tudi prvi kritični prevod Tomaževega spisa v slovenski jezik.

Znanstvena eksegeza mnogokrat govori jezik visoke specializacije. Ali obstaja kakšna pot, ki poljudnemu opazovalcu omogoča vstop v razumevanje odnosa med kanoničnimi evangeliji in apokrifnimi spisi na preprost, vendar še vedno dovolj strokoven način? Z drugimi besedami: Kakšen je vaš pogled na vlogo in poslanstvo revije Tretji dan, katere članica uredništva ste tudi sami,  v luči prejšnjega vprašanja?

Revijo Tretji dan vidim kot medij, ki izstopa izven populističnih okvirjev, v katere so ujete druge revije in časopisi. Konkretno pri vprašanju o apokrifnih evangelijih ima Tretji dan odlično priložnost, da razumljivo obrazloži osnovna strokovna dejstva in razgali osnovne zmote o apokrifnih besedilih. Le-ta v večini laičnih medijev zavzemajo vlogo municije proti Cerkvi, v krščanskih publikacijah pa so večinoma predstavljena zgolj okvirno.

Kljub dejstvu, da v doktorski nalogi opozarjate na nevarnosti in pasti enoznačnega kategoriziranja antičnih spisov, me zanima, v čem je temeljna razlika med gnostičnim evangelijem in sporočilom kanoničnih evangelijev. Ali Tomažev evangelij velja za gnostičnega?

Gnosticizem do dandanes ni povsem raziskan in razložen pojav, predvsem zaradi svojih nejasnih začetkov in izredno razvejanega razvoja, ki se je udejanjil v številnih specifičnih sektah. Pri postavljanju simplističnih definicij in razlag moramo biti zato zelo pazljivi. Pa vendarle, če odgovorim na vaše vprašanje o temeljni razliki, bi najprej posegla kar v začetek Stare zaveze, v Genezo. Prvo poročilo o stvarjenju kot nekak refren ponavlja dejstvo, da je bilo božje stvarjenje sveta dobro, na koncu celo “zelo dobro”. Tu je korenika razhajanja z gnosticizmom, saj le-ta vidi svet kot zlo kreacijo, človeško telo pa kot bremenečo lupino, iz katere si duh (po spoznanju) želi iziti. Celotna materialnost je nevredna, zato pa je redefinirana tudi zgodba o stvarjenju in odrešenju. Gnostične sekte so razvile številne, zelo kompleksne mite, ki so upravičili stvarjenje sveta in na novo definirali odrešenje človeka. To je temeljna razlika, ki se seveda sporočilno povsem oddaljuje tudi od novozaveznega sporočila odrešenja, ki odrešuje celega človeka in se sklanja k njemu v vsej njegovi zemeljski stvarnosti, ki je ne zaničuje, ampak le postavlja v pravo perspektivo.

Ali je Tomaž gnostičen? No, najbrž je to eno bistvenih vprašanj o njem, vendar se nam enoumen odgovor malce izmika. Vsekakor iz nekaterih njegovih logij véje sporočilo zavračanja in odrekanja materialni stvarnosti. Poleg tega je v Tomažu prisoten tudi močan poziv k spoznanju, ki je značilen za gnosticizem. S tega vidika se Tomaž vsekakor nagiba v gnostično smer. Toda po drugi strani bi njegovo sporočilo odrekanja materialnemu kot poziv k spoznanju lahko povezali tudi z drugimi tradicijami, npr. asketizmom, kakšnimi grškimi tradicijami … Tomaž (ki ga poznamo danes) namreč ne vsebuje neke značilne gnostične terminologije, ki bi nakazovala na gnostične mitologije, ki so želele po svoje razložiti sporočilo SZ. No, to je le nekaj dejstev. Meni osebno pa se zdi, da je pri Tomažu glavna težava ta, da deluje precej zmedeno in v svojem sporočilu ni koherenten. Ali, če povem drugače, dozdeva se, da za Tomažem (v obliki, ki je ohranjena sedaj) ne stoji skupnost s trdno zakoreninjenimi prepričanji in vizijo. Deluje bolj kot ezoteričen priročnik. Če se vrnem nazaj k vprašanju gnosticizma, lahko zato rečemo, da iz Tomaža deloma véje gnostični duh, ki pa ni razdelan, oziroma se zdi, da v ozadju ni jasno zaokrožene misli, ki jo lahko najdemo v številnih poznanih gnostičnih sektah.

Tomažev apokrif je v celoti ohranjen samo v koptskem jeziku. Z vašo doktorsko nalogo je slovenski jezikovni prostor dobil kritičen prevod Tomaževega besedila. Ali ste ob prevajanju naleteli na kakšne posebne težave zaradi svojskosti koptskega jezika. Kje je do prevoda mogoče dostopati?

Vsekakor je velika težava pri prevajanju Tomaža to, da je ohranjeno koptsko besedilo pravzaprav prevod grškega besedila in je zato seveda do neke mere že spremenjeno, hkrati pa je edina ohranjena celotna verzija apokrifa. Koptščina je po svoji sintaksi in nasploh zelo drugačna od grščine, čeprav uporablja grške črke. Recimo poenostavljeno, da je bolj primitivna … zato je ugibanje o grškem besedilu, na katerem sloni, težko. Interpretacija je tako lahko večkrat postavljena pod vprašaj, večkrat pa seveda tudi sam prevod. Ohranjeno koptsko besedilo je poleg tega na nekaterih mestih nerodno in skoraj povsem jasno je, da gre za nenamerno napako. Nekajkrat je pomen določenega dela stavka celo povsem nesmiseln. Težave pri prevajanju sem zato seveda imela. Težko je prevajati besedilo, če nimaš nečesa za primerjavo. Poleg tega se je koptščina pisala skupaj (čeprav je v kritičnih izdajah seveda že razčlenjena), brez presledkov, kar privede do tega, da je rekonstrukcija po posameznih stavčnih členih na nekaterih mestih vprašljiva, zaradi česar se lahko povsem spremeni pomen. Tudi na sploh sem bila včasih v dvomih, ali gre v besedilu za kak “motiv”, ki nosi posebno sporočilo, ali samo za preprost pridevnik ali celo člen. No, na spletu je na voljo precej različnih angleških in tujejezičnih prevodov. Nekateri so malo boljši, drugi slabši. Moj prevod pa je zaenkrat dostopen samo v doktorski nalogi.

Apokrifni evangeliji so v javnosti želi precejšnje zanimanje; skoraj brez izjeme skozi oči knjižnih uspešnic, ki so obljubljala revolucionarna razkritja. Zanimiva je ugotovitev, ki jo navajate v svoji nalogi, da je bil Tomažev evangelij precej popularno čtivo tudi v 3. in 4. stoletju.

No, če samo malce popravim trditev, so ohranjeni grški fragmenti Tomaževega besedila “le” trije. S tem sicer nočem reči, da spis ni bil popularen, vendar glede na druga dejstva lahko npr. sklepam, da – vsaj med pravovernimi kristjani – ni bil tako popularen, kot je bil v nekem obdobju Petrov evangelij, ki je bil nekaj časa v skupnosti v Rososu celo dovoljen v branje (dokler škof Serapion ni umaknil svojega dovoljenja, saj je izvedel, da ga uporablja heretična skupina doketistov). O Tomaževem evangeliju takih pričevanj nimamo in na sploh imamo o njem malo jasnih referenc; samo Hipolit omenja gnostično sekto naasenov, ki naj bi uporabljali Tomažev evangelij, vendar citira izrek, ki je sicer znan iz Tomaža, toda je zelo spremenjen in jasno gnostično oblikovan (z gnostično terminologijo) … Druge omembe Tomaževega evangelija pa so večkrat dvoumne, saj ne vemo, ali cerkveni oče govori o tem apokrifu ali morda o Tomaževem evangeliju otroštva, ki je pa povsem drugačen spis, recimo bolj “ljudske” narave. Če upoštevamo Hipolitovo pričevanje in tri grške fragmente, ki se precej razlikujejo od različice Tomaža, ki jo imamo sedaj, nas najprej zbode v oči, da se je Tomaž skozi čas kar precej spreminjal. No, in tu je velika razlika s kanoničnimi evangeliji, ki veljajo za eno najbolj ohranjenih besedil antike – kar pomeni, da so se sčasoma zgolj malo, recimo temu “kozmetično”, spreminjali.

Primerjava med ohranjenimi starejšimi grškimi fragmenti Tomaževega evangelija in njihovimi različicami v koptski verziji pokaže številne razlike. Kako si jih lahko razlagamo?

Spremembe v različicah nam vsekakor povedo, da besedilo ni bilo vzeto za “sveto in nespremenljivo”. Lahko ga razumemo kot tekst iskanja določene skupnosti, ki je skozi čas spreminjala svoje ideje in se spoznavala z različnimi tradicijami. Lahko pa ga razumemo na primer kot besedilo, ki je krožilo med različnimi skupnostmi, ki so ga v skladu s svojimi idejami spreminjale. Vsekakor predstavlja zbirka izrekov, ki ni pridobila nekega narativnega okvira, lahek material za spreminjanje, saj so izreki brez konteksta lahko interpretirani na vrsto različnih načinov.

Se nadaljuje (povezava do drugega dela).

Pogovarjal se je Samo Skralovnik.

Celoten pogovor dostopen v reviji Tretji dan (9/10 2011).