Tomaž Mastnak in klavzura SD

0
22

Pahorjevi ministri so v jeziku, podobnem njegovemu, dali vedeti, da “ni nobenega razloga niti za razmislek, kaj šele za zamenjavo na čelu vlade” in da “v stranki veje optimizem”. Z “določeno točko kritičnosti” pa so razpravljali o tem, “kje ljudje vlade niso uspeli razumeti pri izvajanju reform”, in sklenili, da je “treba ljudem na lahek in razumljiv način pojasniti nujnost reform”. Po oceni Pahorja in njegovih je osrednji problem – “šum v komunikaciji z ljudmi”.

To me spominja na tiste verske ločine, ki se, strnjene ob voditelju, odločijo za kolektivni samomor. Če bi šlo za ločino, bi se lahko čudili ali zgrozili in jim morda zaželeli, da bi jim bil bog milosten. Ampak ti ljudje vodijo našo državo. Zato nad njimi ne moremo preprosto zamahniti z roko. To ni verska blaznost. To je politika, ki je izgubila racionalne koordinate, politika, ki je racionalna – kolikor pač je racionalna – le še v svoji norosti. Teh ljudi se je treba bati. Gledati jim je treba pod prste, da bomo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Tako ne bomo zavrgli vsaj možnosti za omejitev ali omilitev škode, ki jo delajo.

Kaj lahko razberemo iz medijskega dogodka “klavzura”? Najprej neobrzdano željo po publiciteti. Potem izogibanje soočenju, kaj šele spoprijemu s problemi. Vidimo lahko zatekanje v neko posebno stanje duha, ki mu rečejo “optimizem”, bi pa bila zanj primernejša kaka klinična oznaka. Vidimo tudi, da so si ustvarili svoj jezik – vladno-strankarski argo, ki bi ga lahko opisali kot pahorjansko-lukšičevsko slovenščino, okičeno z vlačičevskimi besednimi sličicami – in svojo realnost. Eden od opozicijskih voditeljev je te dni dejal, da Pahor laže, ne da bi trenil z očesom. Morda. Morda pa je še huje. Kaj, če verjame, da je to, kar izreče, res?

Potem je tu politika. Vidimo lahko silno aroganco in globoko omalovaževanje in zaničevanje ljudi. Vidimo nesposobnost upoštevati drugačne poglede. Če ljudje gledajo na njihovo politiko drugače kot oni sami, jih ljudje “niso uspeli razumeti”. Vidimo odsotnost sposobnosti za refleksijo in samokorekcijo. Kar prodajajo za načelnost, je zmes neodzivnosti na dražljaje iz okolja, rigidnosti, arogance in krčevitega oklepanja oblasti.

/ … /

Več: Dnevnik

Prijava

Za komentiranje se prijavite