Tolkienov evangelij v domišljijski preobleki

3

Domišljijska Biblija, kakor mnogi imenujejo najbolj znano delo Tolkiena, Gospodar prstanov, bo marce tega leta pri Mladinski knjigi doživela nov ponatis. Dejstvo niti ne preseneča, saj je fantazijska saga o Srednjem svetu po nekaterih (sicer neuradnih) podatkih v svetovnem merilu najbolj prodajana knjiga vseh časov, seveda, če odštejemo Sveto pismo. Pa Koran … »Svet se deli na tiste, ki so že prebrali Hobita in Gospodarja Prstanov, ter one, ki ju še bodo.« Kakor se je izrazil The Sunday Times.

Evangelij v domišljijski preobleki?

Pa vendar, ali fantazijski zgodbi o vilinih, grdinih, ljudeh ter veščih priteče naziv evangelij v domišljijski preobleki? Odgovor se lahko glasi da in ne. Ne, ker Tolkienovo pisanje v sebi ne nosi jasnega avtorjevega namena, kjer bi besedilo pomenilo medij za posredovanje določenega prepričanja ali v primeru evangelija, Resnice. To potrjuje Tolkien sam, ko razkriva, da njegova zgodba nikoli, vsaj dokler ni bila dokončana, ni bila vnaprej strogo določena: »Kar pa se tiče kakega skrivnega pomena ali »sporočila«, ju avtorjev namen ne vsebuje. Ni ne alegorična ne aktualistična. Kakor je štorija rasla, je zasajala korenine (v preteklost) in poganjala nepričakovane razvejke.«

Pa vendar moremo odgovoriti tudi z da. Tolkien se evangelijem približa z genialno pripovedno močjo fantazijskega žanra. Fantazijsko literaturo je namreč dojemal kot najčistejšo obliko besedne umetnosti, glede katere je bil prepričan v dvoje: da se določene resnice lahko najbolj učinkovito izražajo preko medija mitologije (v primerjavi z drugimi literarnimi prevodniki oz. mediji), ter da je dobro napisana zgodba priložnost za milost. Evangelij je pravzaprav popolna zgodba: »Seveda ne mislim, da evangeliji govorijo samo pravljično zgodbo; a zelo resno mislim, da govorijo pravljično zgodbo: največjo. Človek pripovedovalec zgodb bi moral biti odrešen na način, ki se ujema z njegovo naravo: z ganljivo zgodbo.« Tolkien je bil mnenja, da ni v njegovi pesniški moči, da bi pisal naravnost o Inkarnaciji. Ustvaril je mit o svetu, v katerem so stvarjenje, padec, greh, krivda, odpuščanje, boj proti zlu in milost glavne teme, ki lahko govorijo vsakomur. »Uporabnost« moralne dimenzije pri Tolkienu je krščansko uporabna: samožrtvovanje, povišanje ponižanih, moč ponižnosti proti pogubni in samouničevalni jalovosti ponosa … V (tej) zgodbi je Tolkien videl prinašalko resnice, sebe pa neke vrste apostola: »Blagoslovljeni ustvarjalci legend z njih rimami o stvareh, ki niso najdene v zapisanih časih.« Kot mojster besede je bil sposoben svojo vero izraziti na drugačen način, s fantazijskim žanrom o Srednjem svetu, ki je zanj izpoved vere v enega Boga, največjega avtorja resničnih pravljičnih zgodb. Ganljiva zgodba je potemtakem lahko priložnost za milost, ne le zaradi Tolkienovega genija ali nemara pisateljevega pristopa, temveč zaradi vere in vrednot, ki so metafizične resničnosti, tj. resnične, čeprav izražene v mitološkem ali pravljičnem ozadju.

Za celoten članek in reference glej: Tretji dan, Krščanska revija za duhovnost in kulturo, 2011, št. ½, ki izide konec februarja.

Foto: Relatie

3 KOMENTARJI

  1. Zato pa imam raje Tolkiena od njegovega brata v pijančevanju C. S. Lewisa. Ta je bil povsem dostojen literarni zgodovinar in kritik, tiste štorije o Narniji so pa malce prepoceni propaganda. Ne vem pa, tovariš Samo, če Vam je znano, da ameriški fundamentalisti v obeh stricih vidijo nevarni ekspozituri satanizma? Še hujši od Harryja Potterja. 😉

  2. Tolkiena poznam precej bolje kot Lewisa, četudi je res, da sem prebal njegovo “poceni propagando”, tj. zgodbe iz Narnije in moram priznati, in v tem se popolnoma strinjam, da je Tolkien pač razred zase. Glede fundamentalistov pa bi rekel, da na podalgi premalo poznanja delajo prehitre in prevelike zaključke … kar pa ponovno ni nič neobičajnega. 🙂

  3. Imajo pa zato fundamentalisti svojo domišljijsko biblijo, serijo “romanov” z naslovom Left Behind. Ki je sicer literarna vzporednica gnili čebuli (ob katere rezanju človek joka dvakrat), ampak po drugi strani zabavna vstopnica v psihopatologijo omenjenih. Pa menda so celo posneli nekakšne filme po teh knjigah. No, vidite, potem pa si belim glavo, kaj bi snel z interneta! (Povsem, khm, legalno, seveda. ;))

Comments are closed.