Toleranca do totalitarizma

21
21

srp in kladivo komunizemModerna mednarodna demokratična družba je dokaj tolerantna do komunizma, in to kljub resoluciji evropskega parlamenta o vseh treh totalitarizmih. Pri nas je s tem še precej huje, sadove tolerance pa imamo vsak dan na mizi.

Zadnjič sem na televiziji videl epizodo danske nanizanke Borgen (v prevodu Oblast), v kateri je politična stranka glavne protagonistke pred volitvami za tvorca svojega ekonomskega programa izbrala ekonomista, ki je bil ob koncu hladne vojne član komunistične partije. Hodil je na njihove zabave, družil se je s funkcionarji Sovjetske Zveze in KGB, se navduševal nad ”idejo komunizma”, v času dogajanja pa je imel težave z odrekanjem rdeči zvezdi. Javnost je bila zasrkbljena nad preteklostjo tega ekonomskega svetovalca, na ekranu pa je bilo prikazano, da gre za tako dobrega ekonomista, ki bi lahko stranki prinesel zmago na volitvah, vendar je nad njim viselo vprašanje, ali je bil pred leti član KGB in izdajalec države. Mediji naj bi ”pretirano vrtali” v preteklost svetovalca, zato so se v stranki odločili, da bodo prišli preteklosti svojega ekonomskega svetovalca do dna in imeli posledično možnost odgovoriti na vse (pretirane) napade nanj. Na koncu je bilo za ekonomista vso to vrtanje v njegovo zasebno življenje tako moteče, da se je oderkel sodelovanju v politiki. Vsebina epizode mi je vzbudila nekaj pomislekov.

I

Ustvarjalci nanizanke so s svojo zgodbo gladalce prepričevali, da je bila pri ekonomistu, ki naj bi veljal za stankinega kandidata za finančnega ministra, edina težava pa naj bi bila njegova preteklost in povezanost s KGB. Pri tem je bilo prezrto vprašanje, kako naj bivši komunist s svojim ekonomskim programom prepriča volivce do te mere, da naj bi na podlagi njegovega programa stranka na volitvah dosegla zmago. Popolnoma razumljivo je, da socialni naboj in prerazdeljevanje dohodka od bogatih k revnim pritegne veliko ljudi, vseeno pa je pretirano, da bi močno nabit socialistični ekonomski program v visoko demokratični državi z delujočim svobodnim trgom (govorimo o Danski!) in relativno uravnoteženo politično pokrajimo pometel s konkurenco. Ampak to nenavadnost v zasnovi epizode bi bilo mogoče spregledati, glede na to, da je bila poanta v tem, kakšen je položaj javne osebnosti in v kolikšnem obsegu je javnost upravičena do raziskovanja njenega zasebnega življenja. Pa tudi to, koliko pretekla dejanja posameznika vplivajo na njegovo politično življenje v sedanjosti, z drugimi besedami, ali si lahko nekdo legitimno in prepričljivo premisli glede svojih političnih prepričanj.

II

Zelo očitno je opaziti razliko med državo, v kateri se serija odvija in med Slovenijo. Na Danskem, če gre verjeti seriji, je vroče politično vprašanje, če je nek politik nekdanji član komunistične partije in se z njenimi simboli ter idejami še vedno pretežno spogleduje. Ogorčenost javnosti je razumljiva, vprašanje je kočljivo, predvsem pa legitimno. Pomenljivo je tudi to, da kandidat v preteklosti ni bil visok državni funkcionar ali oseba, ki bi imela v danski družbi v rokah kak pomemben politični ali ekonomski vzvod. Je pa treba vedeti, da na Danskem komunistična partija ni bila na oblasti, kot je bilo to pri nas. Na drugi strani je Slovenija, kjer za večino javnosti sploh ni važno, kaj so nosilci političnih in ekonomskih vzvodov v družbi počeli v prejšnjem režimu. Tako imamo v parlamentu nekdanjega sodelavca Udbe, njeni nekdanji člani in nosilci državne oblasti v času prejšnjega sistema in njihvi izbranci so tudi danes v vrhu policije, tožilstva, sodstva, člani vlade, predsedniki republike, do vsega tega pa velja v naši družbi popolna toleranca. Razumljivo je, da so ti ljudje v družbi prisotni, presenetljivo pa je, da v naši družbi zasedajo najvplivnejše položaje, ljudje pa so presenečeni, da imamo ekonomske težave, groteskno delujočo pravno državo in še bi lahko naštevali.

III

Ob gledanju opisane epizode se je še enkrat popolnoma jasno videlo, da je v mednarodni demokratični družbi[1. Ni si težko predstavljati katere koli druge države EU, kjer bi bilo vzdušje enako kot je bilo prikazano v epizodi serije Borgen, ki je pravzaprav prepoznaven danski izvozni artikel. Menda se tudi francoski predsednik navdušuje nad serijo.] položaj komunizma privilegiran v primerjavi z ostalimi totalitarizmi. Resolucija parlamenta EU o izenačenju vseh treh totalitarizmov je zgolj simbolne narave. Težko si je predstavljati, da bi ustvarjalci serije Borgen epizodo zapeljali tako, da bi bil ministrski kandidat član fašistične stranke ali pa da bi se navduševal nad ”osnovno idejo fašizma”, za javnost pa bi bilo to popolnoma sprejemljivo, če bi se le ugotovilo, da ni bil sodelavec tajne službe. Če pomislimo na to, da ni problem hoditi naokrog po Evropi s čepicami z rdečo zvezdo, majicami s podobo Che Guevare, da tujcem zažarijo oči ob asociaciji na Tita in Jugoslavijo vsakič, ko izvejo, da prihajam iz Slovenije, je jasno, da je v Evropi izenačenje vseh treh totalitarizmov le mit.

Vzrok je morda v tem, da so socialistične teme vsakdan političnih sil levice tako v politiki, kot v medijih in v akademski sferi. Celo ”osnovno idejo komunizma” vsakodnevno propagira pretežen del evropske levice. S tem dobiva skrajna levica v Evropi domovinsko pravico ”osnovna ideja komunizma” pa moralno avtoriteto. Če se vrnemo k seriji Borgen, je pomenljivo tudi, da naj bi glavna protagonistka v seriji vodila stranko, za katero na Danskem velja, da ima sredinsko (!) politično usmeritev. Prav tako je očitno, da ta ”sredinska” stranka, pa tudi sicer stališče, ki ga serija prikazuje, v več kot treh četrtinah primerov zagovarja levičarska stališča, kot so poseganje države v posemznika ali vmešavanje v prosti trg in svobodno ekonomijo.

Vidimo, da v pluralnih družbah toleranca do komunizma obstaja, vprašanje pa je, koliko so njegove ideje prepričljive v družbi. V Sloveniji pa je vsakdan vse bolj zasičen z idejami o demokratičnem socializmu in z nesmisli o tem, kako višji davki povečujejo BDP in blaginjo. Oblast!

Foto: Flickr

Opomba:

21 KOMENTARJI

    • Barossa je srečala pamet.

      Marsikateri konservativec ali klasični liberalec je bil v mladih letih socialist.

  1. Menim, da je vzrok te tolerantnosti, želja po pravičnejši družbi v ekonomskem smislu, torej z manjšimi, nepretiranimi razlikami.

    Ker pa obstoječe politike zanemarjajo to vprašanje, se ljudje zatekajo k skrajnostim.

    • Ne vem, kako bi se naredli pravično družbo v ekonomskem smislu. Kaj bi to sploh bilo? Ampak reciva, da je pod to mišljeno, da se pomaga revnim. Kako bi to naredil, ne da bi ljudem v dokaj velikem segmentu propagiral brezdelje in razredni boj. To je problkem izvedbe, ampak jaz imam že v ideji težavo.

      Če se vrneva na ”osnovno idejo”.
      Ta ideja, da je pravična v osnovi? Posameznik, da bi bil upravičen do tega, kar drugi ustvarijo. Če smo prepovedali prisilno delo, se lahko tudi odklonimo od nigeje, da bi bil kdor koli upravičen do dela drugih. Nekdo spodaj je lepo zapisal, kaj uči Jezus: Razdajaj!
      Ne moreš pa prisiliti ljudi, da dajejo drugim.

  2. Genau to vprašanje se tudi meni vedno znova postavlja:
    “kako lahko bivši komunist s svojim programom prepriča volivce do te mere, da naj bi na podlagi njegovega programa stranka na volitvah dosegla zmago” ?

    Ali z drugimi besedami: glede na to, da na vseh plotovih visijo velike grozilne table: Pozor hud komunist !! – kako da poklicni sledilci komunizma in strastni izganjalci komunističnih manir teh ne znajo/zmorejo videti tam, kjer so šablone komunističnega obnašanja najbolj očitne?!
    Ali je treba, da izrečem tudi ime –

  3. Socializem ima v osnovi, recimo temu, humanistične namene. Iz tega razloga se ga pogosto ne postavlja ob bok ostalim totalitarizmom.

    Je pa zgrešen in ne deluje* (empiričnih dokazov kolikor hočete). In ta “ne deluje” konkretno pomeni pomanjkanje in posledično nasilje. Iz tega razloga je nevaren in se je treba odločno distancirati od njega.

    *Mnogokrat lahko slišimo tezo, da socializem ni deloval zaradi avtokratov, ki so bili na oblasti v teh sistemih. Obstaja pa tudi obratna teza: avtokrati so bili na oblasti zaradi socializma. Brez trde roke namreč sistema (in seveda oblasti v njem), ki ga pesti kronično pomanjkanje vsega, ni mogoče obdržati. Poglejte samo, koliko protestov (in nasilja) se pripeti v relativno dobro stoječih sistemih ob relativno manjših krizah.

    Kaj sem mislil s tem ne-delovanjem oz. neučinkovitostjo socialističnega sistema? Že če pogledate splošno blagostanje socialističnih oz. komunističnih sistemov, je jasno, da mora biti nekaj hudo narobe, če prav v vsakem od teh sistemov kronično primanjkuje skoraj vsega, od hrane do toaletnega papirja. Nekaj od glavnih razlogov, da ga v primerjavi s prostotržnim sistemom naredi invalidnega, je: (i) odsotnost sistema cen; (ii) odsotnost delovanja po logiki “dobiček-izguba”; (iii) odsotnost zasebne lastnine. V primeru odsotnosti sistema cen (i) pomeni, da le-te določa država. Zamislimo si, da država zniža ceno goriva na 10 centov za liter. Kaj sledi? Abnormalno povečanje povpraševanje, ki bi ga v prostotržnem sistemu zaustavila rast cen. Ker pa v socialističnem sistemu tega ni, to posledično pripelje do pomanjkanje nujno potrebnih in omejenih dobrin. Kar se tiče točke (ii), v prostotržnem gospodarstvu uspešna podjetja ostanejo, medtem ko neuspenšna propadejo. To pomeni, da če neko podjetje lahko proizvede produkt za pol cene v primerjavi s konkurenco, to podjetje lahko bolje služi interesu ljudi (neučinkovita podjetja posledično seveda propadejo). V socializmu in komunizmu tega ni, posledično pa ni nobenega napredka. Točka (iii) pripelje do sistema, kot je naše zdravstvo ali šolstvo, pa tudi tega, da ni nobene ekonomske pobude s strani posameznikov po ekonomskem udejstvovanju/aktivnosti.

  4. Sevda ima humanistične namene. Socializem. Toda, humanistični namen je primarno osebni. Jaz osebno imam lahko nek humanistični namen, pomagat revežu na primer, ne morem pa tega razširit na družbo. Ne morem reči sosedu, daj tudi ti revežu! Takoj se socialistična ideja posploši in sprevrže v nasilje: mi, boljševiki, proti vsem drugim. Da ne omenjam goljufov, ki samo na videz propagirajo “dajte revežem”, za hrbtom pa sami kopičijo vse kar jim pride pod roko. Socializem se izrodi še preden je ustanovljen. Še preden se zgodi revolucija je zato že zakopan v zlu.
    V tem se tudi bistveno loči katoliški nauk, od socializma, da ne bi kdo pomislil da Cerkev uči socializem: Kristus uči k individualni, osebni darežljivosti, in ne množični družbeni vsesplošni “dajte revežem”. Tu pride v nasprotje z vero tudi krščanski socializem, ki ga Cerkev zato ne priznava.
    Zato je tudi nedopustno uveljavljati celo sam družbeni nauk Cerkve kot sistem, kot ideologijo, na družbo.

  5. Sam vidim stvar takole: Če pustimo odtenke, smo vsi ljudje v bistvu opredeljeni po starosti. V mladosti smo vsi levičarji, pozneje vsi desničarji (čeprav se na zunaj ne nehamo proklamirati kot tisto, s čimer smo se predstavljali v mladosti). Je pa še tretja kategorija ljudi: norci!

    • “še tretja kategorija ljudi: norci!”

      Ja, če nismo res že vsi sami norci, potem je nujno, da jih za začetek prepoznamo, mogoče “ošifriramo”. Mislim, da je Amerika že naredila korak na tem “področju” …

  6. Borgen oz. Oblast je nadaljevanka, ki propagira socializem.
    Kar je hudo, če vemo, da je Danska uspešna kapitalistična država.
    Desničarji oz. konzervativci so prikazani kot največji zahojenci. Liberalci so prikazani kot nevarni pripadniki denarja. Levičarji pa so prikazani kot dinozaver, ki na žalost umira, a je še najbolj soliden za vlado delati. Brigite je prikazana kot uspešna političarka, še kar etična, dobro managira stvari, a ji pri tem nekritično in navijaško pomagajo mediji. Scenarij je tako napisan, da gledalci vse to kupijo.
    Tisti komunist pa je hotel povišati davke in prinesti novo blaginjo tistim, ki si jo ne zaslužijo. Torej nič posebnega ni ponujal kot socialistično ekonomijo po Keynesu: “ukradi denar tisti manjšini ( ustvarjalnih), ki ga ima in ga daj tistim, ki ga nimajo ( ponavadi so to večina, lenuhi, sanjači, birokrati), da bodo volili zate.”

  7. Nekoristno je posploševanje totalitarizma..

    Na primer:

    Posamezni uradnik, politik, sodnik, policist zagreši totalitarni akt, pa že kričimo ali pišemo totalitarna, zanič država.

    Američani, pa še mnogi drugi bi rekli:

    Zaradi spoštovanja do naše države, si dolžan, ste dolžni, smo dolžni storiti to in to…

  8. Treba je pokazati na posameznika ali skupino, ki deluje totalitarno in zahtevati odgovornost za civilizacijsko demokratično delovanje.

    • Značilnost totalitarnih oblastnikov je, da niso nikomur za nič odgovorni, še posebej ne priznavajo osebne odgovornosti, saj so vendar oni na oblasti.

      Edina odgovornost, ki jo totalitaristi pod težo dokazov “priznajo”, je odgovornost nekoga drugega ali pa kvečjemu kolektivna odgovornost, kar v praksi pomeni, da odgovornosti ne prevzema nihče. Tako je za totalitariste veljalo nekoč in velja danes.

      Iluzorno je zahtevati in pričakovati kakršnokoli odgovornost od “posameznika ali skupine, ki deluje totalitarno” 🙂

  9. Dobri nameni, ki po drugi strani opravičujejo še bistveno slabša ravnanja, so slabo opravičilo za obstoj in bit ideje komunizma in socializma na osnovi komunističnih doktrin.
    Edina alternativa komunizmu z dokaj podobnimi končnimi efekti na socialni ravni je doktrina Družbenega nauka Cerkve.
    Od socialističnih pristopov se razlikuje predvsem po orodju, ki naj neko sprejemljivo enakost in enakopravnost omogoči. Komunizem se zateka k nasilju. Družbeni nauk Cerkve dela na oblikovanju posameznika, ki v okviru kapitalističnih odnosov odstopa del svojega dobička za blagor sočloveka. Podoben pristop je tudi pri urejanju mednarodnih odnosov.
    Za Slovenijo in Slovence je ohranjanje komunistične ideologije škodljivo, kot je bilo za narod škodljivo že njeno uvajanje, na kar je Slovence pošteno in brez dlake na jeziku opozoril škof Rožman. Svoje stališče je plačal z obsodbo in izgonom, kar pa je mila kazen v primerjavi s tem, kar je doletelo tiste nasprotnike komunizma, ki pred komunisti niso pravočasno pobegnili.
    Huda jama je “spomenik komunistični ideologiji in kulturi!”
    Je opomin, ki ga narod v svoji zavesti še ni dojel in predelal! Uvršča nas namreč med izvajalce barbarskih zločinov, ki so jih sposobna samo še najbolj zaostala plemena v Afriki. Izvajanje zločinov v Hudi jami je najbolj obsodbe vredno zato, ker v neki meri relativizira zločine, ki so jih izvajali nacisti in fašisti. Relativizira jih, ker se z njimi izenači in jih po svoji zverinskosti celo presega.
    Slovenska “civilna družba,” ki jo praviloma financira država, pa ni sposobna ob tem povedati nič pametnega. V ušesih pa nam še vedno odmevajo besede bivšega predsednika države, ki na dan nekdanjega praznovanja žena, ki mu je pomenil prvorazredno temo, ni hotel komentirati odkritje zločina v Hudi jami, saj je zanj predstavljal (na ta dan) drugorazredno temo.
    Torej dragi Slovenci, ne odkrivajmo zločinov na praznični dan! Bedno!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite