To noč … o slovenski kulturi

Foto: Planet Siol.
Foto: Planet Siol.

Glede na dejstvo da je francoska nagrada za najboljšo tujo knjigo pripadla Dragu Jančarju za njegov roman To noč sem jo videl se mi zdi primerno pričujoči zapis posvetiti kulturi, katere pomen je za nas kot Slovence neprecenljiv, saj nismo imeli kontinuitete narodnega imena, državnosti ali pa kakršen koli imperij. V tej luči niti ni presenetljivo, da eden izmed očetov slovenske osamosvojitve, dr. Jože Pučnik, kot temeljno vez med ljudmi ni videl družbe, temveč kulturo, kar je bila po besedah zgodovinarja Igorja Grdine njegova znanstvena izvirnost. In tako še dandanes nekateri izmed slovenskih kulturnikov žanjejo uspehe tudi izven meja naše domovine.

A vendar zgodba slovenske, kakor tudi širše zahodne kulture, ni zgolj zgodba o uspehu, temveč tudi zgodba o zatonu. Veliki filozofski pesimist Oswald Spengler je opažal, da je zadnje veliko umetniško gibanje zahoda klasicizem, nakar bo sledil zaton. Vsaj delno mu lahko tudi pritrdimo, saj kljub posameznih velikim umetninam daljnosežnih umetniško – kulturnih gibanj ni bilo, zgolj kratkotrajne ”šok terapije”, kot sta bila dadaizem in futurizem. Vzrok temu pa po mnenju Rogerja Scrutona velja pripisati izginotju kriterija lepote v umetniškem ustvarjanju in nadomestitev le tega z domnevnim prebujanjem in opozarjanjem ljudstva na napake sveta v katerem živimo. Vendar pa v kolikor tudi to ni vezano z vsaj osnovnim priznavanjem kriterija lepote izgine. Skoraj vsak splošno razgledan človek je že slišal za Lukijanove satire ali Cervantesovega Don Kihota, noben razen ”posvečenih” pa se ne spomni še včeraj izredno aktualne instalacije iz kake priznane evropske galerije.

Sicer pa so ravno romani Draga Jančarja odličen primer za demonstracijo nujnosti kriterija lepote. Poglejmo zgolj že omenjeni roman To noč sem jo videl in Severni sij, ki prav tako problematizira zgodovinski spomin in polpreteklo zgodovino. Se pravi, oba romana se ukvarjata s kruto in perečo tematiko. Postavljena sta v širši čas druge svetovne vojne in s tem v enega izmed najtemnejših poglavij evropske, in s tem tudi slovenske, zgodovine. A vendar se ne zanašata na šok terapijo, na prikaze brutalnosti ali kaj podobnega. Prav nasprotno uspeta pričarati celo neke vrste lepoto, atmosfero. Severni sij tako npr. čudovito pretvori paranoično in mestoma sovražno vzdušje med prebivalci Maribora v spomenik mestu samemu, kot se je izrazil eden izmed kritikov romana. In vzdušje je resda temačno a še zmeraj z občutkom za lepoto in človečnost, kateri je prav tako prisoten tudi v romanu To noč sem jo videl.

Kako se bo romanov Draga Jančarja, in tudi ostalih velikih piscev sedanjosti, spominjala prihodnost ne vemo. Vemo pa kako se spominja velikega dela sodobne avantgardne umetnosti in s tem, kam se mora slovenska kulturna produkcija usmeriti, če želi preživeti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.