To niso naši ljudje…branili se bomo…naposled bo sodni dan!

slovenski komunisti_beograd_14 kongres zkj
Slovenski komunisti obujali spomine na odhod iz 14. kongresa ZKJ

Naslov je vzet iz prirejenih citatov, ki jih eden največjih sodobnih slovenskih mislecev, profesor Justin Stanovnik, označil kot temelj razumevanja naše zgodovine. Drznil sem si jih prirediti, ker poleg točne zgodovinske utemeljitve trenutka in okoliščin, v katerem so bili izrečeni, izjemno dobro pojasnjujejo naš današnji čas.

Naš decembrski referendum ni bil o enakih pravicah ali pravicah manjšine, pač pa je v ospredje postavil dilemo o vrednostnem sistemu našega naroda. O tem se nismo nikoli resno pogovarjali ali odločali kot skupnost, a bi se po vsem kar se nam je kot narodu zgodilo v zadnjih 100 letih morali.

Običajno skupnost razvija svoje vrednote in svoja pravila (ki te vrednote ščitijo ter njihove kršitve kaznujejo) v naravnem procesu lastnega zorenja. Kakor so družinske tradicije odraz privzete dediščine, tako so družbene norme odraz kulture, vere in narodnega prostora, ki vplivajo na obnašanje ljudstva. Naša zgodovina je prav tako naravno razvijala ljudstvo živeče na našem prostoru in skozi stoletja oblikovala »slovenski narod«. Žal je bil naravni razvoj v 20. stoletju dvakrat povsem spremenjen. Prvič se je to zgodilo ob razpadu avstro-ogrske, ki nas je (čeprav v podrejeni vlogi) kot narod hkrati oblikovala v državno tvorbo ter v nas vzgojila spoštovanje reda in pravil. Sistem prava in državne uprave je postal del nas in kljub vsemu negodovanju smo spoštovali avtoriteto države in njenih ustanov. Z nastankom idealizirane države Jugoslavije smo bili porinjeni v kulturno zmes nam tujega okolja, tuje vere in predvsem na glavo postavljenega spoštovanja pravil, prava in države. Norme, ki so veljale stoletja so se umaknile in naučili smo se, da so pravila zato, da se kršijo in spreminjajo po trenutnih potrebah oblasti. Sintezo avstro-ogrskega reda in balkanskega nereda, ki ji je obstojnost zagotavljala kraljeva diktatura in pomanjkanje boljših alternativ, je prekinilo leto 1941.

Boljševiška revolucija, ki so jo k nam uvozili in nato privzeli komunisti, je bil drugi prelom v našem razvoju. Jugoslavijo in njeno mešanico demokracije, kraljeve diktature in narodnih trenj smo lažje preživeli zaradi enakih pogledov na osnovne svetosti: ne ubijaj, ne kradi, veruj v Boga, spoštuj Gospodov dan… Iz pradavnih časov je ostala enaka morala. Revolucija in z njo povezani komunisti teh svetosti niso poznali. Za njih je bila sveta le partija in njeni svetli cilji, v imenu katerih je bilo dovoljeno odstraniti vse: Boga, človeka, lastnino, vero, tradicijo, jezik, kulturo, narod, meje, pravila,…

Ta spopad dveh vrednostnih sistemov, ki je bil osnova revolucije, nas je kot narod pohabil in za vekomaj označil. Kljub prepričanju, da ta sistem ne more obstati, da ga ne bodo pustili pri življenju (Angleži, Američani, Francozi,…) in da se splača vztrajati v zoperstavljanju, je na koncu prišla morija, poraz in razočaranje. Ta zmaga novega sistema nam je podrla razvoj, kot se za pojem »revolucija« spodobi. Z letom 1945 je totalitarna oblast postala ne le zmagovita, od tujcev priznana in vladajoča – postala je legitimna v očeh večine ljudi. Zaradi posledic te legitimnosti se je počasi uveljavljalo novo pravo, ki ni bilo upoštevano zgolj in samo zaradi prisile, ampak zato, ker se je vrednostni sistem narodu določal na novih temeljih in v pogojih novega vzgojnega modela in totalitarnega šolskega sistema. Prepričanje, da je naprednost v zaničevanju preteklih tradicij in norm, je postala mantra, ki so jo najprej privzeli heroji in njihovi soborci, kasneje pa njihov elitni podmladek. Skozi 45 let »razvoja« je partija fanatično opravičevala evidentne bedarije v kmetijstvu, industriji, gospodarstvu in državni denarni politiki ter zahtevala, da ljudje verjamejo v nastanek boljše družbe in raja na zemlji ter žrtvujejo svoje prepričanje ali pa se znajdejo v vlogi tarče javnega posmeha in pregona.

Ko se je z letom 1990 vzpostavil nov družbeni sistem, smo spregledali, da se je partija na jugoslovanski ravni sprla zaradi nacionalnega vprašanja in ne zaradi doktrine. Odhod slovenskih komunistov iz Beograda, ki ga še danes nekateri slavijo kot svojevrsten prispevek k osamosvojitvi, je bil zgolj slovo od skupne države, nikakor pa ne slovo od vrednot in ciljev partije. To potrjujejo aktualne izjave tedanjih (in sedanjih) komunistov, ki razlagajo, da narodova osamosvojitev zanje ni bila odpoved političnemu sistemu. In prav tu je temeljna točka današnje razdeljenosti naroda: Slovenija, rojena pred 25 leti, se ni opredelila do sistema, ki je bil zgrajen z revolucijo, umori in poboji v njenem imenu ter vsej njeni dediščini (duhovni in pravni). Tako je med nami veliko število ljudi (večina?), ki sprejema preteklo državno ureditev, njene posledice in njeno kulturo kot nekaj povsem sprejemljivega. Samoumevno se jim zdi, da se preteklosti ni potrebno ne sramovati in ne odpovedovati. Obveljale so privzete kategorizacije dobrega in slabega, kakor jih je določila partija.

To se mi je podilo pred očmi, ko sem spremljal kampanjo pred referendumom, rezultate na volilno nedeljo in še bolj, ko sem spremljal odzive na rezultate v dneh, ki so sledili. V moji deželi so prevzeli glavno besedo ljudje, ki nimajo z mojim vrednostnim sistemom nič skupnega. Za njih je cilj vzpostaviti novo družbo – raj na zemlji – po svojih merilih. Nisem si povsem na jasnem, kaj želijo, a vem, da so proti pravilom, če pa pravila so, pa morajo veljati njihova in ne naša. Kot revolucionarji leta 1941 se tudi oni ne sprijaznijo z dejstvom, da bi ljudstvo lahko odločilo tako, da jih ne izvoli. Ljudstvo ima prav le, če odloči kot želijo oni. Oni imajo prav, oni imajo glavno in prvo besedo in oni lahko odločajo o vsem. Kdor se jim postavi nasproti, je obsojen na likvidacijo: ustavni sodniki, cerkev, civilna družba, stranke… Ne poznajo besede »ne«: ne vedo, da je dovolj. Njihov boj je tako nujno potreben, da so morebitni porazi le ovire na poti, saj bo cilj dosežen, kajti cilj je posvečen in ga je potrebno doseči. Tu ne gre za premislek racionalnih ljudi, ki bi se samokritično zamislili o svojih ciljih v luči večine, ki ne sprejema njihove preureditve države; ne, edina samokritika je o taktiki, ki da je kriva za poraz in se je iz napak potrebno naučiti, da bo prihodnjič cilj dosežen. Ta komunizem je ustvaril prepričanje, ki ga nikoli nismo pokopali: da se človek lahko postavi nad naravo, nad Boga in nad sočloveka, ker mu njegov cilj nalaga prevlado. To niso naši ljudje…

Mi smo zavezani branjenju: ne znamo napadati in v našem sistemu ni programa, ki bi od nas zahteval stalno spreminjanje in posodabljanje. Če stvari delujejo, jih pustimo pri miru. Tradicija, kultura, vera in pravila družbe in države lahko mirno ostanejo stoletja enaka. V obrambo nas sili napad na naše vrednote – s tem napadajo nas. Vsem tistim, ki so v dnevih po referendumu začeli ugotavljati, kako škodljiva je nepopustljiva drža v obrambi, sporočam: pri vrednostnih sistemih ni kompromisov. Ali prevlada eden ali pa drug. Pravico in dolžnost imamo, da se postavimo jasno in glasno za tisto, kar smo in v kar verjamemo. In veselje nad dejstvom, da sem v večini me potrjuje in ni razlog za slabo vest, kakor bi radi nekateri zmedeni dušebrižniki želeli prikazati s svojim napadom na »triumfalizem« (ki ga niti ne znajo definirati, kaj šele dokazati!). Pomnite: ob zmagi DEMOS-a so izumili »revanšizem« in prepričali demokratične sile, da so opustile obračun s totalitarnim sistemom. Zelo podobno mi zvenijo današnji patetični pozivi k sočustvovanju in spravljivosti s tistimi, ki so nam v grlo zatlačili svoj zakon. Ni kompromisa: napadli so nas, naše vrednote in naše svete stvari in branili se bomo…

Nedvomno bomo doživeli še večjo silovitost v poskusu vzpostavitve nove družbe in raja na zemlji po zamisli naslednikov revolucionarnih sil žlahtnega boljševizma. Kot zmaj, ki mu namesto ene odsekane glave zrastejo tri nove, je tudi tu mogoče pričakovati, da bo napad srditejši. Ob zadovoljstvu, da živim v državi, kjer se velika večina opredeljenih sodržavljanov strinja z mojim vrednostnim sistemom (in torej nisem tujec v lastni domovini), vseeno pozorno jemljem na znanje, da se je večina državljanov odrekla pravici do izrekanja. Ne glede na razlog za to odpoved (brezbrižnost, strah, prezir,…) je to slaba popotnica. To kaže na zmedenost in zaslepljenost ljudi, ki so prepričani, da jih to nič ne zadeva. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi jih ganilo. Ob nezanemarljivih pojavih na evropskih in slovenskih zunanjih mejah me je strah, da bom odgovor na to vprašanje dobil precej prej kot bi si želel. Tudi nad brezbrižnega ljudstva poln narod naposled pride sodni dan…

Foto: Slovenske novice (prispevek z naslovom Slovenski komunisti obujali spomine)