To je naša kultura družbene lastnine

Pro-komunistična poslikava avtorja Staneta Pengova iz konca 50. let prej. stol., ki se še danes nahaja na na eni od sten nad vhodom v Veliko dvorano Državnega zbora Republike Slovenije. (foto: Marko Klinc/arhiv Državnega zbora)
Pro-komunistična poslikava avtorja Staneta Pengova iz konca 50. let prej. stol., ki se še danes nahaja na na eni od sten nad vhodom v Veliko dvorano Državnega zbora Republike Slovenije. (foto: Marko Klinc/arhiv Državnega zbora)

»Posledice komunizma so v Sloveniji zbrane v dveh knjigah. Zemljiški in mrliški.«

Pojem družbena lastnina je vezan na prehod iz prejšnjega pravnega reda v sedanjega. Geneza družbene lastnine pa je vezana na posebno kulturno okoliščino, na totalni udar slovenskih komunistov v ta narod in v lastnino.

Postopen odhod družbene lastnine

Prejšnji sistem je temeljil na »družbeni lastnini produkcijskih sredstev«, z nekaj izjemami. Iz družbene lastnine so imeli delavci pravico do dela in upravljanja družbenih sredstev, tega pa ni mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo glede svojih stvari pravi lastniki. Družbena lastnina ni lastnina, ker ji je v skladu s prejšnjo ustavno ureditvijo manjkal temeljni lastninskopravni atribut: pravni subjekt, ki bi imel položaj lastnika. Noben predpis ni izrecno določal, kdo je lastnik tako sredstev kot »kapitala«, ki sta bila v družbeni lasti. Poleg tega pa so številni predpisi in teorija o družbeni lastnini utemeljevali, da družbena lastnina pomeni negacijo lastnine in da je njena temeljna lastnost njen nelastninski značaj. (prim. točki  18. in 20. obrazložitve, tu), proti je glasoval sodnik dr. Ude).

Do postopnega prehoda je prišlo z uveljavitvijo 2. odstavka 6. točke republiškega ustavnega amandmaja IX z dne 27. septembra 1989: »Družbena, zadružna in zasebna lastnina so enakopravne« (tu). Dne 20. februarja 1991 je nadaljnji ustavni amandma XCIX s točko 3 razveljavil ustavne določbe, ki določajo lastninski maksimum na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, in določbe, ki izključujejo lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja, ter določil, da preoblikovanje družbene lastnine v javno in druge oblike lastnine ter omejitve lastnine ureja zakon (tu).

Prehod se je nadaljeval z dne 23. decembra 1991 zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja v 33. členu Ustave Republike Slovenije (tu). Istega dne je izvedbeni ustavni zakon v 1. odstavku 1. člena določil prehodno obdobje, po katerem predpisi in splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave, ostanejo v veljavi, določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo, pa je treba z njo uskladiti najpozneje do 31. decembra 1993 (tu).

S tem, ko je bil zakonodajalcu dan rok za prilagoditev zakonov, sprejetih na novi ustavni podlagi, je bilo treba do sprejetja novih zakonov o lastninjenju družbene lastnine spoštovati vse prejšnje zakone. Zato je odprava družbene lastnine v tej državi postopna. (primerjaj točko 7. obrazložitve, tu).

Udar

Od aprila oziroma maja 1941 dalje je prišlo do izvenvolilnega totalnega udara določenih Slovencev v ta narod, brez pooblastila z volitev 1938 leta in mimo na teh volitvah izvoljenih pooblaščencev. Udar so v Slovenskem poročevalcu številka 1 utemeljili na »obstoju socialistične države – Sovjetske zveze«.

Z vidika udara v zasebno lastnino naroda je izvorni temelj družbene lastnine odlok o narodnem davku in o posojilu svobode. Objavljena sta v Slovenskem poročevalcu z dne 1. oktobra 1941, potrjena pa z zakonom, objavljenim v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije, številka 10 iz leta 1948. Nadaljnji je odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov, objavljen v Slovenskem poročevalcu 6. aprila 1942. Slednji je »pomemben tudi kot pravni akt revolucije, kar pomeni slabitev ekonomske moči buržoazije v korist ljudstva«. Nato so tu še 3 odloki, objavljeni v Slovenskem poročevalcu 27. julija 1942, po katerih se nalaga prebivalstvu, da vse zaloge oziroma premoženje, ki ga imajo v svoji lasti preko določenega minimuma, izroči oziroma da na razpolago, zahtevane premične vrednosti pa se, pod grožnjo hude kazni oziroma smrtne kazni, zaplenijo brez odškodnine vsakomur, kdor jih na zahtevo ne bi prepustil oblastnim organom.

To je temelj družbene lastnine.

Nepremičnine

Nato je prišlo do prikrivanja – še danes – silovite usode v udaru prizadetih oseb in njihovih posmrtnih ostankov. Toda slovenski komunisti Slovencev niso prizadeli samo tako, da so jih ubili, njihove posmrtne ostanke pa poskrili. Na primer Črtomirja Nagodeta, roj. 6. aprila 1903, so mučili, obsodili na montiranem kazenskem procesu, ubili, ubito telo skrili, lokacijo telesnih delov pa [naj bi] pozabili – še danes (npr. tu). Dodatno pa so mu pravico do zasebne lastnine silovito prizadeli in mu lastnino, vilo na Mirju 15 v Ljubljani, oplenili.

Niso čisto vsakega oplenjenega človeka ubili. Tako naj bi bilo na primer glede lastnika t. i. Kardeljeve vile, ki je dejansko Seunigova. Slednjemu so jo po podatkih Zemljiške knjige iz zasebne lastnine oplenili takole: »na podlagi menjalne pogodbe z dne 4.12.1951, po predlogu SRS z dne 26.3.1980 v smislu čl. 5/2 Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 43/73)«. Menjava v »družbeno lastnino« je bila neprostovoljna.

Podjetja

Nadaljnji vidik so podjetja. V TV seriji Vzporedna ekonomija (tu, tu, tu in tu) se je osvetlilo sistem vzporedne ekonomije, po katerem je »komunistična oblast in v njenem imenu udba« doma in v tujini ustvarila pogoje za nelegalno dejavnost in vzporedno ekonomijo prek večih podjetij. Serija osvetljuje nedovoljene posle službe državne varnosti »pod okriljem Zveze komunistov in izbranih komunistov v administrativno povsem centralistično urejeni državi.« Genezo družbene lastnine podjetij pa se osvetli na primeru podjetja iz Škofje Loke, kjer so v okviru močne obrtne tradicije že pred drugo svetovno vojno proizvajali hladilne kompresorje, nato pa so določeni ljudje proizvodnjo obudili »leta devetnajsto petinpetdeset v podjetju Motor, ki je delovalo v okviru kazensko poboljševalnega zavoda in izdelovalo sprva elektromotorje, nato opremo za gostinstvo, hladilne naprave pa so začeli izdelovati leta devetnajsto petinpetdeset. Leta devetnajsto šestdeset se je podjetje preimenovalo v LTH, Loške tovarne hladilnikov.« (slednje cit. po: 2. oddaja, čas 11:48).

Uporaba navedene TV oddaje kot vira proučevanja kaže, da sodna Zemljiška knjiga ni edini vir proučevanja družbene lastnine produkcijskih sredstev. V tem delu je treba dopolniti lucidno metodološko opombo mag. Bernarda Brščiča na Twitterju: »Posledice komunizma so v SLO zbrane v dveh knjigah. Zemljiški in mrliški.« (tu).

Naša kultura družbene lastnine

Te dni je vzbrstela naša »kulturniška polemika.« Polemika je vezana na uporabo vrta. Gre za vrt pred t.i. vilo Društva pisateljev Slovenije na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani za potrebe Društva jazz klub Gajo in drugih (Kulturniška polemika – tu, tu in tu).

Toda vila in vrt sta bila od (Oskar) Ebenspangerjeve rodbine, Oskar je »leta 1905 prestopil v katoliško vero« (cit. – tu, str. 10), umrl je 8. 3. 1945 v Mauthaussnu, Avstrija (tu). Izvor družbene lastnine je naslednji: med drugo svetovno vojno so lastnike vile odpeljali v taborišča, po vojni so vilo oplenili, naselili pa zloglasnega Borisa Kidriča.

Eden od temeljev Kidričeve kulture družbene lastnine so odločbe mestne razlastitvene komisije, izdane na podlagi pooblastila v Odloku o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile iz 21. novembra 1944, objavljen v uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije številka 2 iz leta 1945 oz. priloga Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, številka 5 iz leta 1945. Ali pa v z Uradnem listu SNOS in NVS, številka 18 iz leta 1945, uveljavljenem Zakonu o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe (30. člen) z dne 9. junija 1945.

Našo kulturo se pisateljsko ubesedi takole: »Ozna jih je najprej zaplenila tistim, ki so zbežali ali so bili v taboriščih in zaporih. Ključi vseh teh stanovanj so bili pri meni v Slaviji. Za ljudi, ki so bili v Ozni ali pa na visokih partijskih položajih, je bilo treba preskrbeti stanovanja. Hodili so si jih ogledovat, po ključe so prihajali k meni, vendar so jih pogosto tudi vračali, ker so želeli najboljša stanovanja.» Povzeta pisateljska literatura je od člana kulture Ozne, Alberta Svetine (tu) in je njegova zasebna lastnina.

To je naša kultura družbene lastnine.