To je naša kultura družbene lastnine

10
488
Pro-komunistična poslikava avtorja Staneta Pengova iz konca 50. let prej. stol., ki se še danes nahaja na na eni od sten nad vhodom v Veliko dvorano Državnega zbora Republike Slovenije. (foto: Marko Klinc/arhiv Državnega zbora)
Pro-komunistična poslikava avtorja Staneta Pengova iz konca 50. let prej. stol., ki se še danes nahaja na na eni od sten nad vhodom v Veliko dvorano Državnega zbora Republike Slovenije. (foto: Marko Klinc/arhiv Državnega zbora)

»Posledice komunizma so v Sloveniji zbrane v dveh knjigah. Zemljiški in mrliški.«

Pojem družbena lastnina je vezan na prehod iz prejšnjega pravnega reda v sedanjega. Geneza družbene lastnine pa je vezana na posebno kulturno okoliščino, na totalni udar slovenskih komunistov v ta narod in v lastnino.

Postopen odhod družbene lastnine

Prejšnji sistem je temeljil na »družbeni lastnini produkcijskih sredstev«, z nekaj izjemami. Iz družbene lastnine so imeli delavci pravico do dela in upravljanja družbenih sredstev, tega pa ni mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo glede svojih stvari pravi lastniki. Družbena lastnina ni lastnina, ker ji je v skladu s prejšnjo ustavno ureditvijo manjkal temeljni lastninskopravni atribut: pravni subjekt, ki bi imel položaj lastnika. Noben predpis ni izrecno določal, kdo je lastnik tako sredstev kot »kapitala«, ki sta bila v družbeni lasti. Poleg tega pa so številni predpisi in teorija o družbeni lastnini utemeljevali, da družbena lastnina pomeni negacijo lastnine in da je njena temeljna lastnost njen nelastninski značaj. (prim. točki  18. in 20. obrazložitve, tu), proti je glasoval sodnik dr. Ude).

Do postopnega prehoda je prišlo z uveljavitvijo 2. odstavka 6. točke republiškega ustavnega amandmaja IX z dne 27. septembra 1989: »Družbena, zadružna in zasebna lastnina so enakopravne« (tu). Dne 20. februarja 1991 je nadaljnji ustavni amandma XCIX s točko 3 razveljavil ustavne določbe, ki določajo lastninski maksimum na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, in določbe, ki izključujejo lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja, ter določil, da preoblikovanje družbene lastnine v javno in druge oblike lastnine ter omejitve lastnine ureja zakon (tu).

Prehod se je nadaljeval z dne 23. decembra 1991 zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja v 33. členu Ustave Republike Slovenije (tu). Istega dne je izvedbeni ustavni zakon v 1. odstavku 1. člena določil prehodno obdobje, po katerem predpisi in splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave, ostanejo v veljavi, določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo, pa je treba z njo uskladiti najpozneje do 31. decembra 1993 (tu).

S tem, ko je bil zakonodajalcu dan rok za prilagoditev zakonov, sprejetih na novi ustavni podlagi, je bilo treba do sprejetja novih zakonov o lastninjenju družbene lastnine spoštovati vse prejšnje zakone. Zato je odprava družbene lastnine v tej državi postopna. (primerjaj točko 7. obrazložitve, tu).

Udar

Od aprila oziroma maja 1941 dalje je prišlo do izvenvolilnega totalnega udara določenih Slovencev v ta narod, brez pooblastila z volitev 1938 leta in mimo na teh volitvah izvoljenih pooblaščencev. Udar so v Slovenskem poročevalcu številka 1 utemeljili na »obstoju socialistične države – Sovjetske zveze«.

Z vidika udara v zasebno lastnino naroda je izvorni temelj družbene lastnine odlok o narodnem davku in o posojilu svobode. Objavljena sta v Slovenskem poročevalcu z dne 1. oktobra 1941, potrjena pa z zakonom, objavljenim v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije, številka 10 iz leta 1948. Nadaljnji je odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov, objavljen v Slovenskem poročevalcu 6. aprila 1942. Slednji je »pomemben tudi kot pravni akt revolucije, kar pomeni slabitev ekonomske moči buržoazije v korist ljudstva«. Nato so tu še 3 odloki, objavljeni v Slovenskem poročevalcu 27. julija 1942, po katerih se nalaga prebivalstvu, da vse zaloge oziroma premoženje, ki ga imajo v svoji lasti preko določenega minimuma, izroči oziroma da na razpolago, zahtevane premične vrednosti pa se, pod grožnjo hude kazni oziroma smrtne kazni, zaplenijo brez odškodnine vsakomur, kdor jih na zahtevo ne bi prepustil oblastnim organom.

To je temelj družbene lastnine.

Nepremičnine

Nato je prišlo do prikrivanja – še danes – silovite usode v udaru prizadetih oseb in njihovih posmrtnih ostankov. Toda slovenski komunisti Slovencev niso prizadeli samo tako, da so jih ubili, njihove posmrtne ostanke pa poskrili. Na primer Črtomirja Nagodeta, roj. 6. aprila 1903, so mučili, obsodili na montiranem kazenskem procesu, ubili, ubito telo skrili, lokacijo telesnih delov pa [naj bi] pozabili – še danes (npr. tu). Dodatno pa so mu pravico do zasebne lastnine silovito prizadeli in mu lastnino, vilo na Mirju 15 v Ljubljani, oplenili.

Niso čisto vsakega oplenjenega človeka ubili. Tako naj bi bilo na primer glede lastnika t. i. Kardeljeve vile, ki je dejansko Seunigova. Slednjemu so jo po podatkih Zemljiške knjige iz zasebne lastnine oplenili takole: »na podlagi menjalne pogodbe z dne 4.12.1951, po predlogu SRS z dne 26.3.1980 v smislu čl. 5/2 Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 43/73)«. Menjava v »družbeno lastnino« je bila neprostovoljna.

Podjetja

Nadaljnji vidik so podjetja. V TV seriji Vzporedna ekonomija (tu, tu, tu in tu) se je osvetlilo sistem vzporedne ekonomije, po katerem je »komunistična oblast in v njenem imenu udba« doma in v tujini ustvarila pogoje za nelegalno dejavnost in vzporedno ekonomijo prek večih podjetij. Serija osvetljuje nedovoljene posle službe državne varnosti »pod okriljem Zveze komunistov in izbranih komunistov v administrativno povsem centralistično urejeni državi.« Genezo družbene lastnine podjetij pa se osvetli na primeru podjetja iz Škofje Loke, kjer so v okviru močne obrtne tradicije že pred drugo svetovno vojno proizvajali hladilne kompresorje, nato pa so določeni ljudje proizvodnjo obudili »leta devetnajsto petinpetdeset v podjetju Motor, ki je delovalo v okviru kazensko poboljševalnega zavoda in izdelovalo sprva elektromotorje, nato opremo za gostinstvo, hladilne naprave pa so začeli izdelovati leta devetnajsto petinpetdeset. Leta devetnajsto šestdeset se je podjetje preimenovalo v LTH, Loške tovarne hladilnikov.« (slednje cit. po: 2. oddaja, čas 11:48).

Uporaba navedene TV oddaje kot vira proučevanja kaže, da sodna Zemljiška knjiga ni edini vir proučevanja družbene lastnine produkcijskih sredstev. V tem delu je treba dopolniti lucidno metodološko opombo mag. Bernarda Brščiča na Twitterju: »Posledice komunizma so v SLO zbrane v dveh knjigah. Zemljiški in mrliški.« (tu).

Naša kultura družbene lastnine

Te dni je vzbrstela naša »kulturniška polemika.« Polemika je vezana na uporabo vrta. Gre za vrt pred t.i. vilo Društva pisateljev Slovenije na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani za potrebe Društva jazz klub Gajo in drugih (Kulturniška polemika – tu, tu in tu).

Toda vila in vrt sta bila od (Oskar) Ebenspangerjeve rodbine, Oskar je »leta 1905 prestopil v katoliško vero« (cit. – tu, str. 10), umrl je 8. 3. 1945 v Mauthaussnu, Avstrija (tu). Izvor družbene lastnine je naslednji: med drugo svetovno vojno so lastnike vile odpeljali v taborišča, po vojni so vilo oplenili, naselili pa zloglasnega Borisa Kidriča.

Eden od temeljev Kidričeve kulture družbene lastnine so odločbe mestne razlastitvene komisije, izdane na podlagi pooblastila v Odloku o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile iz 21. novembra 1944, objavljen v uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije številka 2 iz leta 1945 oz. priloga Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, številka 5 iz leta 1945. Ali pa v z Uradnem listu SNOS in NVS, številka 18 iz leta 1945, uveljavljenem Zakonu o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe (30. člen) z dne 9. junija 1945.

Našo kulturo se pisateljsko ubesedi takole: »Ozna jih je najprej zaplenila tistim, ki so zbežali ali so bili v taboriščih in zaporih. Ključi vseh teh stanovanj so bili pri meni v Slaviji. Za ljudi, ki so bili v Ozni ali pa na visokih partijskih položajih, je bilo treba preskrbeti stanovanja. Hodili so si jih ogledovat, po ključe so prihajali k meni, vendar so jih pogosto tudi vračali, ker so želeli najboljša stanovanja.» Povzeta pisateljska literatura je od člana kulture Ozne, Alberta Svetine (tu) in je njegova zasebna lastnina.

To je naša kultura družbene lastnine.

10 KOMENTARJI

  1. Žalostno in zanimivo, ki še vedno bremeni našo kulturo, revolucija še naprej zopet pleni…,tajkuni so bili sprejmljivi za levico in tudi pod Janševo vlado…

  2. Aktualen članek, saj je problem odnosa do lastnine še vedno deviatno prisoten v naši kuturi, še vedno se pleni premoženje,…, to ni počela samo levica, tudi Janševa vlada je omogočala plenjenje tajkunom, Kordežem in Zvonovom.

  3. Pod prvo Peterletovo vlado je DEMOS podal najbolj pravičen predlog lastninjenja skupne družbene lastnine, katerega je predlagal ravno ameriški ekonomist Sachs, to je razdelitev družbene lastnine.
    Opomba; dr. Janez Drnovšek je za svetovalca povabil Američana Jeffrey Sachsa, premierju Lojzetu Peterletu pa se je za svetovalca sam ponudil de. Boris Pleskovič.
    Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.
    S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
    Prvi je to zavrnil tedanji gospodarski minister dr. Mencinger in je zato odstopil.
    Demos se je razdelil in del levo usmerjenih Demosovih poslancev iz vrst SDZ je zavrnil ta najbolj pravičen predlog privatizacije!
    V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade.
    Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic.
    Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.
    S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni.
    Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.
    Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike.
    Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke.
    Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.
    Prof. dr. Andrej Umek, Ljubljana; DELO – Sobotna priloga, 20.09.2014 PP poštni predal 29
    Povzel članek: Franc Mihič; 02.04.2016

  4. V Sloveniji se praviloma ne ve, čigav je kapital, kdo je dejanski lastnik. Ne ve se kako je do kapitala prišlo, kdo je omogočil pridobitev kapitala? Zato tudi ni mogoče, da bi kapitalist lahko suvereno upravljal z njim.

    Še vedno imamo v Sloveniji dvojno, da celo trojno lastništvo: državno, gangstersko in privatno.

    Državno lastništvo bi naj upravljala država, a ga ne, saj ga upravljajo privilegiranci, ki se na upravljanje ne spoznajo in jim dobiček ni primarna naloga. Bistveno je, da ohranjajo kasto privilegirancev. Dopuščajo tudi norenje sindikatov.

    Drugi tip lastništva je gangsterski. Izvor tega kapitala ni jasen. Ni jasno koliko ga je in čigav je. Tu in tam se pojavi kak lastnik, ki pa nenadoma potone in se skrije. pobegne in za njim ni sledu. Kapital gre v stečaj, kam pa se je porazgubil nihče ne ve. Vsaj uradno se država ne zanima za fenomene, ki so podobni kraškim rekam.

    Tretji tip je jasen in transparenten. Žal ga je malo in nadenj se spravlja država, saj ima pred seboj kapitaliste, ki jih lahko lupi in odira, kot zaklane ovce, kar je v skladu z marksizmom, ki je še vedno biblija slovenske ekonomije.

    (komentator APMMB2 na spletnih straneh Kavarne Hayek https://kavarnahayek.wordpress.com/2018/01/01/ker-so-se-novinarji-sindikalizirali-je-lastnik-preprosto-likvidiral-medij/#comments )

    • Zahvaljujem se, da ob naslovni prispevek, ki se mestoma veže na nedavno “kulturniško polemiko” o družbeni lastnini vrta (Oskar) Ebenspangerjeve vile, vežete mnenje komentatorja APMMB2-ja.

      Prav komentator APMMB2 namreč pod “kulturniško polemiko” (Portalplus, dne 10. 1. 2018 ob 5:10:53) navede vprašanja, katerih vsebino osvetljujemo z današnjim prispevkom. In sicer APMMB2 sprašuje:

      “Kdaj in od koga je Društvo pisateljev kupilo vilo v središču Ljubljane?
      Čigava je bila vila do zmage leta 1945?
      Ali bo o vili izšel kdaj roman izpod peresa člana DSP?”

    • S tem, da desne konservativce moti v glavnem to, da elito sestavlja povečini levo usmerjena populacija in ne desno usmerjena. Davčne oaze so itak globalen fenomen podobno kot razni državno subvencionirani trgovinski dampingi. In dodatno, predvsem za zahod, tudi industrijsko vohunjenje in kraja intelektualne lastnine.

  5. Dr. Jože P. Damjan pravi:»Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme in gledali proč pri kreditih«, Delo, 5. maja 2015.
    Pravi tudi:
    »Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.«

    Ali ni ravno pomanjkanje realnih vizij, ciljev in strategij specializacij na državni ravni, tudi podjetij, največji in pogosti vzrok za njihovo prezadolženost in propad ?

    Ekonomist dr. Jože Damjan je že l. 2013 poudaril, da se na dolgi rok neetično poslovanje ne obrestuje in pravi:
    “Tudi največje korporacije so na ta način doživele velike izgube, predvsem na račun izgubljenega ugleda, ki ga je zelo težko povrniti. Nastaja seveda tudi zunanja škoda. Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 % BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 % BDP.“

    http://www.eu-skladi.si/aktualno/novice/strategija-pametne-specializacije-poslana-v-bruselj

  6. Zemljiški in mrliški. Dobro je to Brščič napisal, tokrat.
    Odtod jaz pravim, da gre pri družbeni lastnini za nikogaršnjo lastnino.
    Počasi bo prešla v “neke roke”, katere koli že in potem bo nekoliko lažje se pogovarjat. Medtem v glavnem volkovi raznašajo plen.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite