To je moje telo

0
Lucija Mihalinec (Foto: Matic Dolenc, Katoliška mladina)

Kdaj si nazadnje naredil nekaj brez svojega telesa?
Verjetno približno … Nikoli. Za vsako dejanje, vsako besedo, vsako misel potrebujemo svoje telo.

Telo je pomembno

Ne, ljudje nismo zgolj telo brez duha, to so živali. Ne, ljudje nismo zgolj duh brez telesa, to so angeli. In ne, človek ni duh, ujet v kletki telesa, ki čaka na osvoboditev ob smrti. To je herezija, ki jo je Cerkev že pred leti jasno obsodila.
Kristjani verjamemo, da smo ljudje in telo in duh skupaj, utelešen duh, človeške osebe. Čeprav nas hoče današnja družba prepričati drugače, telo ni le nekaj, kar imamo, ampak kar smo. Telo je pomembno. Pa ne le zato, ker smo tako ustvarjeni.
Bog nam kaže pomen telesa tudi (oziroma še posebej) v tem, da se je sam utelesil. Stvarnik vsega, kar je, je postal človek. Jezus Kristus je kot telo in kri in duša in božanstvo hodil po isti zemlji, po kateri danes hodiva jaz in ti. Rodil se je iz maternice mami Marije, s svojimi učenci je jedel in spal, delal je čudeže, trpel je hude bolečine, umrl na križu ter na koncu s telesom vstal od mrtvih. In zato je naša vera tako posebna. Ker je telo pomembno.

Jezus misli resno

Naš Odrešenik pa ni bil s telesom in krvjo prisoten med nami le pred dva tisoč leti, ampak je fizično navzoč tudi danes. Vsakič, ko obhajamo sveto mašo, se hostija spremeni v Njegovo telo in vino v Njegovo kri, da bi tako trajala Njegova daritev na križu. Videz hostije in vina ostaja enak, snov ima enak vonj, enak okus, z nobenim od čutil ne zaznavamo nikakršne spremembe. A ta se zgodi. Ne v zunanjosti, ampak prav v bistvu, kruh in vino postaneta Jezusovo telo in kri. Bolj učeno ime za to spremembo, ki se zgodi, je transsubstanciacija ali po slovensko spremenjenje bistva. Čeprav s čutili tega ne zaznamo, verujemo, da hostija in vino resnično postaneta Jezus, fizično navzoč.
In za svojo vero imamo dober razlog. Kristus sam je rekel, da sta v evharistiji njegovo telo in kri. Po Svetem pismu in tradiciji Cerkve vemo, da je mislil točno to, kar je rekel. Kot nam danes pravi sveti Pavel in kot je v svojem evangeliju zapisal Matej, je Gospod Jezus vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Prav tako je vzel kelih z vinom, se zahvalil, ga dal učencem in rekel: »Pijte iz njega vsi, to je moja kri zaveze.« Podobne besede pri sveti maši izgovori tudi duhovnik nad darovi, ki se spremenijo v Jezusovo telo in kri.
Vemo, da je Jezus mislil resno. Da, Jezus je pogosto govoril v prilikah. A vedno jih je zatem tudi razložil, učencem je povedal, kaj pomenijo metafore, ki jih je v svojem govoru uporabil. Glede evharistije pa tega ni storil. Učencem ni rekel: »Ne, ne, to je le simbol, ne biti zgroženi, nisem mislil tako, kot sem rekel.« Rekel je: »Kdor jé moje meso in pije moj kri, ima večno življenje in ga bom obudil poslednji dan.« Brez razlage o metaforah. Brez pojasnil. Brez opravičevanja.

Bog je resnično tu

Če je Bog lahko ustvaril mene in tebe, ki lahko danes bereš ta članek, če je lahko sam postal človek in hodil po tej zemlji, če je Božji Duh obudil Gospoda od mrtvih, kako da ne bi mogel spremeniti koščka kruha v svoje telo in kaplje vina v svojo kri? Bog je namreč vsemogočen. Ker poznam njegov karakter in njegove obljube, zaupam, da so njegove besede resnične in njegova moč neskončna. In ko včasih pozabim na to, se lahko spomnim na mnoge evharistične čudeže, ki so se zgodili.
Če Kristus ni resnično prisoten v sveti hostiji, je to največja herezija, ki si jo lahko zamislimo. Častiti neko hrano, kot da je sam Bog, pa to ni, je zares bogoskrunsko. Menim, da bi Bog že posredoval, če bi se vsakodnevno že stoletja dogajale takšne grozne skrunitve. Vendar se dogaja ravno nasprotno. Sveta evharistija je izvir in višek življenja za katoličane po celem svetu. Že prvi kristjani so se zbirali ob lomljenju kruha. In ravno ljubezen do evharistije je skupna vsem svetnikom.

Potrebujem evharistijo, Kristusovo telo

Ker vem, da nisem le duh, ampak tudi telo, moja vera ni le duhovna, ampak tudi fizična. Potrebujem konkretno združitev svojega telesa z Jezusovim, srečanje, ki se zgodi v otipljivi realnosti. A v nasprotju z navadno hrano, kjer ta postane del mene, pri zaužitju Jezusa pod podobo kruha in vina postanem jaz udeležena v Njegovem življenju. Zedinim se s Kristusom. V resnici je to trenutek, ko sem v celem svojem življenju najbliže nebesom.
Obhajilo mi je dano kot popotnica, daje mi moč za vsakdanje življenje, za romanje do nebes. Je totalen luksuz. Ampak hkrati je osnova, če želim živeti tako, kot me vabi Jezus. Vem, da nisem popolna in da mi pogosto zmanjka ljubezni. Bogu pa je ne. On je Ljubezen sama in iz združitve z Njim črpam moč, da ljubezen lahko podarjam drugim. Sama v trenutkih po prejemu Jezusovega telesa pogosto molim besede: »Ti zaživi v meni, Jezus.«
Kaj pa tebi pomeni evharistija? Verjameš, da je Jezus resnično navzoč vsakič, ko greš k sveti maši?
Vem, včasih je težko verjeti v tak čisto usekan čudež. Vendar, če je Jezus tako rekel, potem pa že mora biti nekaj na tem. Vabim te, da prosiš Boga, da ti podari vero v Njegovo telesno navzočnost, in da moliš tudi za druge, da se njihova vera pomnoži. Pa veselo praznovanje!