… to je tu vprašanje. Dve desetletji po propadu ˝ljudskih demokracij˝ v vzhodni Evropi je odjuga načela režime v arabskem svetu. A medtem, ko se je vzhodnoevropski socializem počasi, leta dolgo talil, so se spremembe v arabskem svetu vsaj na videz zgodile čez noč, saj še pred nekaj tedni ni bilo zaznati niti sledu o kakšnem hudem nezadovoljstvu med množicami.
A če odmislimo dinamiko dogajanja, je med spremembami v vzhodni Evropi in v arabskem svetu tudi kar nekaj vzporednic. Predvsem pade v oči vseobsežnost oziroma nalezljivost sprememb, ki se kot epidemija prenašajo z enega bolnega režima na druge. In podobno kot pred dvajsetimi leti, jo ene države odnesejo bolje kot druge. Preobrat v Tuniziji tako še najbolj spominja na usodo NDR – nekoč ljubljeni voditelj se ni prav dolgo upiral in jo je kmalu pobrisal v tujino. V Egiptu je bilo že bolj negotovo – Mubarak je sicer poskusil s kozmetičnimi spremembami pomiriti ljudstvo in “kvazi” sestopiti z oblasti, a je na srečo Egipčanov na koncu vendarle izbral življenje. Libiji, tretji izmed vstalih držav, pa vse bolj grozi, da bo šla po poti rajnke Jugoslavije.
Brezzoba demokracija
Ko smo v začetku devetdesetih Slovenci že bili na varnem, smo osuplo spremljali nemoč in sprenevedanje mednarodne diplomacije ob krvavenju Vukovarja, Sarajeva, Goražda, Bijeljine in drugih krajev nesrečnega imena, po katerih je mesarila povampirjena Slobova in Radovanova soldateska. Predvsem EU in OZN sta naredili katastrofalno klavrn vtis in diplomati, kot so Yasushi Akashi, Hans van der Broek, Butros Butros Gali, lord Carrington in mnogi drugi, bodo ostali v zgodovino zapisani kot tisti, ki so se v nedogled rokovali, pogajali in dogovarjali s klavci, katerih žrtve so medtem nemoteno padale naprej. Skoraj desetletje je arhitekt etničnega čiščenja med zahodnimi diplomati ter ob močni podpori Rusije in Kitajske veljal za garant stabilnosti na Balkanu.
Cela tri leta so potrebovale zahodne sile za to, da so z nekaj bombnimi napadi na srbske položaje končno zaustavile vojno v Bosni. Za dvesto tisoč žrtev prepozno. Pa še takrat niso rekli bobu bob – Milošević je ostal garant miru še nadaljnjih šest let, ko je zahod končno doumel, da volk čudi ne menja.
Historia magistra vitae est, …, NOT
Ob najnovejših dogodkih v Libiji se človek vpraša, ali latinski pregovor o zgodovini kot učiteljici življenja, res drži. Ali pa so stari Rimljani živeli v nekem drugem, bolj realnem času. Neverjetno je namreč, da že v življenju manj kot ene generacije, svet pozablja lekcije, ki nam jih je življenje tako boleče spisalo.
Razmere v Libiji namreč postajajo vse bolj negotove. Če je v prvih dneh vstaje ob hitri izgubi nadzora nad vzhodnim delom države, Gadafi deloval zmeden in neprepričljiv in so mu vsi politični komentatorji napovedovali skorajšnji konec, je v zadnjih dneh situacija postala bolj nejasna, poročila pa govorijo o uspešnih ofenzivah diktatorju zvestih sil, predvsem na račun premoči v orožju. Poročila o letalskih napadih na civilne cilje pričajo o tem, da bo diktator vztrajal do konca in da zanj število žrtev ne igra kakšne vidne vloge.
Poznavajoč zgodovino njegovega vladanja, zaradi katere je bil Gadafi kot eden od vodilnih državnih teroristov domala tri desetletja v spodobnih družbah nezaželen (in je, razen pri Berlusconiju in Pahorju, nezaželen še danes), seveda njegova pripravljenost na nasilje ni nikakršno presenečenje. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da v svetovni diplomaciji spet poslušamo enake omahljive razprave kot dvaindevetdesetega. A Evropa je bila in ostala brezzoba, Amerika pa žal, v luči neuspešnih avantur v Afganistanu in Iraku pozablja na balkanske nauke.
Vir fotografij: dnevnik.si, rtvslo.si
