Tja in spet nazaj

Z ustoličenjem vlade Alenke Bratušek se ni prvič v slovenski parlamentarni zgodovini zgodilo, da so posamezne stranke sredi mandata iz ene koalicije prestopile v drugo.

Slovenske izkušnje

Podobno so, kot je splošno znano, ravnale že nekatere članice razpadlega Demosa in Peterletove vlade spomladi 1992. Predvsem velja to za takrat še Pučnikovo SDSS in tedanje Bavčarjeve in Ruplove demokrate. Pučnik je postal celo podpredsednik prvega Drnovškovega kabineta, medtem ko v prejšnji Demosovi vladi ni osebno sodeloval. Se je pa že tedaj pokazalo, da naši volivke in volivci ne nagrajujejo pogosto takšnih saltov. Ali bolje, smetano praviloma pobere stranka, ki ima v (novi) koaliciji glavno besedo. Tako so liberalni demokrati na decembrskih volitvah 1992 svoj izid izboljšali za skoraj dve tretjini in ustvarili pogoje za dolgoletno dominacijo v političnem prostoru. Socialdemokrati in demokrati so skupaj dosegli manj kot desetino glasov, SDSS je za nameček komaj preplezala parlamentarni prag. Nič bolje se ni godilo zelenim, nemara največjemu presenečenju prvih demokratičnih volitev leta 1990. Dve leti pozneje so se sicer še (tudi oni za las) prebili v državni zbor, toda vprašanje (ne)podpore Drnovšku je stranko razklalo in jo dolgoročno pometlo s scene.

Nič drugače ni bilo z (nekaj časa »združeno«) Slovenski ljudski stranki, ko je iz Drnovškove vlade leta 2000 prestopila v Bajukovo, kjer se ravno tako ni počutila udobno in jo je v marsičem torpedirala (res pa je svoje naredila tudi »kadrovska lakota« Janševih ob sestavljanju vlade, na kar sem že večkrat opozoril). Čeprav je šla na volitve potem kot posamič najmočnejša sila v parlamentu, je izgubila kar dve tretjini poslank in poslancev.

Liberalci in Severna liga

V tujini so po menjavah koalicijskih partnerjev sredi mandata najbolj znani nemški liberalci. V prvih povojnih letih so bili strumni zavezniki krščanskih demokratov, nakar so sredi šestdesetih let skočili v skupni čoln s socialdemokrati in po ovinku z veliko rdeče-črno koalicijo leta 1969 za trinajst let prisegli zvestobo slednjim. Premislili so si spet 1982 in omogočili konstruktivno nezaupnico proti kanclerju Helmutu Schmidtu. Njegovemu nasledniku Kohlu so ostali zvesti vseh njegovih dolgih šestnajst let, čeravno je stranko zapustilo kar precej pripadnikov levega krila stranke, med njimi pozneje dobro znani Günther Verheugen, in se pridružilo bivšim koalicijskim partnerjem. Posledica menjave je bil še izpad iz vrste deželnih parlamentov, medtem ko se niso uresničile napovedi, da bi liberalci lahko po volitvah 1983 ostali celo brez sedeža v  zveznem parlamentu. Do danes so skoraj izginile rdeče-rumene koalicije, ki so bile v sedemdesetih letih standard, tudi na lokalni in deželni ravni. Še najdlje se je taka barvna kombinacija obdržala v deželi Porenje-Falško.

Stalni razpadi zavezništev so v vsem povojnem obdobju zaznamovali italijanske razmere. A če je od šestdesetih do začetka devetdesetih let formula vlade petih strank, razporejenih od desne do leve sredine, kar je lajšalo dejstvo, da tamkajšnji krščanski demokrati niso bili običajna ali standardna konservativna stranka, praktično onemogočala tektonske premike, je bilo v času t. i. druge republike drugače. Njen prvi in najbolj trdoživi premier Berlusconi, ki je za vladnim krmilom skupaj prebil dobrih devet od njenih devetnajstih let, je to izkusil samo dobrega pol leta po senzacionalni zmagi na volitvah 1994. Zapustil ga je namreč muhasti partner Umberto Bossi iz Severne lige. Ta se sicer ni nikoli mogel zares odločiti za sodelovanje z levosredinskim polom, čeprav je s svojim samostojnim nastopom na naslednjih volitvah leta 1996 bistveno prispeval k njegovemu uspehu. Severna liga je namreč, ko ni bila vezana na Berlusconijev blok, dosegla najboljši izid v svoji zgodovini in odščipnila Berlusconijevim ključne glasove. V tistem času je takrat voditelju stranke Naprej, Italija še neomajno zvesti Gianfranco Fini izjavil, da s Severno ligo ne bodo nikoli več popili skupaj niti kave. Že na prihodnjih volitvah je bil Bossi spet ud Hiše svoboščin, a s precej manjšim uspehom. Edinkrat ni presegel niti štiriodstotnega praga za sedeže v proporcionalnem delu. Očitno so se volivci ustrašili odvisnosti desnosredinske koalicije od njega.

Rekorderji

Vsaj bežno je potrebno omeniti še »rekorderja« v menjavanju koalicijskih partnerjev. Gre za Izrael, kjer so prestopi sem in tja znotraj enega parlamentarnega mandata nekaj najobičajnejšega. To ne velja samo za verske stranke, ki so vsaj do nedavnega kot interesne skupine sedele tako v levih kot desnih koalicijah, marveč za skoraj vse igralce na političnem parketu. Nazadnje je za tak zasuk poskrbela nekdaj močna Kadima, stranka Ariela Šarona, in bila na volitvah »nagrajena« z izgubo več kot devetdesetih odstotkov sedežev. A glej ga zlomka, nekdanja premierka Cipi Livni, ki je Kadimo zapustila prav zaradi pajdašenja s konservativci, je po novih volitvah vstopila v Netanjahujevo sedanjo vlado. Lahko se seveda zgodi, da bo tudi njena nova druščina »plesala« samo en mandat.

Predvsem Državljanska lista je v Sloveniji v hudi nevarnosti, da se ji v tem pridruži. Marsikaj bi se lahko njeni voditelji pogovorili tudi s programsko sorodnimi hrvaškimi socialnimi liberalci, ki so jih napačne koalicijske povezave (ali predvsem ena) tako rekoč stale obstoja.