Titova odisejada

4
518
Foto: factum.com
Foto: factum.com

V nemški reviji “Der Spiegel” je 26. septembra 1951 (takrat sreda) pisalo naslednje:

“Jugoslavija – Titova odisejada”

Neki zadnji dan v tednu točno ob šestih zjutraj je v kasu jezdila krepka, rjavo porjavela moška postava, ki jo je spremljal ovčar, čez otok Brioni in čofotala v valovih Jadrana. Približno šestdesetletnik, ki je pravkar prestal operacijo spodnjega dela trebuha, je Josip Broz Tito pustil izredno svojevrstno sled, s katero je pokazal veliko željo po življenju.

Nekaj časa se je igral s svojim psom “Tigrom” ob valovih, potem se je vrnil v svojo belo, lukseriozno vilo in, ne da bi pred tem že pozajtrkoval, si že postavil naloge, ki so mu bile po volji: 16 milijonov siromakov, predvsem pa spraviti uporno Jugoslavijo v nek čas, katerega je sam označil kot “Ura velike nevarnosti”.

Popoldne so prišli: zunanji minister Edvard Kardelj (takrat 40 let star), notranji minister Aleksandar Ranković (takrat star 41 let) in šef generalštaba Kosta Popović (takrat star 42 let) s svojim adjutantom na Brijone. Tako se je odvijala dolga konferenca.

Aristokratinja Olga Ninčić, takrat stara 43 let, prijateljica in Titova tajnica, je najprej predstavila poročila iz Beograda. Glavna vsebina: roparski napadi romunske in albanske patrulje na jugoslovanske in albanske kmete, streljanje, gospodarsko-ekonomske težave, stavka kmetov zaradi oddaje pridelkov.

Zaradi nepretrgano ponavljajočih se dogodkov in 850 000 bolgarskih, romunskih, madžarskih albanskih vojakov na jugoslovanski meji je imel Tito v času leta 1951 številne obiske z Zahoda. Zaskrbljeni politiki in časnikarji so spraševali Tita in njegove vladne uslužbence, če bo zaradi tega vojna v Jugoslaviji. “Dvomim,” je rekel Tito enemu svojih občudovalcev, laburističnemu uporniku Aneurinu Bevanu, “razen če bi slučajno med bojevanjem naleteli na Stalina.” Tito je izgledal zelo prepričan, da ga mož, ki ga je prej nagovoril s “Starim očetom”, ne bi napadel.

Gostje so se peljali po deželi, da bi izkusili vzdušje in odnos v ljudstvu najhujšega in zraven ležečega sovražnika Sovjetov. Britanska križarka “Liverpool”, ki so jo zadnji teden zasidrali v Splitu, je praznovala z 21 pozdravnimi streli in sprejela Tita z vsemi častmi. Bi lahko postala ta država resnično lojalen član v zahodnem obrambnem sistemu? Mnogi Angloameričani so bili o tem trdno prepričani.

3. avgusta je Popović obiskal (večinoma so ga videli kot sproščenega civilista; hobi: surrealistično slikarstvo) washingtonsko obrambno ministrstvo z namenom, da bi sklenil vojaški pakt ZDA-Jugoslavija. Trumanov posebni odposlanec Harriman je Titu pred bivšim kraljevim dvorcem na Bledu zagotovil, da bo Amerika posredovala, če bodo Jugoslavijo napadle sosednje države. Ni potrebno, je po približno sedmih tednih v Moskvi pojasnjeval maršal Sokolowski, ki je bil tretji najvišji sovjetski uslužbenec ” da se bo jugoslovansko prebivalstvo kmalu znebilo svojih zatiralcev.” Kakšne možnosti so za to?

Stari sosedje v kraju s 16 hišami – Kumrovcu pri Zagrebu – se spominjajo prvega upora malega Josipa Broza (rojenega 24. maja 1892): Ko mu je mama Marija, rojena Javorak, dala dva dinarja za nakup Katekizma, si je za to raje kupil bonbone. Sledi njegovih mladostniških let ne moremo najti. Po uradni biografiji naj bi kot potujoči ključavničar prepotoval Evropo in stopil kot ranjen avstrijski vojak v rusko ujetništvo. Drugi trdijo, naj bi – kot Stalin -vršil vlome v banke po napotkih Komunistične partije iz ozadja in si zaradi tega poiskal zatočišče v tujini.

Na inštitutu Marxa-Lenina je leta 1920 ponovno opozoril nase. Tu se je v njegovem življenju kar trlo žensk, med njimi tudi energična Rusinja Anna Anamastoff (internetnih virov z njenim imenom se ne da najti). Drugače je bil inteligenten, spreten učenec, nikdar pa partizan Broz ni pokazal resnosti, to je celo prikrival, je pa zaradi nje spravil svoje tovariše, ki so z njim študirali, na kolena. Teorija in filozofija rdeče revolucije, ki jo je poudarja Russen, se mu je zdela nepomembna.

Že istega leta se je z ženo Ano in sinom Žarkom vrnil v novonastalo neuravnovešeno Jugoslavijo. Zaposlil se je kot mehanik in komunistični podtalni agitator, zaradi česar so ga leta 1929 zajeli in ga obsodili na šest let zapora, kar je obsedel v Lepoglavi in Mariboru. Tukaj je spoznal svojega kasnejšega kamerada, glasnega zagovornika podjetništva, komaj 20-letnega fanta. To je bil mali, genialni Moša Pijade, danes glavni ideolog; poleg tega pa so v zaporu še bili – njegov današnji notranji minister in šef policije sproščen krojač Aleksandar Ranković, zdajšnji namestnik ministra in minister za zunanje zadeve zadržan mladi učenec Kardelj, Črnogorec s skuštranimi lasmi na glavi Milovan Đilas, danes minister za propagando; njegov sedanji delegat v Organizaciji združenih narodov, slabokrven vendar žilav Aleš Bebler.

Leta 1935 se je zaposlil kot agent na izpopolnjevalnem tečaju v Moskvi, uveljavil pa se je ob koncu leta 1936 kot tih organizator rdeče španske armade v Parizu. Njegova takratna prijateljica se je imenovala Erika Böhlemann. Ko se je dvom razkril, da je v Parizu Tito v stiku z zahodnimi poročevalnimi agencijami, ga je Moskva leta 1937 poslala nazaj v Jugoslavijo z nalogo, da ponovno spravi v delovanje 3500 demoraliziranih članov krčevite se KPJ (Komunistične partije Jugoslavije), ki je imela prepoved delovanja že od leta 1931. Takrat je sprejel partizansko ime “Tito”.
Titova partija je zmagala več kot dovolj bojev. Kljub zmedi leta 1941 pa vse do danes je ohranil njeno čustveno močno, neideološko elastičnost. Vročekrvno so Titovi partizani izvajali akcije, ko so trhlo militarno gospodo k udaru nagnjenih oficirjev kralja Petra sesuli nemški vojaki.

Najprej so tako sesuli pripadnike antinemškega odporniškega gibanja Draže Mihajlovića, da so le-ti morali najprej skleniti premirje z Italijani in Nemci, nato pa z istimi tudi zavezništvo proti Titu. Nobenega dvoma ni, kdo je hotel videti Tita kot bodočega vladarja Jugoslavije.

Večino Nemcev je pomoril Tito – pri tem je dal Churchill odločilno podporo rdečim partizanom. Churchillov sin Randolph se je kot zavezniški oficir odrekel Titovemu vrhovnemu štabu. Kraljeva Air Force je letela iz Barija, kasneje tudi z dalmatinskega otoka Vis in odvrgla Titovi bandi 175 000 uniform, 260 000 parov čevljev, za 100 milijonov strelov municije, 100 000 pušk, 50 000 lahkih MG’s, 1380 topov in ostalega materiala.

Stalin ni vedel, čemu se je to zgodilo. Svoje interese je imel pri Churchllu in Roosveltu (tudi neke prihodnje rusko-britanske interese pri postavljanju meje). Ni si mogel predstavljati, da bi lahko na tak način bili ZDA in Velika Britanija pripravljeni na milost in nemilost prepustiti strateško jedrno državo Jugoslavijo svojim agentom. Nasprotno: vse njegove vizije o Titu kažejo skrb, da bo po njegovem prepričanju nekompromisno vztrajanje Tita proti Mihajloviću in kralju Petru ustvarilo konflikte znotraj rusko-angleško-ameriške koalicije.

Po dolgem preganjanju je Stalin obljubil letalo s potrebnim materialom. Tega nikoli ni bilo. Namesto tega se je azilna politika kralja Petra dogovorila o izterjavi pošiljke s sporočilom: obljubil je skorajšnjo prekinitev ognja Draži Mihajloviću.

Tito se ni več bremenil z direktivami Kremlja. Ravnal se je po Zahodu, ki mu je pomagal pridobiti na moči, energično pa je delal tudi na ustanovitvi svoje lastne neodvisne države.

Stalin je tako malo razumel Tita in odnose znotraj Jugoslavije, kot je Tito razumel Stalinove globalnopolitične načrte.

Po mnenju Moskve je Tito ravnal prehitro in nepremišljeno. Povzdigovanje Antifašističnega sveta za nacionalno osvoboditev (AVNOJ) v provizorično jugoslovansko vlado v novembru 1943 (dan združitve države) in prepoved kralju Petru po vrnitvi v Jugoslavijo kadarkoli – oboje je Moskva čutila in grajala kot “nož v hrbet”.

Zaradi obeh dogodkov se je Tito ves skesan vrnil k Stalinu.

25. maja 1944, ko je imel Tito 52 let, se je vsulo 700 presenečenih nemških pilotov s padali na široko dolino Drvar, ki je bila takrat glavna operacijska baza Tita. S svojo moderno drznostjo je Dakota, ki je vzletela na Bariju pod poveljstvom Sovjeta ob krmilni ročici, pobrala začudenega vodjo partizanov ter z njim vred tudi prevajalko Olgo Ninčić in ovčarja “Tigra” (nekega nemškega ujetnika- tako je Tito razlagal izvor živali) ter vse skupaj spravila na jadranski otok Vis. Tukaj se je Tito seznanil z načrtom Churchila, ki je predvidel Balkansko invazijo. “Potem”, je Churchill zaupljivo razlagal, “bomo z vso rdečo kugo odpravili. ”

Brez slovesa je Tito izginil z otoka Visa in se nato znašel na prvi ukrajinski fronti maršala Tolbuhina blizu Dunaja. Čez šest mesecev je v Moskvi sklenil za 20-letno dobo pripravljen prijateljski pakt s Sovjetsko zvezo. V tem je Tito videl kratek sporazum z Zahodom, kar je tudi bilo dobro za Kremelj, vendar zgolj kot spreten trik, s katerim je dosegel nabavo materiala. Tito je branil svoje mnenje: saj so Jugoslavijo osvobodile sovjetske trupe in jo tudi zasedle.

Po tem so se tudi Sovjeti umikali presenetljivo zelo hitro.

Kmalu zatem sta začeli Jugoslavija in Sovjetska zveza živeti vsaka po svoje.”

Tako je pisalo na omenjen datum, članek najdete na povezavi Der Spiegel (v nemščini). Kako pa je z našo državo danes? Mislim, da ne veliko bolje.

Prevod: Andrej Vidmar, Duplje pri Vipavi

4 KOMENTARJI

  1. Moša Pijade je bil ob srečanju s Titom v zaporu star 40 let, drugi fantje pa so bili res stari okrog 20.

  2. V temle prevodu je pa kar precej napak:

    – [Moša Pijade] “glasnega zagovornika podjetništva”
    Original je “unternehmungslustig”, torej podjeten oziroma aktiven, nikakor pa zagovornik podjetništva (gospodarstva).

    – “razen če bi slučajno med bojevanjem naleteli na Stalina”
    Original: außer, wenn Stalin in einen Krieg stolpern sollte
    torej, “razen, če bi Stalin zašel/stopil v vojno”

    – “sin Randolph se je kot zavezniški oficir odrekel Titovemu vrhovnemu štabu”
    Original: sprang […] ab, torej je v štab odskočil s padalom. Kar sicer ne pomeni, da svojih poročilih ni bil kritičen, ampak to je druga zgodba.

    – “700 presenečenih nemških pilotov s padali”

    Original: schwärmten 700 deutsche Fallschirmjäger überraschend..
    Torej, prvič so bili padalci in ne piloti in drugič niso bili presenečeni oni, ampak so izvedli nepričakovan napad

    – “lahkih MG’s”: brzostrelk?

    – “azilna politika kralja Petra”
    Seveda vlada v izgnanstvu

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite