Takoj po drugi svetovni vojni, ko so komunisti prevzeli oblast s Titom na čelu, so ločili Cerkev od države, s katoliško cerkvijo pa v Jugoslaviji desetletja dolgo ni bilo možno nobeno sožitje. Tito je hotel Cerkev na vsak način odcepiti od Vatikana in papeža, jo podrediti partiji ter ji s tem odvzeti status vesoljnosti. Deloma mu je razbitje edinosti Cerkve uspelo z ustanavljanjem Ciril – Metodijskih društev (CMD), kjer so imeli duhovniki – člani sicer veliko privilegijev (plačo, zdravstveno zavarovanje, pokojnino , svobodo tiska itd…), vendar za ceno popolne nesamostojnosti in partijske kontrole delovanja. Kmalu je sledil montirani zloglasni sodni proces proti kardinalu Stepincu in v skladu z navodili VI. kongresa ZKJ senzacionalna prekinitev diplomatskih odnosov z Vatikanom, ki je bilo 18. decembra 1952, ko je papeževal Pij XII. Po smrti Stalina, z uvajanjem zunanje politike »neuvrščenih« (1961), spremembe Ustave SFRJ (1963), odpiranje vprašanja nacionalnosti na VIII. kongresu ZKJ, (1964) borba med Rankovičevimi unitaristi in centralisti, ter Titovimi federalisti v času dialoškega II. vatikanskega koncila, ki je tudi na cerkvenem področju prinesel drastične spremembe, je doprineslo k odločilnem koraku, ko je Tito v Rimu ob obisku papeža Pavla VI., 29. marca 1971 ponovno sklenil diplomatske odnose z Vatikanom.(Vir: Revija Svjetlo riječi št. 9 / 2012 – Sarajevo).
