No, če je komunizem bil, kot je napisal Berdjaev, vera, mesijanstvo, potem verjetno velja tudi obratno in sicer, da so tudi prvi kristjani nekako bili komunisti, kljub temu, da se jim o kakem Marxu ali Engelsu sploh ni svitalo. Mogoče zgleda paradoksalno, a kar sledi, govori prav v to smer.
Stari rimski zakonik je opredelil zasebno last brez posebnih omejitev. Lastnik je nad svojim imetjem razpolagal z največjo svobodo in ga je v nekaterih primerih imel tudi pravico zlorabljati. Sveti cerkveni očetje so se proti temu pojmovanju zasebne lasti odločno upirali. Sv. Bazilij ter sv. Hrizostom menita, da so zemeljske dobrine v glavnem skupne. Zasebni lastnik je samo upravitelj. Lahko uporabi zase samo tisto kar potrebuje, vse drugo mora biti pravilno deljeno med reveže. Če tega ne dela – nadaljuje sv. Bazilij – je podoben človeku, ki v ljudskem gledališču zaseda dve mesti, medtem ko drugi stoji pokonci. No, najbrž so za nekoga, ki je živel pod socializmom, take in podobne trditve bile vsakdanji kruh, a tedaj so – pred skoraj dvatisoč leti – gotovo zvenele bolj originalno. Vsekakor besede niso toliko pomembne, kolikor oseba in kontekstv katerem nastane neka trditev.
A vrnimo se v sedanjost. Tam, kjer je socializem zmagal, je seveda tudi prišel na oblast. Iz preganjene »vere« se je spremenil v vsiljeno »religijo« in se s tem polastil vseh njenih hib. Podobno kot se je v četrtem stoletju pripetilo krščanski veri. Goreča vera je seveda v marsikaterem primeru usahnila. Nekako bolj živa je ostala pri tistih, ki niso neposredno doživljali vsiljene »religije« na svoji koži, kot na primer dirigent Oskar Kjuder, ki je živel v Italiji. Za nekatere je ostala lep spomin, za druge sredstvo za kariero, za nekatere – tudi v zamejstvu – kokoš z zlatimi jajci in za druge najhujša mora, ki jo lahko brez dvoma primerjamo z grozo, ki jo je sodišče inkvizicije zbujalo v srednjem veku. V tem »religioznem« kontekstu stavek »Tito je svetnik« zveni čisto logično.
No, jaz tega občutka nisem imel nikoli. Ko sem bil majhen in smo hodili v gostilno čez mejo, mi je tisti portret, ki je visel skorajda v vsaki jedilnici, vedno zbujal neko togost, neko umetno spoštovanje, pomešano tudi z nedorečenim, potlačenim strahom. Včasih pa mi je prav zaradi vsega tega ozračja, s katerim je bil obdan, zbujal smeh. Velikokrat je bil ovit v zameglenem ozračju, v dimu, ki je puhtel iz cigaret raznih gostov. Včasih so ga preglasila vpitja pijancev. V glavnem ni izstopal, vedno je bil uglašen z ozračjem, ki ga je obdajal. V otroški fantaziji sem ga nekako asociral z govedino, mogoče tudi zaradi neke podzavestne povezave – ki je zelo pogosta pri otrocih – s hrano, ki sem jo običajno užival, ko smo hodili v gostilno čez mejo. No, v Indiji tudi tu jo imajo za sveto. Ampak to so samo slutnje, vtisi otroka, ki je živel v okolju, ki na splošno ni bil naperjen proti tej osebnosti, mogoče celo nasprotno. Če pa mislimo »bolj trezno«, zakaj naj ne bil Tito svetnik? V liturgičnem koledarju najdemo svetnike, ki so se aktivno udeležili križarskih vojn. Zakaj ne bi bil tudi dikatator svetnik? Mogoče bodo nekega dne, če se bo sploh še razpravljalo o socializmu, uvedli socialistični koledar in med drugimi bo tudi dan posvečen Titu: »sv. Josip Broz, eden izmed starih socialističnih očetov«. Naslednja slovenska prava levičarska stranka bi lahko to točko vključila v svoj program.
Foto: antik025