Tito svetnik, 2. del

No, če je komunizem bil, kot je napisal Berdjaev, vera, mesijanstvo, potem  verjetno velja tudi obratno in sicer, da so tudi prvi kristjani nekako bili komunisti, kljub temu, da se jim o kakem Marxu ali Engelsu sploh ni svitalo. Mogoče zgleda paradoksalno, a kar sledi, govori prav v to smer.

Stari rimski zakonik je opredelil zasebno last brez posebnih omejitev. Lastnik je nad svojim imetjem razpolagal z največjo svobodo in ga je v nekaterih primerih imel tudi pravico zlorabljati. Sveti cerkveni očetje so se proti temu pojmovanju zasebne lasti odločno upirali. Sv. Bazilij ter sv. Hrizostom menita, da so zemeljske dobrine v glavnem skupne. Zasebni lastnik je samo upravitelj. Lahko uporabi zase samo tisto kar potrebuje, vse drugo mora biti pravilno deljeno med reveže. Če tega ne dela – nadaljuje sv. Bazilij – je podoben človeku, ki v ljudskem gledališču zaseda dve mesti, medtem ko drugi stoji pokonci. No, najbrž so za nekoga, ki je živel pod socializmom, take in podobne trditve bile vsakdanji kruh, a tedaj so – pred skoraj dvatisoč leti – gotovo zvenele bolj originalno. Vsekakor besede niso toliko pomembne, kolikor oseba in kontekstv katerem nastane neka trditev.

A vrnimo se v sedanjost. Tam, kjer je socializem zmagal, je seveda tudi prišel na oblast. Iz preganjene »vere« se je spremenil v vsiljeno »religijo« in se s tem polastil vseh njenih hib. Podobno kot se je v četrtem stoletju pripetilo krščanski veri. Goreča vera je seveda v marsikaterem primeru usahnila. Nekako bolj živa je ostala pri tistih, ki niso neposredno doživljali vsiljene »religije« na svoji koži, kot na primer dirigent Oskar Kjuder, ki je živel v Italiji. Za nekatere je ostala lep spomin, za druge sredstvo za kariero, za nekatere – tudi v zamejstvu – kokoš z zlatimi jajci in  za druge  najhujša mora, ki jo lahko brez dvoma primerjamo z grozo, ki jo je sodišče inkvizicije zbujalo v srednjem veku. V tem »religioznem« kontekstu  stavek »Tito je svetnik« zveni čisto logično.

No, jaz tega občutka nisem  imel nikoli. Ko sem bil majhen in smo hodili v gostilno čez mejo, mi je tisti portret, ki je visel skorajda v vsaki jedilnici, vedno zbujal neko togost, neko umetno spoštovanje, pomešano tudi z nedorečenim, potlačenim strahom. Včasih pa mi je prav zaradi vsega tega ozračja, s katerim je bil obdan, zbujal smeh. Velikokrat je bil ovit v zameglenem ozračju, v dimu, ki je puhtel iz cigaret raznih gostov. Včasih so ga preglasila vpitja pijancev. V glavnem ni izstopal, vedno je bil uglašen z ozračjem, ki ga je obdajal. V otroški fantaziji sem ga nekako asociral z govedino, mogoče tudi zaradi neke podzavestne povezave – ki je zelo pogosta pri otrocih – s hrano, ki sem jo običajno užival, ko smo hodili v gostilno čez mejo. No, v Indiji tudi tu jo imajo za sveto. Ampak to so samo slutnje, vtisi otroka, ki je živel v okolju, ki  na splošno ni bil naperjen proti tej osebnosti, mogoče celo nasprotno. Če pa mislimo »bolj trezno«, zakaj naj ne bil Tito svetnik? V liturgičnem koledarju najdemo svetnike, ki so se aktivno udeležili križarskih vojn. Zakaj ne bi bil tudi dikatator svetnik? Mogoče bodo nekega dne, če se bo sploh  še razpravljalo o socializmu, uvedli socialistični koledar in med drugimi bo tudi dan posvečen Titu: »sv. Josip Broz, eden izmed starih socialističnih očetov«. Naslednja slovenska prava levičarska stranka bi lahko to točko vključila v svoj program.

Foto: antik025