Tito: Zgodba o iskanju identitete vodje jugoslovanskih komunistov

0
3112
Tito: Zgodba o iskanju identitete vodje jugoslovanskih komunistov

Zgodovina pozna zgodbe in osebnosti, ki vedno znova vznemirjajo, morda celo burijo domišljijo. Naj jih obujajo spomini, publicistična ali resna znanstvena dela, zlahka oživijo, ko se pojavijo – četudi neznatni – drobci v arhivskem gradivu. Tako je z zgodbo o iskanju identitete Josipa Broza Tita, vodje jugoslovanskih partizanov in povojne Jugoslavije.

Fantomski nasprotnik

Na tem mestu želimo spregovoriti o tem, kakšne dokumente so poznali Titovi sodobniki, zlasti njegovi nasprotniki, ki so želeli spoznati svojega doslej fantomskega antagonista. Po zasedanju Avnoja v Bihaču je časopis jugoslovanskih komunistov Borba decembra 1942 prvič objavil Titovo sliko. Ta je padla v roke nemških obveščevalcev v Sarajevu in prispela še v Zagreb ter Beograd, piše v Titovi biografiji Jože Pirjevec, ko razpravlja o njegovi identiteti.

Revija Newsweek Srbija pa je pred dvema letoma na podlagi novih, kot trdijo avtorji, doslej zaprtih gestapovskih dokumentov prikazala, kako mukotrpno in vztrajno so nemške oblasti ugotavljale, kdo je »fantomski« vodja jugoslovanskih partizanov Tito. Identitete je menjal tako pogosto kot obleke, beremo v Titovi politični biografiji Iva in Slavka Goldsteina. Konspiracija, ki so je bili komunisti do vstopa v vojno že precej vešči, je bila precej trd oreh za obveščevalne službe. Nemški obveščevalci so menda za Titovo identiteto in podobo vohljali ne le po Jugoslaviji, temveč po vsej Evropi, od Pariza do Prage in Sovjetske zveze. Kamilo Horvatin, Tihomir Tomić, Filip Filipović, ruski vohun Nikolaj Lebedev, slovenski jud Niderle, Karlo Bros, Ivan Brozović, Jozef Broz Vaclaj ali Toša Tigmar? Očitno jih te identitete niso prepričale in iskali so naprej.

Eden najzgodnejših nemških dokumentov o Titu, objavljenih v srbski izdaji Newsweeka, izvira iz septembra 1942, ko so o njem pričali nemški ujetniki, ki so jih v Livnu partizani zamenjali za ranjence. Kratek povzetek tega, kar navaja ta dokument, najdemo v italijanskih dokumentih v Arhivu Republike Slovenije, kajti nemški obveščevalci so svoja dognanja – za dosego lastnih ciljev – delili z osnimi zavezniki, s katerimi so si razdelili Balkan.

Italijani na lovu za Titovo identiteto

Kako se je Ivan Brozovič mukoma prelevil v Josipa Broza – Tita, so si italijanske enote torej pustile »postreči« od močnejšega nemškega zaveznika. Omenjeni italijanski dokumenti tudi pričajo, da so imela italijanska policijska in vojaška poveljstva v Sloveniji poslej nalogo, da poskušajo ugotoviti, ali se Tito, kot so ga tedaj »poznali«, nahaja v Sloveniji. Ko je decembra 1942 italijanska policija že veliko vedela o, po njihovem vodilnih komunistih, Josipu Rusu, Edvardu Kocbeku in celo Edvardu Kardelju, pravih informacij o Titu še ni imela. Na začetku leta 1943 so o njem zelo malo vedele tudi nemške oblasti. Tako je italijanska 2. armada februarja 1943 svojim podrejenim enotam kot pravega Tita ponujala precej mlajšega Ivana Brozoviča.

Ta naj bi se rodil leta 1902 ali morda 1903, bil naj bi nekdanji metalurg in komunist od leta 1923 naprej. Prav zato naj bi ga leta 1934 tedanje jugoslovanske oblasti aretirale. Po prestani kazni naj bi nato odšel v Sovjetsko zvezo, kjer naj bi se ukvarjal z raznimi političnimi problemi, povezanimi z gospodarskim stanjem v domovini. O tem naj bi tudi pisal in celo objavljal članke. Zatem naj bi odšel v Francijo in leta 1937 v Španiji med državljansko vojno vodil »policijsko brigado«, kot pravi dokument. Po vrnitvi v Sovjetsko zvezo naj bi obiskoval vojaško šolo in leta 1941 prišel nazaj v Jugoslavijo – v strogi tajnosti – kar z britansko podmornico. Pripisovali so mu, da je odličen govorec, ki v hrvaškem, nemškem, španskem, ruskem ali 2019 francoskem jeziku zlahka navduši množice.

Za Tita razpisali nagrado v višini tedanjih 100.000 nemških mark

Nato pa so Italijani konec julija 1943 prejeli obvestilo, za katerim so zopet stala nemška dognanja o pravem Titu. Okrožnica jim je končno predstavila Josipa Broza -Tita. Po njihovih podatkih naj bi se rodil 6. marca 1892 v kraju Kumanovec na Hrvaškem (ne Kumrovec), po izobrazbi pa naj bi bil metalurg in voznik (ne ključavničar). Izvedeli so tudi, da je vrhovni nemški poveljnik v Srbiji za njim razpisal nagrado v višini tedanjih 100.000 nemških mark.

Italijanske sile so bile že bližje uradni Titovi identiteti, vendar tedaj to niti ni bila edina njihova tovrstna naloga. Sočasno s Titom so namreč iskale kanadskega majorja Williama M. Jonesa, ki so ga zavezniki poslali v Bosno med Titove partizane kot svojo zvezo in pomoč, tako da je z njimi prebil celo leto. Dve zahtevni nalogi za obdobje, ko so bile italijanske sile v defenzivi.

Tito sicer proti koncu leta 1942 ni več skrival svoje identitete, saj sta članka v zvezi z njim izšla tako v moskovski Pravdi kot v ustaškem dnevniku Hrvatski narod. Vendarle pa so italijanske enote nazadnje stale Titu nasproti na Neretvi, kjer je bil Titov legendarni ukaz »Prozor mora nocoj pasti« namenjen prav njim. Kmalu zatem so trčile na njegove enote na Sutjeski, nato se je Tito poleti 1943 iz Črne gore umaknil v zahodno Bosno, torej stran od italijanskih položajev. Ko so se italijanske oblasti končno dokopale do pravega Broza, so se zahodni zavezniki že dodobra zasidrali na Siciliji, italijanska vojaška morala je nezadržno padala, Mussolini in italijansko vrhovno poveljstvo pa sta svojim enotam na Balkanu vse pogosteje ukazovala umike na jadransko obalo in pozivala k obrambi domovine pred zahodnimi zavezniki. Osmi september 1943 vendarle ni bil več daleč.

Nemške ugotovitve o Titu

Vojne pa tedaj še ni bilo konec. Tako je nemška obveščevalna zgodba iz dokumentov očitno našla pot tudi v nemško propagandno časopisje, natančneje, v revijo Signal, ki je izhajala pri osnih zaveznikih in na nemških zasedenih območjih. Leta 1944 je objavila obširen propagandni članek o političnih razmerah in razvoju partizanstva na Balkanu. V reviji je avtor sicer obračunaval s politiko zahodnih zaveznikov, ki so bili pripravljeni sodelovati z jugoslovanskim partizanstvom, zato ni skoparil s črnilom, ko je razpravljal o delovanju in značaju njegovega vodje.

Avtor je zahodnim zaveznikom očital, da se ne zavedajo Titovega predvojnega delovanja, ki ga je avtor na več mestih označil za kriminalnega, Tita pa za komunističnega terorista. Vzdevek Tito naj bi bil okrajšava za Tajno internacionalno teroristično organizacijo. Kljub jasnim propagandno-ideološkim namenom za avtorjevimi izvajanji stojijo faktografski podatki o Titu. Da pa ne bi bilo dvorna, o kom teče beseda, je revija objavila tudi risbo in fotografijo Tita, ki je spremljala tedanjo nemško tiralico.

Tito organizator tihotapljenja prostovoljcev za španske mednarodne brigade

Kakšen Tito je torej leta 1944 vznemirjal nemške oblasti? Titovo identiteto in odnos zahodnih sil do »romantike iz bosanskih gozdov«, kot je naslovljen prispevek, je začel avtor predstavljati takoj na začetku. Tokrat je Tita že omenjal kot kovača in ključavničarja. Lahko zaznamo nekaj prelomnic, ki so se avtorju zdele dovolj slikovite, da bi dokazale Titovo zločinsko naravo. Članek je poudaril, da je Tito v zaporih, kjer se je znašel leta 1928, spoznal komuniste, ki so ga obkrožali vse odtlej. Avtor je navedel tudi Titov urnik v Moskvo sredi tridesetih let, vendar je veliko več besed namenil obdobju pariške svetovne razstave (1937), ko je bilo mogoče dobiti cenejše vozovnice za vlak do Pariza. Po nemških podatkih je namreč to omogočalo tihotapljenje ljudi, zlasti prostovoljcev za španske mednarodne brigade, med katerimi naj bi bilo vsaj 11.000 jugoslovanskih komunistov.

Organizator kanala pa naj bi bil s pomočjo Moskve sam Josip Broz – Tito, ki naj bi se ob tej priložnosti seznanil tudi s tedaj vodilnim francoskim komunistom Andrejem Martyjem, je zatrdil avtor prispevka. V plejadi Titovih domnevnih identitet v članku najdemo le inženirja Josipa Tomaneka; gre za ime, s katerim naj bi se Tito vrnil iz Španije. V nemškem članku so to identiteto opustili in se oprijeli Josipa Broza, kot ga poznamo iz prej omenjenega italijanskega vira. Kot tak naj bi se po nemških podatkih začel pojavljati na prelomu iz leta 1941 v leto 1942. Avtor je namenoma obremenil tudi vse, ki so Tita obkrožali, tako Mošo Pijadeja, za katerega so glede na zapise Vladimirja Dedijerja nemški obveščevalci nekaj časa celo mislili, da je Tito, kot dr. Ivana Ribarja.

Nove neznanke

Danes vemo, da se s koncern vojne razprave o Titovi identiteti niso končale. Zgodbo, da je Tito nastavljeni agent Kominterne, ki so jo pred vojno razširile jugoslovanske ekonomske elite, med vojno pa po prepričanju Vladimirja Dedijerja Dragoljub Mihajlovič, ko je hotel zanikati težo in samoniklost jugoslovanskega partizanstva, je leta 1955 v razgovorih z ameriškim Zveznim preiskovalnim uradom obudil tudi Marijan Markul, rojen v Livnu in živeč v Ameriki. Ali je Titovo identiteto res prevzel kdo drug, ali bi Tito kot kominternski agent ne imel povsem drugačnega vpliva na razkol z Informbirojem leta 1948, Jugoslavija pa drugačnega odnosa do Sovjetske zveze? Kdo ve?

Vir: SLO časi, kraji, ljudje november 2019

Prijava

Za komentiranje se prijavite