Tito deseti na seznamu množičnih morilcev

2
3484

Leta 2009 je bila v evropskem parlamentu v obliki priporočila sprejeta Resolucija o evropski zvesti  in totalitarizmu z namenom, da se počastijo žrtve in obsodijo storilci totalitarnih režimov in s tem položijo temelji za spravo, ki bi temeljili na resnici in spominu. Resolucijo so sprejeli skoraj vsi poslanci parlamenta, vključno s slovenskimi, z izjemo manjše skupine levičarjev. Resolucija je pozvala k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je datum, ko sta Ribbentrop in Molotov v Moskvi 1939. leta sklenila pakt o nenapadanju. Z njim sta  si v njegovi tajni klavzuli razdelila del srednje, vzhodne in severne Evrope. V naslednjih dveh letih, sta ob medsebojni logistični in drugačni podpori, dogovorjeno s paktom tudi zasedla. S tem sta zanetila drugo svetovno vojno.

Vendar Hitlerju to ni bilo dovolj in je 22. junija 1941 zahrbtno napadel Sovjetsko zvezo, brez vojne napovedi, na kar se je tudi Stalin pridružil zaveznikom v boju proti Tretjemu rajhu. Resolucija namreč poudarja, da Evropa ne bo spravljena in združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala in obsodila nacizma ter fašističnih in komunističnih zločinov kot skupne zapuščine, in ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. Slovenska tranzicijska levica, ki je bila leta 2009 na oblasti, je bila proti potrditvi resolucije. Državni zbor jo je vzel samo na znanje.

Tito deseti na seznamu množičnih morilcev

V spremni besedi k Črni knjigi komunizma[i] se francoski zgodovinar Alain Besancon sprašuje, kako je mogoče, da je bil Stalinov sovjetski komunizem, z vsemi izvoženimi različicami in z vsemi zločinskimi dejanji, v zadnjih letih po razpadu Sovjetske zveze skoraj že pozabljen (in nekaznovan, prip. avt.), spomin na grozote nacizma pa je še kako živ že več kot pol stoletja po zlomu Hitlerjeve Nemčije. Končno je ob 25 milijonih žrtev, ki jih zgodovina pripisuje nemškemu nacizmu, 93 milijonov žrtev komunizma dobesedno zastrašujoča številka (Kitajska 65 milijonov, ZSSR 20, Vietnam, Severna Koreja in Kambodža 5 milijonov itn). Tudi mednarodna javnost prišteva komunistične voditelje med največje množične zločince v zgodovini človeštva. Nemški časopis Bild je npr. sestavil seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja, (Mao Ce Tung, Stalin, Lenin, Pol pot idr.). Med njimi je tudi Tito na častnem desetem mestu, z enim milijonom žrtev[ii].

Vendar pravi Besancon v svoji knjigi Zlo stoletja, »da ni ga zakona, ki bi kaznoval zagovor komunizma ali zanikanje njegovih zločinov«, kot to velja za nacistične zločine, pa čeprav sta bila oba zločinska sistema najbolj podobna ravno v tem, »da sta si dodelila pravico in dolžnost ubijati, kar sta izvajala s podobnimi metodami in v do tedaj nepoznanih razsežnostih«. Zgodovinarska Tamara Griesser Pečar pa nas opozarja (Družina, Slovenski čas, št. 83, III/2017), »da o podobnostih totalitarnih sistemov, ki izvirajo iz socialističnih korenin, oz. so izšli iz socialističnih gibanj (komunizem, fašizem, nacizem), govorijo tudi njihove številne skupne značilnosti kot npr.: ideologija, enostrankarski sistem, enotnost oblasti, močna policija, tajna policija, tajni predpisi, koncentracijska taborišča, ni svobodnih volitev, nasilje, kult osebnosti, indoktrinacija (od zibelke do smrti, pripomba avt.) in množične kršitve človekovih pravic«.

Stalin se je znašel med zmagovalci, ki jih nima kdo kaznovati

Eden od odgovorov na Besanconovo vprašanje je trditev, da je Stalin, potem ko je dve leti prek skrivne klavzule pakta Ribbentrop-Molotov skupaj a Hitlerjem razkosal in zasedel velik del srednje, vzhodne in severne Evrope, prestopil na zavezniško stran in se na koncu vojne znašel med zmagovalci, ki jih pa nima kdo kaznovati. Med razloge za blagohoten odnos do komunizma se navaja tudi trditev, da javnost na Zahodu ni bila seznanjena z razmerami v Sovjetski zvezi in v njenih kasnejših satelitskih državah, v boljševikih pa zato ni videla kakih krvoločnežev.

Branko Cestnik (spletna stran »Časnik.si«) opozarja, »da je mnogo zahodnih izobražencev, kot npr. Sartre, vedelo za komunistične zločine, a so bili tiho«. Pa da je veliko študentarije in izobražencev »zapadlo modi prokomunističnega trobentanja ter so močno mižali nad bedo komunizma«. In končno so »marksistična levičarska politična in kulturna združenja Zahodne Evrope dobivala finančne injekcije iz Moskve«. Tako je bilo preveč vpletenih in bi »odločna in dosledna obsodba komunizma povzročila potres …, kar je kot mana z neba padlo v naročje tudi domačim slovenskim komunistom«. Cestnik svoj zapis zaključuje s sledečimi besedami: »Dovolite mi razkošje, da me tokrat ne bo med vami, dragi borci za pravičen družbeni red

Dr. Milko Mikola je v neki polemiki s prof. dr. Rudijem Rizmanom priznal, da se je jugoslovansko vodstvo leta 1948 res uprlo sovjetskemu imperiju. Vendar se niso uprli, ker bi zavračali totalitarni režim. Uprli so se zato, ker si je Stalin hotel podrediti tudi Jugoslavijo in je pozval jugoslovanske komuniste k odstavitvi njihovega vodstva. Kajti jugoslovanske oblasti so ravno v obdobju 1948-1950 najbolj zaostrile svojo stalinistično represijo. Spomnimo se: jugoslovanski gulagi, železna zavesa na zahodni meji, nacionalizacije idr.

S sprejetjem resolucije bi se soustvarjalci totalitarnega in avtoritarnega zla morali javno soočiti sami s seboj

Dr. Vasko Simoniti pa je zapisal (Demokracija, 27. 8. 2015),

»pri nas do sprejetja resolucije ni moglo priti in tudi ne bo prišlo, ker bi spoznanje o tem, kakšna je bila druga polovica 20. stoletja, pomenilo hkrati priznanje, da so med mnogimi, ki so med nami, tu in zdaj, tudi nekdanji aktivni soustvarjalci totalitarnega in avtoritarnega zla«.

S sprejetjem resolucije bi se morali javno soočiti sami s seboj, če tega že ne morejo storiti na zasebni ravni. Kar vse naj bo v trajen opomin sedanjim in bodočim rodovom. Tudi je opomin, kam lahko totalitarni sistem pripelje tudi narode, ki so dali človeštvu velike duhovne stvaritve.

[i] Založba Družina, Ljubljana 2014

[ii] Ciril Mrak, Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018

2 KOMENTARJI

  1. Dediči komunizma so in se tudi obnašajo kot aristokrati. Vzvišeno in cinično iz višav moralnega piedestala zavračajo vsakršno priznanje svojih zločinov. Verjamem, da izhajajo iz Marxove teorije, da je zgodovina v bistvu zgodovina socialnega boja. Po njihovem smo bili Slovenci skozi ves svoj obstoj zgolj hlapci in tlačani. Oni so nas osvobodili. Ker pa so (po njihovo) osvobodili cel narod, ne le enega družbenega razreda, sta zato njihov boj in zmaga nad fašizmom (ki z Mussolinijevim fašizmom v resnici nima kaj dosti skupnega) še toliko bolj ‘veličasten’. Na to nas lepo opozori Liljana Burcar (Dr.!!) v Borcu (to še obstaja, ja!), ki pravi, da se je socialna revolucija v trenutni naraciji kar nekam izgubila. Oni se ne bodo nikoli z nikomer spravljali, ker zviška gledajo na to idejo. Z zaničevanjem. Z zaničevanjem gledajo na “krščanarje”. Če bi vsaj malo resno mislili, bi razkrili, kje je kak grob ljudi, ki so jih pobili. Koliko so jih že? Nobenega! Hribarjevega so razkrili sosedje.

Prijava

Za komentiranje se prijavite