Tit Turnšek, sprave ne bo…?

54
1543

Foto: Matjaž TavčarNa praznik »Dan upora proti okupatorju«,  ki je ustvarjen po meri ZZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, kar deli Slovence, saj slavi ustanovitev OF pod vodstvom komunistov, čeprav je tedaj obstajal le pakt med komunisti in nacisti, ki so tako lažje okupirali zahodno evropske države, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To naj bi bila sploh največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Slovesnost za takšen dogodek bi morala biti državna proslava, ne pa da država in občina Ribnica to prepuščata  ZZB NOB. Ta  jo tako sama organizirala po svojih merilih, promovira svoje vrednote in še naprej »obsoja izdajalce naroda in zahodne imperialiste«.

»Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Komunistične partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije. Političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoče civilistov«, berem mnenje dr. M. Z., iz ugledne partizanske družine.

Nosilci organizacije slovesnosti so bili sicer imenovani ZZB NOB Ribnica, Občina Ribnica, Slovenska vojska in drugi. Slovesnost, ki je potekala v občinskem Športnem centru, pa je dejansko vodila ZZB Ribnica. Proslave se ni udeležil nihče od vodstva države, ne vodstva strank, nihče od  poslancev. Proslava je bila odlično izvedena, seveda glede na njen cilj pridobiti zopet moč in »rešiti« Slovenijo pred propadom. Obnoviti je potrebno pridobitve in vrednote OF, NOB, to je revolucije, so bila sporočila s tega dogodka.

Govorniki so bili, ribniški župan Jože Levstek, SDS, Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZZB NOB Ribnica. Vsi govorci so izrazilo hvaležnost za partizanski upor, ki da je bil edinstven v Evropi in bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Po njihovo naj bi bil tudi temelj za nastanek samostojne države Republike Slovenije. Zelo pa so bili kritični do stanja v Sloveniji, hlapčevstva, to je podrejanje  Slovenije kapitalu, ter služenja interesom EU oz. njeni Komisiji. To po njihovo državo uničuje. ZZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, pa je bilo ključno sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna.

ZB NOB je podelila tudi priznanja za sodelovanje pri ohranjanju spomina na te dogodke. Predsednik ZZB Tit Turnšek je priznanje podelil tudi ribniškemu županu Jožetu Levstiku, sicer članu SDS.  Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence.i

Kot pionir ribniškega Demosa sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Še v premislek. V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.

Koliko slovenskih žrtev je sicer  padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?

«Trenutno je evidentiranih cca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).

Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.« (Vir: Prvi pravi popis  žrtev v vojnem in povojnem obdobju Inštituta za novejšo zgodovino).

Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh. »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi  Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni  nasprotniki državljanske vojne

 »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo«, tako Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik.

»Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo«, pa pravi metropolit, nadškof  Stanislav Zore. Pogoj za spravo torej  je, da po končani državljanski vojni obe strani spoznata in priznata, da državljanski spopad ni nastal iz zlobe, temveč iz vzrokov. Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni nasprotniki državljanske vojne. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno.  Zločine pa naj obsodi sodišče. Zato spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je edina pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZZB NOB ne vodijo do sprave in napredka Slovenije.

54 KOMENTARJI

  1. Eno vprašanje imam za tita in t.i. zvezo borcev in vse njih somišljenike:Kolikokrat pa je treba nasprotnike partizanstva in po vašem “izdajalce” ubiti-da vam bo končno dovolj? Pravno je najvišja kazen smrt in s svojo smrtjo so vsi ti izmučeni in pobiti že davno odplačali ves svoj morebitni dolg. Vi ubogi”borci” se zdaj borite še proti prahu in kostem. Pa še res je:hudo nevarne so vam in nobeno magično zarotovanje vas ne more rešiti pred srečanjem z njimi.

  2. Dolgoročno je lahko samo resnica in pravica ampak to je težko izluščiti iz nasprotujočih si izjav, interesov ter ob poplavi predvolilnih propagand. Sem včeraj gledal oddajo na RTVSLO3, kjer Tit Turnšek in zgodovinar Jože Pirjevec oba povesta, da sprave ne more biti. Kot je razumeti bi to bila sprava z zlom. Sprave z zlom seveda ne more biti. Nisem pa istega mnenja, da je (bilo) zlo tako enostransko kot sta ga predstavila. Zanimivo je bilo tudi Tit Turnškovo omenjanje hitrih sodišč in kategorično zanikanje komunističnega sodelovanja s Nacisti pred začetkom operacije Barbarosa. Če so bila hitra sodišča, kje so potem sodbe? Usmrtitev brez izrečene sodbe je za moje pojme izvensodna usmrtitev.

    Glede golega otoka mislim, da je veliko več konsenza tako z ene kot z druge strani. Tudi takratni komunisti so se dobro zavedali kako delujejo ruske tajne službe zato je bila paranoja, tudi po njihovem, povsem na mestu. Zdi se, da se njihovi sodobniki tega mnogo manj zavedajo in pričakujejo, da se v Rusiji cedita med in mleko.

    • Sedanji pogled revolucionarne strani na preteklost temelji na mitu, ki vsebuje malo resnice in veliko laži. Mit, ki je v funkciji sedanjih in prihodnjih interesov neupravičenih privilegirancev, vsekakor ne more biti podlaga spravi.

      Podlaga spravi je lahko samo vsa resnica. Ko bo ta končno oznanjena in splošno sprejeta, bo sprava prišla sama po sebi. Ti, ki menijo, da sprave ne more biti, se v resnici zavzemajo, da resnica nikoli ne bo prišla na dan. To se pravi, se zavzemajo, da nikoli ne bi izgubili neupravičenih privilegijev.

      Tudi te oddaja kaže, da RTVS ni v službi vseh državljanov Slovenje, temveč le globoke države in njenih udov.

  3. Sramota od župana iz vrst SDS, da se je udeležil partizanske proslave, s čimer je legitimiral zločinsko in izdajalsko početje partizanov. Ker niti na desnici niso na jasnem, kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno, stvari v Sloveniji ostajajo take kot so.
    Tudi avtor tega članka se ni osvobodil komunistične pravljice o “NOB”. Ponavlja lažne številke o italijanskih žrtvah. Vrhunec pa je tale stavek: “Zato spoštujmo upor proti okupatorju”, česar ne more izničiti tudi njegovo nadaljevanje “… kolikor ga je bilo”. Tisti upor “upor proti okupatorju” je bil navidezen, zaigran z namenom, da odvrne pozornost od njegovega cilja – uvedbe komunizma po odhodu okupatorjev. Kot tak ne zasluži spoštovanja demokratično usmerjenega človeka.

    • Tiste generacije, ki smo veliko premlade, da bi drugo svetovno vojno izkusile, moramo pač še vedno same iskat resnico pri čim bolj raznolikih virih. Saj niti slovenski zgodovinarji še vedno ne zmorejo zmenit. Sedaj bi že moralo biti jasno, da je bil upor proti okupatorju zlorabljen. To potrjuje njihov dejanski prevzem oblasti po vojni. Če ne jasno splošni javnosti pa vsaj tistim, ki se vsaj za hobi občasno ukvarjamo z zgodovino.

      Če so številke iz članka vsaj približno točne, dokazujejo tudi to, da se Slovenci veliko raje prepiramo in uničujemo kot delamo in ustvarjamo. Drugače bi gotovo moralo biti več žrtev med okupatorji in manj žrtev med Slovenci.

    • Ne gre za lažne podatke pač pa za napačne podatke, ki temeljijo samo na oceni. Vsaka žrtev mora imeti ime in priimek, sicer raziskava ni verodostojna. To pa velja samo za slovenske žrtve, ki jih je malo manj kot 100.000.
      Število italijanskih in nemških žrtev je močno napihnjeno, verjetno iz propagandnih razlogov.
      Za žrtve Italijanov in Nemcev so merodajni a italijanski in nemški arhivi, ki jih je raziskoval pokojni Peter Urbanc iz Kanade:

      http://www.rafaelova-druzba.si/rafaelova_druzba/slovo_dr._petra_urbanca

      On je že na straneh stranke NSi pred več kot 10 leti objavljal te podatke: Za Italijane cca 300 in Nemce cca 650.

      • A ste prebral vsaj naveden vir, članek v DRUŽINI, kjer je vse to opisano, kar oporekate, menda DRUŽINA ne širi lažne in napačne podatke?
        Vsekakor je dejstvo, da so zaradu upora padli okuoatorji. Ti ni NIČ upora. Številke pa so dovolj zgovorne, kako kruta je bila državljanska vojna.

        • “Številke pa so dovolj zgovorne, kako kruta je bila državljanska vojna.”

          Očitek tistim, ki še danes iščejo ‘dovolj zgovorne številke’ je nepošten, saj je še po desetletjih očitno, da ne moremo ugotoviti ‘dovolj zgovorne številke’ za opredelitev parametrov obsega totalnega udara, in sicer od leta 1920 dalje trajajočega, slovenskih komunistov v ta narod.

          Zato je razprava nepoštena, s taktiko, podobno desetletja nekritično promovirani nepošteni taktiki g. E. Kocbeka oz. ge. S. Hribar. Z nepošteno taktiko intelektualec ustvarja videz argumentirane razprave. Razprava je argumentirana zgolj na videz, saj se pretanjeno:
          – po eni strani naslavlja očitek prizadetim v udaru, da še vedno iščejo ‘dovolj zgovorno številko’, s čimer se jih v razpravi zablokira,
          – po drugi strani se z navedenim zavaruje udeležence udara pred ugotovitvijo parametrov ‘dovolj zgovorne številke’ totalnega, še danes trajajočega, udara.

          • Da je očitek tistim, ki še danes iščejo ‘dovolj zgovorne številke, kako kruta je bila državljanska vojna’ nepošten, kažejo že metodološke pomanjkljivosti dosedanjih raziskav, na kar uporabnika svoje raziskave izrecno opozori v intervjuju tudi dr. Deželak Baričeva sama, kot na primer:

            – »Leta 1964 so jugoslovanske oblasti izvedle popis, […] skoraj niso bile upoštevane žrtve, ki jih je utrpela protirevolucionarna stran v času vojne in seveda tudi ne žrtve povojnih pobojev, prav tako ne mobiliziranci v nemško, italijansko in madžarsko vojsko […].«

            – »Tako moramo ugotoviti, da sta v vseh letih neposredno izvajali raziskavo v povprečju le 2,5 osebi. […] Seveda pa naši zapisi zaradi obsežnosti raziskave, pri kateri se je nujno treba omejiti na zbiranje natančno določenih »suhoparnih« podatkov, ne morejo polno odsevati tragike in groze takratnega časa, kar je mogoče predstaviti le v podrobnejših opisih konkretnih življenjskih usod […]”.

            – “Problemov je polno in so po eni strani strokovno-objektivne narave. Pomanjkljivi podatki ali pa sploh odsotnost dokumentacije o posameznih žrtvah povzročajo, da so nekatere skupine žrtev slabše proučene. Če je v preteklosti še obstajalo upanje, da bomo ta problem morda v glavnini le rešili, smo danes na točki, ko se moramo sprijazniti z mejami v tovrstnih raziskavah. Zaradi pomanjkljive dokumentacije pri precej visokem številu žrtev, kot sem že omenila, do zdaj nismo uspeli ugotoviti vojnega statusa žrtve ali pa povzročitelja smrti in tudi nobena druga kategorija podatkov ni v celoti izpopolnjena. Žalostno je dejstvo, da zaradi različnih razlogov uspemo zbrati najmanj podatkov o kraju pokopa oziroma zadnjega počitka žrtve […]”.

        • Gospod Mihič, vsako interpretacijo zgodovine in njenih številk je treba vzeti z veliko rezerve, če izhaja iz komunističnih vrst. Za komuniste je bila zgodovina (in tudi vse drugo) le propagandno orodje. Je pa res, da mnogi tej propagandi nasedajo. Tudi taki, ki niso iz komunističnih vrst.

          Najbolj se to vidi na Hrvaškem v zvezi s taboriščem Jesenovec, kjer s številkami tako pretiravajo, da je jasno, da gre za propagando s točno določenim namenom. Propagatorji se močno upirajo tudi raziskovanju, koliko je v resnici ustaških in koliko komunističnih žrtev. Tudi pri nas ni nič bolje. Dokazljive žrtve zunaj sodnih pobojev se pometa pod preprogo in njihovo raziskovanje ovira, z nedokazljivimi “uspehi” komunističnih revolucionarjev, ki jim je okupacija prav prišla, se pa močno pretirava.

    • Sicer pa si lahko že sami predstavljate, da gre za prenapihnjene podatke. Kje neki naj bi bile te silne bitke slovenskih partizanov, da bi povzročile na nemški strani 6300 žrtev??? Malo morgen!. Ob vsem tem se kaže še večji absurd t.i. NOB, ki ga ni bilo niti za vzorec.

      • Po drugih podatkih je bilo v vsej bivši Jugoslaviji med vojno ubitih 7.500 Nemcev. Od tega naj bi jih 2.500 pobili četniki in 5.000 partizani. To bo verjetno bolj realna številka. Je pa v vsake viru kakšna drugačna številka. Pač odvisno od namena.

  4. Torej DUŽINA ne šteje nič?!
    Vendar, “skriti aktivni državljani in domoljubni gospodje”, odprite vendar podano povezavo, mogoče pa je tam na DRUŽINI le kaj resnice.

    • Podatki, ki so že na palec v nasprotju z zdravo pametjo, so vsekakor vprašljivi. Ne glede na to, kje so objavljeni. Zlasti, ker niso znane njihove podrobnosti, temveč samo, da je ta in ta objavil takšen podatek. Ni pa jasno, kaj ta vključuje, kako so do teh številk prišli itd.

      Poleg tega so številke brez upoštevanja stvarne vzročno-posledične zveze hitro zavajajoče. Tako so žrtve pogosto pripisane nepravim povzročiteljem. Kot v navedenem poročilu. Do tega včasih prihaja zaradi neznanja, pogosteje zaradi nezavedne indoktriniranosti in pomanjkanja poguma, da bi stvari interpretirali drugače, kot veleva ustaljeni (komunistični) kanon. Mi vsi smo že več kot 70 let pod nenehnim indoktrinacijskim pritiskom. Zato ni čudno, da prihaja do takšnih pojavov.

    • Jaz sem si vzel čas in intervju z zgodovinarko prebral. Je pa intervju res malo daljši in razumem, da je lažje politizirat kot iskat resnico. Saj je tudi meni to lažje. Ampak lahko rečem, kdor je dovolj motiviran se mu intervju splača prebrat. Sicer vem, da bom takoj deležen kritik, ampak moram vseeno rečt, da v intervjuju ni nobene omembe demokratičnih domobrancev.

  5. Gospodje, že na prst se vidi, da o nečem komentirate, pa tekstov o raziskavah in popisu žrtev, niste niti prebrali.

    • Kot je znano, so komunisti 90% arhivov uničili. Zakaj? Da bi polepšali svojo preteklost. In če drugih podatkov ni, se upošteva tiste podatke, ki pač so. Čeprav so vprašljivi.

      Obstajajo sicer tudi podatki, ki niso bili namenjeni lepšanju preteklosti. Npr. 1. februarja leta 1951 je v Ljudski skupščini FLRJ Aleksander Ranković poročal, da je v obdobju 1945-1951 skozi zapore šlo 3.777.776 zapornikov in da je bilo v istem obdobju likvidiranih 586.000 ljudskih sovražnikov. Ta podatek je verjetno blizu resnice, saj ni bil namenjen lepšanju preteklosti. Ga pa redko kje zasledimo.

  6. Vlanku so navedeni podatki, za katere so navedeni linki za vire, eden izmed teh je članek:
    Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava
    Statistika 1941–1946
    Končno imamo seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti
    Tomaž Švagelj, znanost
    DELO -sre, 16.05.2012, 12:00
    http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html

    Vida Deželak Barič Foto: Jože Suhadolnik /Delo
    Zgodovinarka Vida Deželak Barič (1954) je leta 1978 diplomirala in 1999. doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Inštitutu za novejšo zgodovino je zaposlena od leta 1978. Kot asistentka z doktoratom med drugim raziskuje slovensko politično zgodovino prve polovice 20. stoletja s poudarkom na idejnopolitičnih konceptih in praksah marksističnega tabora ter vojaško-civilne odnose med obema vojnama in drugo svetovno vojno.
    Od leta 2006 vodi raziskovalni projekt Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki se je sicer začel leta 1997 s ciljem, ustvariti nacionalno zbirko Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in zaradi nje. Zgodovinopisna stroka je namreč mnenja, da je lahko le upoštevanje vseh žrtev vojne in povojnega nasilja izhodišče za celovito obravnavo tako vprašanj žrtev kot tudi narave druge svetovne vojne na Slovenskem.
    Na podatke, povezane z žrtvami druge svetovne vojne na Slovenskem, se že od prvih povojnih let naprej ni bilo mogoče zanesti. Raziskava, ki se končuje prav zdaj, pa bo dala bolj ali manj dokončne številke. Zanesljivejših skoraj zagotovo ne bo mogoče dobiti.
    Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna. Na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani so poskrbeli za projekt Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Njegova zadnja faza, v kateri gre za preverjanje žrtev po matičnih knjigah in ki jo vodi naša sogovornica in raziskovalka na inštitutu dr. Vida Deželak Barič, bo kmalu končana.
    Ali se podatki nanašajo na celotno slovensko etnično ozemlje?
    Ne, samo na območje Republike Slovenije. Če bi upoštevali etnično ozemlje, bi kršili naš princip, ki mu sledimo za območje Slovenije, kjer evidentiramo vse žrtve s stalnim prebivališčem, ne glede na narodnost. In čim bi z raziskavo šli čez mejo, kjer bi ugotavljali žrtve samo med Slovenci, podatki z ene in druge strani meje ne bi bili več primerljivi. Seveda lahko na podlagi sprejete metode pridemo le do, kot ga imenujem, precej natančnega približka. Vsega ne bomo nikoli vedeli, ker svojci umrlega niso vpisali v mrliško knjigo, ker so se izgubile vse sledi za posameznimi žrtvami, večkrat tudi za celimi družinami, itd.
    Za preverjanje po matičnih knjigah je pa treba na teren …
    Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji. Tovrstno terensko delo je naporno pa tudi poceni ne more biti – če drugega ne, je povezano s potnimi stroški. Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti in raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo. In že zdaj lahko ocenimo, da bo na tej podlagi mogoče preveriti le okoli 60 odstotkov vseh žrtev.
    Kako se je gibalo število žrtev po posameznih letih vojne?
    Glede na celotno vojno dogajanje je logično, da je žrtev v prvem letu najmanj. Slovenija je imela leta 1941 okoli 2600 mrtvih. Gre za žrtve aprilske vojne v Jugoslovanski kraljevi vojski in med civilisti ob napadu na Jugoslavijo. V strukturi žrtev najbolj izstopa pomor hendikepiranih oseb na Štajerskem. Šlo je za okoli 600 invalidov in duševno prizadetih ljudi, pretežno iz Novega Celja, ki so jih prepeljali v avstrijski Hartheim in jih tam brez usmiljenja pomorili.
    Pa takrat še ni bilo nobenega odporniškega gibanja.
    Tako je, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Poleg vsega tega je začel nemški okupator že leta 1941 izganjati prebivalstvo iz Posavja, kar je bilo za mnoge od njih pozneje usodno, in v tem prostoru naseljevati Nemce, v prvi vrsti kočevske, kot obrambni zid nemštva na jugu rajha. Ne nazadnje pa je treba omeniti tudi mobilizacijo v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v italijanski in madžarski vojski.
    In koliko je bilo žrtev leta 1942?
    Že bistveno več. Njihovo število se je z omenjenih 2600 povečalo na dobrih 11.000! Tolikšen porast je odraz intenzivnega partizanskega odpora in srdite okupatorjeve reakcije ter notranji konflikt, ko partija v Ljubljanski pokrajini začne z odkrito revolucijo. Partizanske enote so imele okoli 2200 mrtvih, pri čemer gre predvsem za padle v oboroženih spopadih in za streljanja ujetih partizanov. Med aktivisti OF in sodelavci partizanskega gibanja je žrtev več kot 1500. Vaške straže jih takrat še niso povzročile in tudi same niso imele kaj dosti žrtev. Bile so slabo izurjene in oborožene, s poznejšo domobransko vojsko jih v tem pogledu ni mogoče primerjati. Njihova naloga je bila predvsem samoobramba.
    V tem letu je bilo veliko žrtev že tudi med civilnim prebivalstvom. Med nekaj več kot 11.000 je civilistov skoraj 5000, kar kaže na strahotno stisko nemočnega prebivalstva.
    Kakšna je za teh 5000 struktura po povzročiteljih?
    Glavna povzročitelja sta nemški in italijanski okupator. Šlo je denimo za očiščevalne operacije italijanskega okupatorja med ofenzivo poleti 1942, pošiljanje ljudi v taborišča, v katerih so umirali, itd. V tem letu so okupatorji postrelili kar 1900 talcev, pri katerih je šlo tako za ujete partizane kot za civiliste. Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v Ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Rezultat tega je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.
    Torej v Ljubljanski pokrajini je najprej partija začela revolucijo, šele potem so bile ustanovljene vaške straže?
    Tako je, revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci podobno kot drugi stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.
    Ali so se storilci vedno zavedali, da gre pri tem že za pravo revolucijo, ali ne, je drugo vprašanje, je pa iz vsega tega jasno razvidno, da je bila podlaga teh dejanj med drugim tudi veliko ideološko sovraštvo. Vendar je prav tako res, da so bili tarče nekaterih likvidacij v Ljubljani in drugje tudi nesporni okupatorjevi ovaduhi. Če tega ne bi upoštevali, bi bili krivični.
    Kako se je potem to nadaljevalo?
    Leto 1943 je zahtevalo skupno že več kot 16.600 žrtev. Največ, okoli 7700 mrtvih, so imele partizanske enote, sledijo civilisti z več kot 4500 in oborožena protirevolucija, pri kateri gre večinoma za četnike in vaške stražarje, z nad 1000 mrtvimi. Med slednjimi so nekateri ob kapitulaciji Italije padli že v Grčaricah in na Turjaku, v glavnem pa so bili ujeti in je z njimi, kot z »narodnimi izdajalci«, obračunala partizanska stran. Poboj morda ne bi dosegel tolikšnih razsežnosti, če se ne bi bližala nemška ofenziva in če se posamezni pripadniki oborožene protirevolucije ujetništva ne bi poskušali rešiti tudi s silo.
    Tako da so jih raje preventivno postrelili.
    Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.
    V celotnem letu 1943 je protipartizanska stran – četniki, vaški stražarji in že tudi domobranci, ustanovljeni septembra 1943 – povzročila v samostojnih akcijah več kot 700 smrti, v kombiniranih akcijah skupaj z okupatorjem pa še nadaljnjih skoraj 300. Medtem ko je partizanska stran samo septembra, oktobra in novembra, ko je šlo za omenjeni obračun z ujetimi četniki in vaški stražarji, povzročila 780 smrti.
    Kako pa je bilo leta 1944?
    Zahtevalo je več kot 27.000 žrtev, torej že 10.000 več kot prejšnje leto. Partizanske enote so imele blizu 11.000 mrtvih, aktivisti in sodelavci skoraj 1400, oborožena protirevolucija čez 1000, med civilnim prebivalstvom pa je bilo okoli 5500 žrtev. V več nemških »očiščevalnih« ofenzivah se je okupator po posameznih partizanskih akcijah znesel nad civilnim prebivalstvom. In tudi talce, zlasti v drugi polovici in proti koncu leta, spet strelja v večjem obsegu kot leto poprej.
    Nemški okupator je v sodelovanju z različnimi tujimi enotami – ustaši, četniki, vlasovci – povzročil več kot 10.000 žrtev. Med njimi je bilo tudi veliko že omenjenih civilistov, med mobiliziranci v nemško vojsko pa je samo tega leta padlo več kot 4500 mož in fantov, skoraj vsi na ruski fronti.
    Partizanska stran je v tem letu povzročila približno 2700 smrti, protipartizanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.
    Skratka, vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. In to velja tudi za 1945., kar je po svoje paradoksalno, saj je v zadnjem letu trajala samo štiri mesece in pol. Število žrtev je tako visoko, ker je po koncu vojne sledil še obračun zmagovite strani nad premaganci, pa tudi zaradi dejstva, da so v zadnjih mesecih vojne potekali izredno težki boji, ki so zahtevali številne žrtve, in da so ljudje množično umirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Tako je bilo leta 1945 kljub omenjeni kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000.
    Skupaj s tistimi 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.
    Ja, govorim o celotnem letu in vseh žrtvah. Povedati pa moram še nekaj. Med temi 34.000 žrtvami je bilo skoraj 7200 partizanov, čez 1000 aktivistov in sodelavcev gibanja, več kot 6200 civilistov in skoraj 13.000 pripadnikov oborožene protirevolucije – to so bili v glavnem domobranci iz Ljubljanske pokrajine in Gorenjske, četniki, ki jih sicer ni bilo veliko, pa so se večinoma rešili.
    Koliko je v tem številu takih, ki so padli v zadnjih bojih, torej ki niso bili vrnjeni in potem likvidirani?
    Vsekakor gre večinoma za vrnjene domobrance. Izjema je bila le novomeška domobranska skupina, ki se ji ni uspelo prebiti. Na Koroško se je umaknilo po enih podatkih 16.000, po drugih 17.000 vojakov in civilistov. Gre za podatke zahodnih zaveznikov, ki so domobrance vrnili.
    Sicer ne čisto vseh …
    Čisto vseh ne, glavnino pa so vrnili. Nova oblast civilistov sicer ni tako množično pobijala, domobrance pa, kot sem rekla, neusmiljeno. Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč da je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidričevem, kjer so sredi poletja v neznosni vročini množično umirati.
    Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih. Pri skupnem številu vseh žrtev vojne in zaradi nje moramo torej nujno ločevati čas vojne od tistega po njej. Ocenjujemo, da je med vojno izgubilo življenje okoli 83.000 ljudi, ostalo pa gre na račun povojnega obdobja.
    Kakšno je trenutno stanje v vaši podatkovni bazi?
    Zdaj imamo evidentiranih okoli 97.500 žrtev, ko pa smo projekt preverjanja po matičnih knjigah začeli, smo jih imeli nekaj čez 94.000. Številka se, kot je bilo tudi pričakovano, ni bistveno spremenila. Po eni strani tudi 3000 seveda ni zanemarljiva izguba, vendar omenjena številčna razlika ne odraža našega opravljenega dela pa tudi ne mnogih drugih sprememb v bazi. Ugotovili smo namreč številne dvojnike, zagotovo smo jih izbrisali nekaj tisoč, in v matičnih knjigah našli številne nove žrtve. Toda ker je bila ta dinamika na obeh straneh približno enaka, se končno število ni veliko spremenilo, le za 3,7 odstotka. Poudariti pa moram, da ne vzpostavljamo samo imenskega seznama žrtev, saj v bazo vnašamo, če jih dobimo, še veliko drugih podatkov: poklic, vojni status, kraj bivanja, okoliščine smrti, datum rojstva in smrti itd.
    Na tej podlagi delamo analize po različnih parametrih, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki govorijo o povzročiteljih smrti, o vojnih statusih žrtev, starostni in spolni strukturi, časovni dinamiki umiranja, o narodnostni pripadnosti itd., kar vse v marsičem odraža značaj vojne. Izvajati je mogoče zanimive mikroanalize za posamezna ožja območja itd.
    Kako pa ocenjujete projekt nasploh?
    Prvi zelo pomemben rezultat je po mojem številka 97.500, do katere smo prišli in ki se bistveno ne bo več spreminjala. Izkazalo se je namreč, da je kar za tretjino večja od ocene, ki je nekako veljala pred našo raziskavo. Sedaj je prvič narejen seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti. In ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben bodoči raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.
    Če se ne motim, je Slovenija po tem merilu tretja na svetu.
    Vsekakor sodi med visoko prizadeta območja. Po absolutnem številu mrtvih je s 24 milijoni prva Sovjetska zveza, po deležu populacijske izgube pa s 16 odstotki Poljska

  7. 97.500 je morda pravo število slovenskih žrtev v tem obdobju. Vsekakor pa niso prav opredeljeni povzročitelji teh žrtev. To se predvsem žrtve revolucije in ne vojne. Kajti revolucionarji so vojno spretno vpregli v revolucionarni teror. Zato se mnogo žrtev revolucije napačno pripisuje vojni. Cilj revolucionarjev je bil samo eden: prevzem oblasti in vzpostavitev diktature proletariata. To so predhodno jasno napovedali in tudi dosledno izvedli.

    Slovenija je zato neprimerljiva s Sovjetsko zvezo in Poljsko. Revolucionarne žrtve niso isto kot vojne žrtve. S tem se namerno ali nenamerno manipulira.

    • Koristno je malo misliti tudi s svojo glavo. Slediti avtoritetam je dogmatizem. Definicija dogme je vera v avtoriteto in ne v neizpodbitne dokaze.

      • Kje je tu kakšen dogmatizem ali avtoritarizem? Je raziskava verodostojna ali ne. Priskrbite finance, zbobnajte skupaj prostovoljce in naredite obsežnejšo in vsaj enako verodostojno raziskavo. Potem pa lahko primerjamo.

  8. Proslave ZZB NOB in drugih društev ne vodijo do sprave in napredka Slovenije.
    ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo.”
    (Mag. Andreje Poznič, teolog, dekan in publicist. https://www.casnik.si/za-ideologijo-gre/comment-page-1/#comment-173708 )
    V Sloveniji se na vsakih volitvah na koncu odloča ideološko, kjer praviloma zmaguje “napredna levica”, četudi z zaslugami za izvedeno revolucijo, državljansko, kar je nasprotje vrednotam in delovanju demokracije
    Kdo pa potem na volitvah sploh še stavi na spravo demokracijo, ko še trajno poteka revolucija oz. hladna državljanska vojna? Ta pa je pogubna za demokracijo in državo.
    Pogoj za razvoj države in demokracije je sprava, to je, da izvoljeno vodstvo države prizna in sprejme državljansko vojno, da se prizna, da državljanski spopad ni nastal iz zlobe, temveč iz vzrokov. Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni nasprotniki državljanske vojne. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno. Zločine pa naj obsodi sodišče. Zato spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je edina pot za spravo in perspektivo Slovenije!

  9. En zelo značilna diskusija na tviterju, lepim sem, ker omenjajo tudi “mojega” Petra Urbanca in ga seveda nekateri ponižujejo. Pa vam rečem, on je v nemških in italijanskih arhivih preživel več časa kot pa so ga slovenski institucionalni zgodovinarji v slovenskih arhivih. Tam jih Roman Leljak ni srečeval. Pa ni bil niti domobranec niti partizan, bil je pa zaprt od obojih”:

    https://twitter.com/ZigaTurk/status/989753822175100929

    Tu se ne strinjam z dvema izjavama (od še nekaterih, ki pa so zaradi izrazite ideološkosti ničvredne)

    Arjan Pregl: “Naj strnem v preprosto formulo: VOS ≠ partizani.”

    in takoj nato:

    Žiga Turk: “Se strinjam. Treba je ločiti revolucijo od osvobodilnega boja, zvezdo od Triglava s črkama O in F.”

    Ti dve izjavi sta podobni kot bi rekel: “Treba je ločiti Udbo od zveze komunistov”.
    Oboje je pripadalo istemu režimu, VOS je bila udarna roka partije enako udba.
    In še enkrat predvajam ta posnetek Ivana Mačka Matije v katerem lepo pojasni razmerje med uporom in revolucijo. Borba proti Nemcem in Italijanom je bila za njega lahkotna avantura, ki so jo želeli izvajati nekateri avanturisti in so bili za Mačka neke vrste sovražniki v partizanskih vrstah. Ali, kdor si je domišljal da je prišel v partizane z mislijo, da se bo boril proti okupatorju se je zmotil, ker je bila za partijo važnejša politična preobrazba v komunista. Vse mogoče metode so uporabljali, da so jih politično “obdelali”. Samo politično “obdelan” partizan jim je bil koristen!!!
    Kdor ni želel tega sprejeti so ga po vsej verjetnosti likvidirali.
    Od navadnega partizana do najvišjega komandirja partizanov so morali sprejeti komunizem (in revolucijo) kot osnovno vodilo, t.i. NOB. Nehajte se nekateri že slepiti, da je bil komunizem in njegova revolucija edino v Sloveniji nekaj pozitivnega, v nasprotju z ostalim svetom, kjer je bil povsod spoznan kot zločinski. Celo v Rusiji so že kmalu po smrti proglasili Stalina za zločinca, celo v Kambodži so sodili nekaterim rdečim Kmerom.

    Ivan Maček Matija lepo pojasni kaj je bilo pomembno:

  10. In še, da se vrnem na Mihiča, ki je prilepil še en dolg članek, ampak kot se spomnim je šlo za to koliko okupatorjev je izgubilo življenje, s tem “dolgovezjem” Mihič ni odgovoril ne to. Tega slovenski zgodovinarji v teh raziskavah, ki jih Mihič lepi niso niti ugotavljali. Kot sem že navedel, v takih raziskavah mora imeti vsaka žrtev ime in priimek in to so naši raziskovalci upoštevali samo pri slovenskih žrtvah, pri žrtvah okupatorja pa so se sklicevali samo na oceno in na eden drugega. Prvo raziskavo so objavili na začetku tisočletja in tukaj je članek na to temo z leta 2004, ki sem jo takrat izdatno komentiral pod člankom (danes ni več komentarjev spodaj, ker so jih zbrisali) Tudi tukaj navajajo podoben podatek:

    “Med vojno so italijanske formacije imele približno 1500 žrtev, nemške pa okoli 6000.”

    http://www.mladina.si/93279/85-768-zrtev/

    Tu so bili še pri številki manjši od 90 tisoč slovenskih žrtev, za žrtve okupatorja pa “standarden” podatek, kateremu je Peter Urbanc ostro nasprotoval in se skliceval na italijanske in nemške arhive. Dodal je tudi, da so Nemci pokopavali svoje žrtve z Balkana v Sloveniji (npr. na pokopališču v KR), da bi bili grobovi čim blliže rajhu. Naši zgodovinarji pa se sklicujejo eden na drugega pri teh številkah, ki jih navaja tudi Tadeja Tominšek – Rihtar. In še:
    Mogoče se še kdo spomninja kako so se nejeverno spotikali ob farne spominske plošče, ki jih je objavila Nova slovenska zaveza, to je takrat, ko so bili slovenski raziskovalci še pri številki manjši od 40 tisoč, češ, da pri NSZ pretiravajo. Danes se številke skoraj ujemajo.
    Glede žrtev okupatorjev jaz verjamem Petru Urbancu! Vsaj zaenkrat.

    • Žal pri večini naših zgodovinarjev politična korektnost prevladuje nad dejstvi. In takšno so tudi rezultati.

  11. Ostajam pri ugotovitvah o številu žrtev kot jih je ugotovila raziskovalka zgodovinarka Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino. Njene izsledke je objavila DRUŽINA, DELO in RTV SLO. Nisem še zasledil, da bi ji kdo oporekal.
    Te podatke sem uporabil v številnih pismih bralcev oz. v polemikah na temo upora in državljanske vojne. Par krat so tem podatkom oporekali le člani ZBB, katera pa enkrat zanika revolucijo med vojno, hkrati jo pa slavi, nikoli pa prizna državljanske vojne in kdo jo je začel. Zato ta v hladni obliki traja še naprej.
    Podatek, da je med vojno umrlo 100.000 Slovencev, je govoreč, če se še upošteva, da je zaradi upora partizanov padlo 7.800 okupatorjev. Kaj vse govorijo te številke, naj natančneje razčlenijo bolj poklicani.
    Za spravo je pomembno dejstvo, da je med vojno in po vojni potekala državljanska vojna in tud upor partizanov proti okupatorju, pa naj bo število padlih okupatorjev 7.800 ali, kot pravi Peter Urbanc, ki je že na straneh stranke NSi pred več kot 10 leti objavljal te podatke; za Italijane ca. 300 in za Nemce ca. 650. Tudi te številke, kot jih navaja Peter Urbanc, potrjujejo, da so se partizani upirali okupatorju. Ali je bilo to smotrno, preudarno, učinkovito, je imelo še druge cilje, ostaja vprašanje, a vse to ne zanika dejstva, da je bil partizanski upor. Pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je v svoji knjigi »Bermanov dosje« zelo kritičen do KP, vendar prizna borbo proti okupatorju in obsodi le revolucijo.
    Kdor torej trdi, da ni bilo NIČ partizanskega upora proti okupatorju, ne govori resnice, zavaja in je nepošten do partizanske strani, noče sprave. Ko se resnično odločimo za spravo, tedaj smo iskreni in pošteni in nasprotniku priznamo kar mu gre, ne pa da mu pripisujemo le zlobo in se tako odvrnemo od sprave, ter se operemo od odgovornosti za spravo, saj s zlobo sprava ni mogoča. »Obmetavanje s zlobo«, je nepošteno umikanje pred spravo.
    Menim, da je sprava mogoča in potrebna, vendar morata obe strani priznati in sprejeti, da je potekala državljanska vojna, kdo jo je začel in kaj so bili vzroki , da se je razvila revolucija in da udeleženci državljanske vojne v njej niso delovali iz zlobe in za interese okupatorja, temveč iz realnih vzrokov. Obe strani bi morale torej priznati državljansko vojno, katera se žal še vedno zanika, tako na levici in tudi desnici in se sprava odmika.
    To žal ustreza le levi in desni politiki, ne pa državljanom. Ravno politika bi morala povedati, kaj pomeni dejansko sprava in jo oklicati na državnem nivoju. Spravo ne bo in ne more oklicati, ne Nova zaveza, ne RKC, ne ZBB NOB. Spravo lahko okliče le politika oz. izvoljeno vodstvo države
    Ostajam pa pri mnenju, da je pri nas potekal tudi upor partizanov proti okupatorju, npr. v Jelenovem žlebu, in žal obsežna državljanska vojna. Obžalujmo državljansko vojno.
    Politika, vodstva strank, predvsem izvoljena oblast so odgovorni za spravo, da se konča hladna državljanska vojna, ki še traja in razdvaja in hromi razvoj države.

    • Nobenega dvoma ni, da je pri nas šlo za boljševiško revolucijo. Zato je tudi pojem državljanske vojne zavajajoč, saj izkrivlja dejstva in predpostavlja uravnoteženost krivde. Dejstvo je, da sta KPS in KPJ v sodelovanju s Kominterno okupacijo zlorabili za nasilen prevzem oblasti in takoj začeli s terorističnimi akcijami nad domačim prebivalstvom. Prizadeta stran se je terorju uprla. Tu ni dileme.

      Pri nas NOB-a ni bilo niti za N. NOB je bil predvsem krinka za izvedbo revolucije. To ni težko ugotoviti in dokazati. Mimogrede, moj oče je bil 3 leta v partizanih in ni sodeloval niti v eni bitki, ker jih ni bilo. Služil je pa kot mnogi drugi za figov list. 7.800 okupatorskih žrtev je gotovo izmišljen, a politično korekten podatek. Po logiki stvari, je Urbančev podatek bližji resnice.

      Treba je bobu reči bob. Sprava je mogoča sama na osnovi vse resnice. Kaj je resnica in kaj ni, ni odvisno od tega koliko ljudi podatku kima ali ne kima. Resnica lahko temelji samo na dejstvih. Politično korektna resnica ni resnica in zato ne more biti osnova za spravo.

  12. Bobu bob, vsaka revolucija je tudi državljanska vojna.
    Vas zanima resnica, kot da druge ne.
    Vašq stališča očitno ne dopuščajo sprave, saj je vsega je kriva samo ena atran, kar ni nikoli pvsem realno.
    Hladna državljanska vojna zaradi tega še traja in duši državo.

    • Kakor jaz to razumem, je revolucija boj skupine državljanov proti drugemu, zaradi nasilnega prevzema oblasti.
      Vi g Mihič, pa govorite tudi o državljanski vojni, ki da še vedno traja.
      Kdo, katere strani so se oz. se še borijo v državljanski vojni ?

      • Ja, gospa Amelie, imate prav. Zadeve so precej nejasne in dvoumne, dokler ne sprejmemo delitve na patricije in plebejce. Potem pa se zadeva močno poenostavi, volitve vidimo čisto drugače. V katerih strankah so vodje plebejci?

        • No me pa res zanima v katerih so. In tudi, v katerih so vodje patriciji?
          Da nekoliko razkadimo to meglo.

    • Se pridružujem mnenju Franca Mihiča. Bila je okupacija in bila je revolucija a hkrati je bila oboje vojna, bili sta dve vojni v enem. Položaj je bil drugačen kot med prvo svetovno vojno v Rusiji, kjer je bila najprej imperialistična vojna potem pa še revolucija. Tako kot ne verjamem, da komunisti niso imeli komande iz Moskve ne verjamem, da okupatorji niso imeli pomagačev. Nacisti so imeli v prihodnosti veliko načrtov tako kot so jih imeli Komunisti.

      Seveda je zelo prikladno začenjat prepire v času pred volitvami in s tem odvračati pozornost stran od ekonomskih in socialnih vprašanj. Tako se volilci v resnici ne delimo na leve in desne ampak kdo je za partizane in kdo za domobrance.

      Morda na koncu koncev ne bi bila slaba ideja, da domobranci storite kot je storila stranka s ciničnim imenom Stranka Demokratičnega Socializma in enostavno po istem načelu ustanovite Stranko Demokratičnih Domobrancev. In potem se lahko tam po mili volji prepirate s Socialisti in Komunisti, se bo pa vsaj vedelo za kaj se gre.

      • Ne gre se za odvračanje pozornosti.
        Gre se za to, da si po toliko letih enoumja vsi skupaj zaslužimo nekaj več.
        Prav zaradi prihodnosti.

        • Verjamem vam ravno toliko kot verjamem dobrim namenom poslancev med mrzličnim vlaganjem zakonov v sedanjem brezvladju.

    • PS: Majhna dopolnitev: Tako kot ne verjamem, da Komunisti niso imeli komande iz Moskve ne verjamem, da okupatorji niso imeli pomagačev in somišljenikov.

  13. Pravica do obrambe je priznan civilizacijski dosežek. Tudi zavezniki so se uprli napadom nemške in japonske vojske. Pri tej obrambi so padle tudi nedolžne žrtve, pa je vsakomur jasno, da je bil osnovni povzročitelj teh žrtev prav Hitler in njegov režim in ne zavezniki. Danes so ZDA, VB in drugi zavezniki spravljeni z Nemčijo in Japonsko, ker njihova sprava temelji na resnici, kakršna je, in ne na politični korektnosti.

    Samo resnica nas bo osvobodila.

  14. Poznane so državljanske vojne: ameriška državljanska vojna (zaradi odprave suženjstva, med jugom in severom v ZDA), ruska boljševistična revolucija oz. državljanska vojna med boljševiki in manjševiki, belogardisti, plavogardisti, v carski rusiji; zmagali so boljševiki in nastala je SZ, španska državljanska vojna držav itd.
    Druga svetovna vojna ni državljanska vojna, saj so se napadene nacionalne države uprle hnapadu in zasedbi okupatorskim italijanskim in japosnskim fašistom in nemškim nacistom.
    Samo v Jugoslaviji oz. Sloveniji je bila vojna, spopad z okupatorji in hkrati še revolucija oz. državljanska vojna med zagovorniki uvedbe boljševističnega režima po zgledu SZ in nasprotniki, ki tega niso hoteli sprejeti in so temu nasprotvali, a so jih premagali revolucionarni partizani, ki jih je vodila OF, to pa komunisti.

    • G. Mihič, pomagajte mi prosim razumeti …
      Če se je boljševizmu šlo za prevzem oblasti, zakaj se je šlo potem manjševizmu ? Da je iz tega konflikta nastala državljanska vojna. Za vojno potrebuješ najprej nek konflikt, a ne ?
      Kaj pa za revolucijo ? Pri revoluciji se gre za spremembo sistema oz. kar za prevzem oblasti.
      Kje je konflikt ?

    • Kot navajate, v Ameriki je bila na primer državljanska vojna zaradi odprave suženjstva.
      In vzporedno, pri nas naj bi bila med boljševiki in manjševiki ?
      Zaradi česa ?
      Nekako je potrebno poiskati vzrok, da vemo o čem govorimo.

      • Pojem državljanska vojna se pri nas uporablja, da bi zameglili in relativizirali revolucijo, revolucionarni genocid nad lastnim narodom in odgovornost zanj. Če ne bi bilo revolucije, ne bi bilo kontrarevolucije. To se s pojmom državljanska vojna zamegli.

        V Nuerenbergu so obravnavali in sodili samo Nemcem. Nič Američanom, nič Angležem. Še Rusom ne. Ve se kdo je spočel vse zlo. Tisti, ki govorijo o državljanski vojni pri nas, bi sodili tudi Američanom in Angležem. S tem bi radi umetno zmanjšali krivdo povzročitelejem vsega zla in za zločine obtoževali tiste, ki so se branili pred nasiljem.

        • Ali je bila v Sloveniji državljanska vojna med 2. svetovno vojno? DA!
          Dr. France Cukjati sicer pravi, da se je druga svetovna vojna na Slovenskem končala z »genocidom« slovenskih domoljubov.
          Ivo Žajdela pa v DEMOKRACIJI, št. 35, 27. avgust 2015, v članku »Resnica proti komunistični mitologiji 1. del«, pravi, da v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni bilo državljanske vojne, le okupatorjevo in komunistično nasilje.
          Mnogi trdijo samo, da je bila med vojno samo revolucija. Zagovorniki NOB pa sedaj tajijo celo revolucijo.
          Zgodovinarji, a ne vsi, pa pravijo, bila je revolucija, ki je sprožila državljansko vojno med drugo svetovno vojno.
          Tako stališče ima tudi ugledna zgodovinarka doc. dr. Tamara Griesser Pečar.
          Dr. Tamara Griesser in dr. Damjan Hančič sta 19.01.2016 na predstavitvi knjige »Revolucionarno nasilje v Ljubljani«, v Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, ovrgla trditev da ni bilo državljanske vojne in potrdila državljansko vojno med 2. svetovno vojno usodno za Slovenijo.

  15. Morda približno takole: Manjševiki so videli kot pravilno, da se ohrani status quo. Boljševiki naj bi reševali svet s krajšanjem pravic premožnejših. Pri prerazporejanju tujega premoženja pa je pod pretvezo socialne enakosti nastal “javni sektor”

  16. . Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, medvojni sodelavec Kraljeve vojske v domovini (plava garda-četniki), je v svoji knjigi »Bermanov dosje« zapisal: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase, vendar ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev».

  17. Trditi, da ni bilo partizanskega upora proti okupatorju je nepošteno. Ko se resnično odločimo za spravo, tedaj smo iskreni in pošteni. Nasprotniku priznamo kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje, a mu ne priznamo vzrokov za revolucijo ter se s tem operemo odgovornosti za spravo, češ saj s zlobo sprava ni mogoča. »Obmetavanje s zlobo«, je nepošteno umikanje pred spravo. Obe strani bi morale torej priznati državljansko vojno, katera se žal še vedno zanika, tako na levici in tudi desnici in se sprava odmika. To žal ustreza le levi in desni politiki, ne pa državljanom. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog, dekan in publicist. V Sloveniji se na vsakih volitvah na koncu odloča ideološko, kjer praviloma zmaguje “napredna levica”, četudi z zaslugami za izvedeno revolucijo, državljansko, kar je nasprotje vrednotam in delovanju demokracije Kdo pa volitvah sploh še stavi na spravo in demokracijo, ko še trajno poteka revolucija oz. hladna državljanska vojna? To je poguba za demokracijo in državo. Izvoljena politika, to je vodstvo države bi jo morala oklicati na državnem nivoju. Spravo ne bo in ne more oklicati, ne Nova zaveza, ne RKC, ne ZBB NOB. Spravo lahko predstavi le politika ob podpori javnih inštitucij, gibanj, npr. SAZU in jo okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni nasprotniki. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno. Zločine obsodi sodišče. Zato spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je edina pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZBB NOB ne vodijo do sprave in napredka Slovenije.

  18. Partizanski odpor proti okupatorju je bil, čeprav bolj simboličen. Hkrati je treba povedati, da so vse, ki so se proti okupatorju borili zunaj nadzora KP-ja, proglasili za izdajalce in sovražnike. Treba je tudi ločiti, kaj je bolj in kaj manj pomembno. V ospredju KJ-ja je bila revolucija, prevzem oblasti in uvedba diktature. Za to obstaja dovolj dokazov. Za dosego tega glavnega cilja so bili pripravljeni sodelovati tudi z okupatorjem in tudi so. Tudi za to je dovolj dokazov.

    Podlaga za spravo je lahko samo vsa resnica.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite