Na praznik »Dan upora proti okupatorju«, ki je ustvarjen po meri ZZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, kar deli Slovence, saj slavi ustanovitev OF pod vodstvom komunistov, čeprav je tedaj obstajal le pakt med komunisti in nacisti, ki so tako lažje okupirali zahodno evropske države, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To naj bi bila sploh največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Slovesnost za takšen dogodek bi morala biti državna proslava, ne pa da država in občina Ribnica to prepuščata ZZB NOB. Ta jo tako sama organizirala po svojih merilih, promovira svoje vrednote in še naprej »obsoja izdajalce naroda in zahodne imperialiste«.
»Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Komunistične partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije. Političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoče civilistov«, berem mnenje dr. M. Z., iz ugledne partizanske družine.
Nosilci organizacije slovesnosti so bili sicer imenovani ZZB NOB Ribnica, Občina Ribnica, Slovenska vojska in drugi. Slovesnost, ki je potekala v občinskem Športnem centru, pa je dejansko vodila ZZB Ribnica. Proslave se ni udeležil nihče od vodstva države, ne vodstva strank, nihče od poslancev. Proslava je bila odlično izvedena, seveda glede na njen cilj pridobiti zopet moč in »rešiti« Slovenijo pred propadom. Obnoviti je potrebno pridobitve in vrednote OF, NOB, to je revolucije, so bila sporočila s tega dogodka.
Govorniki so bili, ribniški župan Jože Levstek, SDS, Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZZB NOB Ribnica. Vsi govorci so izrazilo hvaležnost za partizanski upor, ki da je bil edinstven v Evropi in bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Po njihovo naj bi bil tudi temelj za nastanek samostojne države Republike Slovenije. Zelo pa so bili kritični do stanja v Sloveniji, hlapčevstva, to je podrejanje Slovenije kapitalu, ter služenja interesom EU oz. njeni Komisiji. To po njihovo državo uničuje. ZZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, pa je bilo ključno sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna.
ZB NOB je podelila tudi priznanja za sodelovanje pri ohranjanju spomina na te dogodke. Predsednik ZZB Tit Turnšek je priznanje podelil tudi ribniškemu županu Jožetu Levstiku, sicer članu SDS. Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence.i
Kot pionir ribniškega Demosa sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Še v premislek. V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
«Trenutno je evidentiranih cca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.« (Vir: Prvi pravi popis žrtev v vojnem in povojnem obdobju Inštituta za novejšo zgodovino).
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh. »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.
Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni nasprotniki državljanske vojne
»Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo«, tako Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik.
»Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo«, pa pravi metropolit, nadškof Stanislav Zore. Pogoj za spravo torej je, da po končani državljanski vojni obe strani spoznata in priznata, da državljanski spopad ni nastal iz zlobe, temveč iz vzrokov. Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni nasprotniki državljanske vojne. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno. Zločine pa naj obsodi sodišče. Zato spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je edina pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZZB NOB ne vodijo do sprave in napredka Slovenije.
