Zadnjih deset dni pred prvo postno nedeljo so slovenski župniki na cerkvenem spletu drug drugega prosili za postno agendo, za nekakšen seznam postnih vaj in pobud, da bi jih vključili v svoje postne nagovore, nedeljska oznanila in vnesli v župnijske liste. Odziv je bil dober. Eden od župnikov je pripravil seznam petinpetdesetih dobrih navad, ki naj bi se jih oprijeli v obdobju do velike noči. Drugi je svojim župljanom priporočil enaindvajset postnih odpovedi, ob štiridesetih dnevih brez alkohola pa še štirideset dni omejevanja pri rabi mobilnega telefona, ko naj bi tako pridobljen čas namenili duhovni poglobitvi.
Že dolgo ni bila postna agenda tako bogata, kot je letošnja. Ne bo nas pustila brezbrižnih, saj se zavedamo potrebnosti korekcije svojih morda že precej zavoženih usmeritev in nespametnih praks.
Ker je postna agenda slovenskih župnikov že dovolj bogata, bi sam težko dodal še kaj novega in izvirnega. Namesto dopolnitve seznama pobud se bom vprašal, na kateri točki v nas se spočne nezdrav življenjski slog? Kaj poganja naša hotenja, da tratimo čas za prazne stvari, ko pa gre za naše najbližje, se nam vedno kam mudi. Namesto da bi se lotili prednostnih nalog, se zapletamo v prikazni nečesa še bolj nujnega in zanimivega.
Raziskujmo torej, katera je iztočna točka naše notranje razpršenosti, da smo z mislimi in čustvi praviloma korak naprej ali stran od tam, kjer bi morali biti. Kaj nam o vsem tem pove današnje prvo berilo, večno aktualna pripoved o Adamu in Evi? Kako naj razumemo strukturo njunega usodnega spodrsljaja? Starozavezni pisatelj, ki je v kontekstu tedanje patriarhalne kulture verjetno ščitil Adama in njegovo moško čast, je najbolj pritlehne težnje položil v Evina usta, ki pravi, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja. Zadnja Evina beseda – poželenje – nas spomni, da je nemara želja tisti notranji duševni dinamizem, ki nas sili, da prednostno iščemo stvari, ki vzburjajo naša čutila. Ta pa se ne ozirajo na to, ali je tisto, kar nas privlači moralno dobro ali slabo, koristno ali škodljivo.
Želja nas dvigne nad vse te dileme in terja takojšnjo zadovoljitev, tako da o posledicah razmišljamo šele post fuctum, ko je že prepozno.
Posvetili se bomo torej želji in njeni notranji strukturi, da se v postnem času s svojimi slabostmi ne bomo borili le na svojem duševnem obrobju, ampak na tistem mestu, kjer se vse začne, v svoji najbolj notranji sobi, v kateri domujejo želje.
Jacques Marie Lacan (1901–1981), francoski psihiater in psihoanalitik, je svoj sistem zgradil na prepričanju, da se naš notranji jaz, naše nezavedno kot v ogledalu prikaže v našem govoru. Struktura našega jezika je ogledalo nezavednega, je dejal. To, kar smo, razkriva naš govor.
Jezik je ogrodje, na katerega obešamo, kar iz nezavednega prihaja na dan. Jezus je to povedal z besedami: »Česar je polno srce, to usta govore« (Mt 12,34).
Svojega govora, zlasti ko nas zanesejo čustva in strasti, te nezavedne sile v nas, nikoli ne nadziramo v celoti. Pač pa iz nas, skozi naš jezik, bruha nezavedno, ki nam je po Lacanu trajno nedostopno. Prav zato je v našem govoru toliko jezikovno-tehničnih spodrsljajev, prelomljenih artikulacij, nepravih odmerkov, moralnih nedoslednosti in miselnih protislovij. Tako se tudi tisto, kar želimo drugim prikriti ali olepšati, nenadzorovano razodene v izvornem pomenu in ne v skladu z našimi predvidevanji.
Po Lacanu človekova bit obstaja kot želja.[1] Smo torej to, kar si želimo, in ne to, kar si domišljamo, da smo. Če motrimo dejanje Adama in Eve, moramo Lacanu pritrditi, kajti njuno prisluškovanje kači ne izhaja iz njune ontološke biti, ki je v tem, da sta ustvarjena po Božji podobi, ampak izhaja iz želje. Njuna želja pa ni zasidrana v Bogu, v hrepenenju po njem, ampak v njuni človeški ranljivosti, v njunem minljivem mesu in krvi, zato hočeta sad, ki je po svoji biti smrten. S tem prikličeta nase izgon iz raja, in nato smrt, ki zaključi njuno sledenje želji. Ob tej ugotovitvi se človek zdrzne, saj od sledenja želji pričakuje življenje, od zvestobe Bogu pa marsikdo le duhamorni dolgčas.
In prav ta dolgčas, ki naj bi obdajal Boga, je prvima človekoma oznanjala kača. In sta ji, na svojo tragiko, verjela.
Ta kratek oris strukture želje je namenjen temu, da naša postna agenda ne bi obtičala na površini. Kajti globlje od vseh naših razvad in nedoslednosti, ki bi jih radi s postnimi vajami korigirali, je bit želje. Agenda postnih prizadevanj je namreč usmerjena na simptome, ne pa njihovo poreklo, na željo, ki se skriva pod njimi. Primarno nas torej ne določajo razvade, pohlep, lakomnost, nečistost itd., ampak želje, ki nas v vse to priganjajo.
Človeka po Lacanu, kot smo že rekli, določa želja. Njena forma pa je eros, življenjski gon, sila poželenja in strasti, ki se kaže v neprestanem in nepotešljivem iztezanju v drugost. A ta drugost ni Bog, kot se človek moti, temveč želja v svoji nerazumni in nadrazumni redukciji na umišljeno potrebo. Želja ni nerazumna ali težko razumljiva, ker bi nas dvigala v razum presegajočo transcendenco, temveč zato, ker nas vleče v nerazumne potrebe, zaradi česar imamo za potrebo nekaj, kar je zgolj simulaker, privid oziroma senca pristne potrebe.
Prav ta nerazumnost želje je generator potrošništva, ki je v svoji biti brezglavo in iracionalno, saj ni drugega, kot fascinacija nad ničevostjo.
Te nekoliko težke stavke nam nazorno osvetli današnje berilo. Adam in Eva s tem, ko trgata sad z drevesa, ki se ga ne smeta dotikati, ne merita na sad sam, ampak na tistega, ki daje prepoved, in obenem na tisto, kar sad neskončno presega, to pa je želja, da bi bila kakor Bog, da bi sama odločala o vsem. Kar je seveda nesmisel sam po sebi: ne moreta namreč odločati o vsem, ker jima je bilo tudi njuno lastno življenje podarjeno, kar že v štartu pomeni, da nista Bog in to sama iz sebe tudi nikoli ne moreta postati. Ampak nasprotno, bolj ko bosta ponižna, bolj kot se bosta zavedala, da nista Bog, bliže mu bosta, ker jima bo lahko na mnogo načinov razdajal svojo božjo bit, svoje božje sinovstvo.
Povejmo to še z ene strani: nepotešljiv manko, ki obremenjuje vse naše misli, čustva in fizična občutja, je neprekinjen spomin na izgubljeni raj, zaradi česar se stegujemo v drugost, ki je onstran vsega bivajočega. To stegovanje prek ni nekaj mlačnega, nevtralnega, ampak ima značaj erosa. Pri Adamu in Evi ni nobene realne in razumne potrebe, da bi strmela prek, ker živita v raju, zato jima ničesar ne manjka, a vendar hočeta še tisti zadnji sad. In to je po Lacanu želja v svoji nerazumnosti in nespameti, ki nima nobene zveze z našimi realnimi potrebami.
Iz vsega tega lahko zaključimo, da je želja najgloblja točka naše neodrešenosti, nekakšna kal smrti.
Vse bolečine duše so spočete v želji. Ta trditev ni nova. Na Vzhodu jo je kot temelj svoje religije oziroma filozofije opredelil že Buda v 5. stol. pred Kristusom, na Zahodu pa Arthur Schopenhauer (1788–1860). Budova tako imenovana prva resnica govori, da je življenje trpljenje. V opisu svoje druge resnici pa pravi, da se bolna narava življenja, ki povzroča trpljenje, ohranja in spodbuja z željami. Ko vernik željo odpravi, trpljenje izgine. Schopenhauer, izhajajoč iz budizma, trdi, da je empirični svet brez pomena, da ga v resnici ni. Človek pa misli, da svet obstaja neodvisno od njega, kar je iluzija. Svet, ki ga v resnici ni, ne bi smel biti naša skrb, in še manj predmet naših želja, zato bi se mu morali odpovedati. In ker se mu ne, je življenje tragedija, uničujoča zasužnjenost željam.
Krščanstvo razume življenje popolnoma drugače kot Buda in za njim Schopenhauer.
Vse, kar smo, vključno s svojimi željami, je ustvarjeno od Boga, in zato nekaj dobrega. In ostaja dobro tudi, če nam povzroča bolečine in stiske. Kajti hiša naše biti, kjer domuje želja, ima vrata, skozi katera po molitvi, Božji besedi in evharistiji po Svetem Duhu vstopa Kristus, da željo, ki nas po izvirnem grehu vleče nase, presvetli, ji da pravo ime, jo razloži in s svojo vstajenjsko močjo odrešuje. Seveda ne avtomatično in naenkrat, ampak postopoma, kolikor mu to dopustimo. Zavzeto duhovno življenje v postnem času kričečo željo in poželenje zaustavlja, miri in omili.
Molitev, ki jo priporočamo v postnem času ni motivirana s tem, da bi bili Bogu všeč, ampak da se po njej in po zakramentih ogenj želje, njen eros, v svoji dionizijski razpuščenosti sreča z milostjo.
In kje je potem mesto za postno agendo, ki smo jo omenjali v začetku, kaj je torej pomen postnih odpovedi, premagovanj, obnovitve discipline? Vse to je sredstvo urjenja v dobrem, v ponavljanju odpovedi, vaji v krepostnih dejanjih. Z urjenjem se spreminja ne le naša mišična masa, ampak tudi psihična moč in odpornost, da se iskra želje takoj ne vžge, in se, ko naleti na ščit od Boga okrepljene volje, od njega odbije in nemočna ugasne.
Tisti, ki je rekel – poberi se, satan –, bo tudi nam osmišljal post in nam naklanjal moč za urjenje v dobrem, da bomo laže živeli.
[1] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje: Mohorjeva družba, 1996, str. 346
