Tisti, ki je rekel – poberi se, satan –, bo tudi nam osmišljal post

7
Post je sredstvo urjenja v dobrem, ponavljanje odpovedi, vaja v krepostnih dejanjih. Z urjenjem se spreminja ne le naša mišična masa, ampak tudi psihična moč in odpornost, da se iskra želje takoj ne vžge, in se, ko naleti na ščit od Boga okrepljene volje, od njega odbije in nemočna ugasne.

Zadnjih deset dni pred prvo postno nedeljo so slovenski župniki na cerkvenem spletu drug drugega prosili za postno agendo, za nekakšen seznam postnih vaj in pobud, da bi jih vključili v svoje postne nagovore, nedeljska oznanila in vnesli v župnijske liste. Odziv je bil dober. Eden od župnikov je pripravil seznam petinpetdesetih dobrih navad, ki naj bi se jih oprijeli v obdobju do velike noči. Drugi je svojim župljanom priporočil enaindvajset postnih odpovedi, ob štiridesetih dnevih brez alkohola pa še štirideset dni omejevanja pri rabi mobilnega telefona, ko naj bi tako pridobljen čas namenili duhovni poglobitvi.

Že dolgo ni bila postna agenda tako bogata, kot je letošnja. Ne bo nas pustila brezbrižnih, saj se zavedamo potrebnosti korekcije svojih morda že precej zavoženih usmeritev in nespametnih praks.

Ker je postna agenda slovenskih župnikov že dovolj bogata, bi sam težko dodal še kaj novega in izvirnega. Namesto dopolnitve seznama pobud se bom vprašal, na kateri točki v nas se spočne nezdrav življenjski slog? Kaj poganja naša hotenja, da tratimo čas za prazne stvari, ko pa gre za naše najbližje, se nam vedno kam mudi. Namesto da bi se lotili prednostnih nalog, se zapletamo v prikazni nečesa še bolj nujnega in zanimivega.

Raziskujmo torej, katera je iztočna točka naše notranje razpršenosti, da smo z mislimi in čustvi praviloma korak naprej ali stran od tam, kjer bi morali biti. Kaj nam o vsem tem pove današnje prvo berilo, večno aktualna pripoved o Adamu in Evi? Kako naj razumemo strukturo njunega usodnega spodrsljaja? Starozavezni pisatelj, ki je v kontekstu tedanje patriarhalne kulture verjetno ščitil Adama in njegovo moško čast, je najbolj pritlehne težnje položil v Evina usta, ki pravi, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja. Zadnja Evina beseda – poželenje – nas spomni, da je nemara želja tisti notranji duševni dinamizem, ki nas sili, da prednostno iščemo stvari, ki vzburjajo naša čutila. Ta pa se ne ozirajo na to, ali je tisto, kar nas privlači moralno dobro ali slabo, koristno ali škodljivo.

Želja nas dvigne nad vse te dileme in terja takojšnjo zadovoljitev, tako da o posledicah razmišljamo šele post fuctum, ko je že prepozno.

Posvetili se bomo torej želji in njeni notranji strukturi, da se v postnem času s svojimi slabostmi ne bomo borili le na svojem duševnem obrobju, ampak na tistem mestu, kjer se vse začne, v svoji najbolj notranji sobi, v kateri domujejo želje.

Jacques Marie Lacan (1901–1981), francoski psihiater in psihoanalitik, je svoj sistem zgradil na prepričanju, da se naš notranji jaz, naše nezavedno kot v ogledalu prikaže v našem govoru. Struktura našega jezika je ogledalo nezavednega, je dejal. To, kar smo, razkriva naš govor.

Jezik je ogrodje, na katerega obešamo, kar iz nezavednega prihaja na dan. Jezus je to povedal z besedami: »Česar je polno srce, to usta govore« (Mt 12,34).

Svojega govora, zlasti ko nas zanesejo čustva in strasti, te nezavedne sile v nas, nikoli ne nadziramo v celoti. Pač pa iz nas, skozi naš jezik, bruha nezavedno, ki nam je po Lacanu trajno nedostopno. Prav zato je v našem govoru toliko jezikovno-tehničnih spodrsljajev, prelomljenih artikulacij, nepravih odmerkov, moralnih nedoslednosti in miselnih protislovij. Tako se tudi tisto, kar želimo drugim prikriti ali olepšati, nenadzorovano razodene v izvornem pomenu in ne v skladu z našimi predvidevanji.

Po Lacanu človekova bit obstaja kot želja.[1] Smo torej to, kar si želimo, in ne to, kar si domišljamo, da smo. Če motrimo dejanje Adama in Eve, moramo Lacanu pritrditi, kajti njuno prisluškovanje kači ne izhaja iz njune ontološke biti, ki je v tem, da sta ustvarjena po Božji podobi, ampak izhaja iz želje. Njuna želja pa ni zasidrana v Bogu, v hrepenenju po njem, ampak v njuni človeški ranljivosti, v njunem minljivem mesu in krvi, zato hočeta sad, ki je po svoji biti smrten. S tem prikličeta nase izgon iz raja, in nato smrt, ki zaključi njuno sledenje želji. Ob tej ugotovitvi se človek zdrzne, saj od sledenja želji pričakuje življenje, od zvestobe Bogu pa marsikdo le duhamorni dolgčas.

In prav ta dolgčas, ki naj bi obdajal Boga, je prvima človekoma oznanjala kača. In sta ji, na svojo tragiko, verjela.

Ta kratek oris strukture želje je namenjen temu, da naša postna agenda ne bi obtičala na površini. Kajti globlje od vseh naših razvad in nedoslednosti, ki bi jih radi s postnimi vajami korigirali, je bit želje. Agenda postnih prizadevanj je namreč usmerjena na simptome, ne pa njihovo poreklo, na željo, ki se skriva pod njimi. Primarno nas torej ne določajo razvade, pohlep, lakomnost, nečistost itd., ampak želje, ki nas v vse to priganjajo.

Človeka po Lacanu, kot smo že rekli, določa želja. Njena forma pa je eros, življenjski gon, sila poželenja in strasti, ki se kaže v neprestanem in nepotešljivem iztezanju v drugost. A ta drugost ni Bog, kot se človek moti, temveč želja v svoji nerazumni in nadrazumni redukciji na umišljeno potrebo. Želja ni nerazumna ali težko razumljiva, ker bi nas dvigala v razum presegajočo transcendenco, temveč zato, ker nas vleče v nerazumne potrebe, zaradi česar imamo za potrebo nekaj, kar je zgolj simulaker, privid oziroma senca pristne potrebe.

Prav ta nerazumnost želje je generator potrošništva, ki je v svoji biti brezglavo in iracionalno, saj ni drugega, kot fascinacija nad ničevostjo.

Te nekoliko težke stavke nam nazorno osvetli današnje berilo. Adam in Eva s tem, ko trgata sad z drevesa, ki se ga ne smeta dotikati, ne merita na sad sam, ampak na tistega, ki daje prepoved, in obenem na tisto, kar sad neskončno presega, to pa je želja, da bi bila kakor Bog, da bi sama odločala o vsem. Kar je seveda nesmisel sam po sebi: ne moreta namreč odločati o vsem, ker jima je bilo tudi njuno lastno življenje podarjeno, kar že v štartu pomeni, da nista Bog in to sama iz sebe tudi nikoli ne moreta postati. Ampak nasprotno, bolj ko bosta ponižna, bolj kot se bosta zavedala, da nista Bog, bliže mu bosta, ker jima bo lahko na mnogo načinov razdajal svojo božjo bit, svoje božje sinovstvo.

Povejmo to še z ene strani: nepotešljiv manko, ki obremenjuje vse naše misli, čustva in fizična občutja, je neprekinjen spomin na izgubljeni raj, zaradi česar se stegujemo v drugost, ki je onstran vsega bivajočega. To stegovanje prek ni nekaj mlačnega, nevtralnega, ampak ima značaj erosa. Pri Adamu in Evi ni nobene realne in razumne potrebe, da bi strmela prek, ker živita v raju, zato jima ničesar ne manjka, a vendar hočeta še tisti zadnji sad. In to je po Lacanu želja v svoji nerazumnosti in nespameti, ki nima nobene zveze z našimi realnimi potrebami.

Iz vsega tega lahko zaključimo, da je želja najgloblja točka naše neodrešenosti, nekakšna kal smrti.

Vse bolečine duše so spočete v želji. Ta trditev ni nova. Na Vzhodu jo je kot temelj svoje religije oziroma filozofije opredelil že Buda v 5. stol. pred Kristusom, na Zahodu pa Arthur Schopenhauer (1788–1860). Budova tako imenovana prva resnica govori, da je življenje trpljenje. V opisu svoje druge resnici pa pravi, da se bolna narava življenja, ki povzroča trpljenje, ohranja in spodbuja z željami. Ko vernik željo odpravi, trpljenje izgine. Schopenhauer, izhajajoč iz budizma, trdi, da je empirični svet brez pomena, da ga v resnici ni. Človek pa misli, da svet obstaja neodvisno od njega, kar je iluzija. Svet, ki ga v resnici ni, ne bi smel biti naša skrb, in še manj predmet naših želja, zato bi se mu morali odpovedati. In ker se mu ne, je življenje tragedija, uničujoča zasužnjenost željam.

Krščanstvo razume življenje popolnoma drugače kot Buda in za njim Schopenhauer.

Vse, kar smo, vključno s svojimi željami, je ustvarjeno od Boga, in zato nekaj dobrega. In ostaja dobro tudi, če nam povzroča bolečine in stiske. Kajti hiša naše biti, kjer domuje želja, ima vrata, skozi katera po molitvi, Božji besedi in evharistiji po Svetem Duhu vstopa Kristus, da željo, ki nas po izvirnem grehu vleče nase, presvetli, ji da pravo ime, jo razloži in s svojo vstajenjsko močjo odrešuje. Seveda ne avtomatično in naenkrat, ampak postopoma, kolikor mu to dopustimo. Zavzeto duhovno življenje v postnem času kričečo željo in poželenje zaustavlja, miri in omili.

Molitev, ki jo priporočamo v postnem času ni motivirana s tem, da bi bili Bogu všeč, ampak da se po njej in po zakramentih ogenj želje, njen eros, v svoji dionizijski razpuščenosti sreča z milostjo.

In kje je potem mesto za postno agendo, ki smo jo omenjali v začetku, kaj je torej pomen postnih odpovedi, premagovanj, obnovitve discipline? Vse to je sredstvo urjenja v dobrem, v ponavljanju odpovedi, vaji v krepostnih dejanjih. Z urjenjem se spreminja ne le naša mišična masa, ampak tudi psihična moč in odpornost, da se iskra želje takoj ne vžge, in se, ko naleti na ščit od Boga okrepljene volje, od njega odbije in nemočna ugasne.

Tisti, ki je rekel – poberi se, satan –, bo tudi nam osmišljal post in nam naklanjal moč za urjenje v dobrem, da bomo laže živeli.

[1] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje: Mohorjeva družba, 1996, str. 346

7 KOMENTARJI

  1. “Ker je postna agenda slovenskih župnikov že dovolj bogata, bi sam težko dodal še kaj novega in izvirnega.”
    Kaj pa, če bi malo bolj Originalno/Izvirno Izvajali Pravi Post v svojih vampih , da bi bili vsaj za odtenek Boljši ko so recimo vegetarijanci, ozrioma vegani, ki imajo potemtakem “post” že celo življenje ?
    Recimo tako, kot je imel (prisilni) Post naš brat Jun , ki je bil brez hrane 70 dni ??
    Ali pa tako kot več Indijskih duhovnežev, ki imajo tudi Prave Poste po en mesec na leto, ko Ničesar ne jedo, kvečjemu pijejo vodo ?
    Zdaj vidim, da avtor prispevka še ni dognal Pravega Posta, ko se Ne je Ničesar , ker tudi ni dognal Razumevanja Svetega Pisma, ker še ni dojel Bistva ki je Skrito v Prispodobi o ” jedenju jabolka” , kar sta počela Adam + Eva . Mar se vam ne zdi čudno, da potem tudi za vse potomce jedenje jabolk ni bilo “smrtonosno” ?? Kje se torej skriva Problem “jedenja jabolk” ? Malo namiga za razmislek na Današnji Gospodov Dan, da bodo Prispodobe o dejanjih Adama + Eve vsaj malo Bolje Razumljene še Pred Drugim Prihodom v tem desetletju, takoj za Koncem “sveta” v tem desetletju. Mir naj vam bo do tedaj.

    • To, da je tudi znaten delež duhovnikov predebelih, drži. Toda odpoved samo mesu ni smisel posta, čeprav so naši standardi o uživanju živalske hrane previsoki.
      Očitno je, da duhovniki potrebujejo molitveno podporo.

  2. Seveda ni res, da se krščanstvo v pogledu želja razlikuje od budizma.

    Jezus pravi: Kdor ne izgubi svoje hiše, domačije, denarja, brata, sestre, žene in otrok in ne zataji sebe, me ni vreden. To pomeni: kdor ima še vedno željo po teh stvareh in si jih zato lasti, me ni vreden. Kaj pa pomeni krščanska prošnja: Ne moja, tvoja volja naj se zgodi, o Gospod. To pomeni, da zemeljska volja mora biti uničena, da ni nobenih želja več, razen želje, da se zgodi Njegova volja. Glede tega med krščanstvom in budizmom ni nobene bistvene razlike.

    Ni čudno, da mnogi katoličani ne dojemajo bistva krščanstva, če ga njihovi duhovniki ne.

    Je pa to splošen problem naravnih religij, ki delujejo le z naravnim razumom. Ta seže samo do tja, kjer se začne nadnarava. Tam se zaleti v zid in ne more naprej. Prav tam pa resnični kristjan začne s svojim delom.

  3. Beseda “popolnoma” je odveč. Dovolj bi bilo reči samo “drugače”.
    Sicer pa je razumevanje prepovedanega drevesa in njegove smrtnosti še vedno zelo pomanjkljivo. Vse slišimo, samo ne tega recimo, da gre za drevo spoznanja. Spoznanja dobrega in zla. Kasneje v ta namen pride postava. Kaj sedaj?

    • Zdravko, tudi sam sem žal moral Spoznati Zlo, potem, ko sem jedel od “drevesa spoznanja” !!! ! !!! IN VEČNO MI BO ŽAL ZA TO NEPOTREBNO BOLEČO IZKUŠNJO !!! ! !!!

  4. Zame je še vedno najbolj natančen opis pravega posta tudi za današnjega človeka v knjigi preroka Izaije(nastale nekaj stoletij pred Kristusom) v 58.-em poglavju. Ničesar drugega ni treba izumljati in dodajati.

    • 1 Kliči na vse grlo, ne zadržuj se,
      povzdiguj svoj glas kakor rog!
      Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke,
      hiši Jakobovi njene grehe!
      2 Iščejo me namreč dan za dnem
      in želijo spoznati moje poti,
      kakor narod, ki ravna pravično
      in ne zapušča sodbe svojega Boga.
      Od mene terjajo pravične sodbe,
      želijo si Božje bližine:
      3 »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš,
      pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?«
      Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel
      in priganjate vse svoje delavce.
      4 Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate,
      da se bijete z zlobno pestjo.
      Ne postite se, kakor je treba na dan,
      ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.
      5 Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
      dan, ko človek pokori svojo dušo?
      Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
      in ležiš na raševniku in pepelu?
      Mar boš to razglašal za post
      in za dan, ki je GOSPODU po volji?

      6 Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
      da odpneš krivične spone
      in razvežeš vezi jarma,
      da odpustiš na svobodo zatirane
      in zlomiš vsak jarem?
      7 Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
      in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
      kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
      in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
      8 Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
      in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.
      Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost
      in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo.
      9 Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril,
      stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«

      Če odpraviš jarem iz svoje srede,
      kazanje s prstom in varljivo govorjenje,
      10 če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,
      in sitiš revežu grlo,
      bo vzšla v temi tvoja luč
      in tvoja temina bo kakor poldan.
      11 GOSPOD te bo vedno vodil
      in ti sitil dušo v suhih krajih,
      okrepil ti bo kosti
      in postal boš kakor namakan vrt,
      kakor vodni vrelec,
      ki mu voda ne usahne.
      12 Pozidal boš prastare razvaline,
      vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov.
      Dobil boš ime Zazidalec razpok,
      Obnovitelj ulic za prebivanje.

Comments are closed.