Tišina naših pokopališč

6

pokopalisceOb Vseh svetih se spominjamo naših rajnih, ki so s svojim odhodom v večnost živo opozorilo za vsakogar izmed nas, da je naše življenje končno, minljivo, še kako krhko, pa če si to priznamo ali ne.

Cerkev sicer praznuje na Vahte svoje svetnike, medtem ko je dan kasneje praznik vernih duš, a v naši sedanji družbi je 1. november predvsem Dan spomina na mrtve, ki ga obeležujemo predvsem tako, da se poklonimo s cvetjem, svečami in venci vsem umrlim na vseh naših pokopališčih, pred spomeniki padlih in ob skupnih grobiščih, ki so še danes boleča rana slovenske polpretekle zgodovine, saj nas Slovence prav odnos do pomorjenih še danes deli in je tisti naš prekleti Damoklejev meč, ki pritlehni dnevni politiki omogoča, da še danes, po sedemdesetih letih!, nadaljuje tisti pogubni ideološki boj, ki je bil povod za blazne pomore med drugo svetovno vojno in po njej.

Pa vendar bi moral biti spomin na naše rajne predvsem vsakoletna priložnost, da razmislimo svoj čas, lastno ujetost v trenutek sedanjosti in lastno minljivost, ter obenem tudi priložnost, da bi skušali tudi v naši sedanjosti najti tisto odprto okno v večnost, ki vsakemu človeku omogoča, da razmisli samega sebe, svoj odnos do sočloveka in svoje življenje, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo.

Lepa navada, da se podamo na naša pokopališča in v tišini obudimo spomine na naše rajne, a se obenem spomnimo tudi tistih, ki so umrli, da nam je danes lepo, da se na pokopališču zberemo in skupaj z duhovnikom zmolimo za naše rajne, je potrdilo, da tudi danes še vemo, da smo minljivi, kristjani pa verujemo, da obstaja tudi posmrtno življenje, ki edino lahko osmisli minljivost našega življenja, pa čeprav je to za vsakega človeka skoraj nerazumljivo.

Živimo in smo del družbe, ki potiska smrt v kot, o smrti se danes nikjer ne sme govoriti, še o umiranju osamljenih starih ljudi se ne sme govoriti v sodobni družbi, obiski pri bolnikih so postali le še nuja, najraje bi bolne in stare kar pozabili za tesno zaprtimi vrati v bolnišnicah in sodobnih hiralnicah, kar so domovi za ostarele; tisti, ki še redno obiskujemo bolne in ostarele, pa smo gledani postrani, nerazumljeni, pa čeprav za kristjane velja, da so obiski bolnikov dela usmiljenja, za vsakega človeka pa bi to morala biti moralna, etična dolžnost.

Smrt je postala velika tabu tema naše družbe, ki prisega le na denar, užitek, večno mladost, minljivo lepoto in uspeh za vsako ceno, na uživanje do konca, o nebogljeni starosti in smrti ne smeš javno govoriti, vse več je tudi ljudi, ki se izogibajo soljudi, ki imajo doma težkega bolnika… Vse to seveda govori o tem, kakšna je naša družba, kakšni smo sami. In vse lepe besede so zaman, če ni dejanj zraven, vse besede so zaman, če ni dejanj tople človeške solidarnosti, prijaznosti, srčnosti, dobrote, topline, ljubezni.

Tihi šepet cipres na naših pokopališčih govori prav o končnosti, o smrti in istočasno tudi o tistem, kar smrt in končnost presega, lepo je, če mu znamo prisluhniti, če že moliti nismo več sposobni, in obenem pustiti, da nas nagovori k razmišljanju o tem, zakaj pravzaprav smo na svetu.

Tišina pokopališč, kjer počivajo naši rajni, je dovolj zgovorna, da nagovori vsakogar, ki ji zna prisluhniti, govori o tem, da smo nasledniki prvega človeka, ki je postal človek v davnini časov šele takrat, ko je znal pokopati sebi podobnega, in seveda o vseh nas, o našem odnosu do smrti, do življenja, do sočloveka, do večnosti.

Prisluhnimo ji!

Pripis uredništva: V duhu sodelovanja med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.




6 KOMENTARJI

  1. “Tišina pokopališč, kjer počivajo naši rajni, je dovolj zgovorna, da nagovori vsakogar, ki ji zna prisluhniti”,

    Hvala za tolazilne besede.
    To je v tej nespravljivi dezeli, kjer levicarji kanijo vladati se po smrti, je smrt ocividno edina sticna tocka in skupni imenovalec, nepremostljiv zid, kjer se vsak (sleherni) brez usmiljenja sreca s svojo Matildo.

  2. Edino, kar na svetu moraš narediti, je umreti. Pa je s smrtjo res vsega konec? Večina ljudi veruje, da je smrt le odhod iz tega sveta v nek drug svet.

    • To je tako zato, ker smo ljudje narejeni tako, da si ne moremo predstavljati, kako je, če nas ni. To pa ne pomeni, da zares definitivno ne umremo.

Comments are closed.